Le da so lepi in čisti

V svojem komentarju s podnaslovom “Politični državljan in državljanka ali nikoli zadovoljen in zadovoljen individuum” Dr. Milica Antić Gaber nekoliko presenetljivo vzame v obrambo uveljavljeno politiko. Za avtorico problem ni stanje družbe, države in gospodarstva, ni neka kriza in njeni povzročitelji, ampak vstaje, ljudje in mediji, ki s tem stanjem niso zadovoljni. Antić Gabrova to ljudsko nezadovoljstvo izpostavi celo kot vzrok za to, da “stvari so takšne kot so.” Nadvse čuden pogled na našo krizo in politično stvarnost, ki ga komentiram zato, ker kaže, da da tako misli (tudi) politična “elita”.

Avtorica okrca lanskoletne slovenske vstaje, ker so zahtevale, “da se iz politike umaknejo vsi politiki, ker da so vsi enaki, vsi enako umazani, vsi skorumpirani”. Potem vrže sum na medije, ki so “s svojimi zapisi in medijskim prostorom, ki so ga dali na voljo novim obrazom, močno podprli njihove zahteve”. Avtorica s citati namiguje, da so take ocene “kratkega dosega” in “skregane z realnostjo”. Potem ko ugotovi, da so mnogi v političnem polju zahteve vzeli resno, opiše sedanje histerično fabriciranje novih obrazov v političnem prostoru. Svoje razmišljanje povzame: “Res je, politika in stranke so se marsikomu priskutile. Iz politike so bili izgnani mnogi, ki so v njej delovali, bili pri tem strokovni, morda celo spodobno uspešni z bolj ali manj sodobnimi programi. A niso bili popolni. ker smo odkrili kakšno napako ali spodrsljaj so morali iz politike oditi. Zdaj so za politiko dobri samo še “kot solza čisti”, “brezmadežni”, morda še tu in tam kak “pridigar” ali kakšen novinec, o katerem še ničesar ne vemo. Vsi drugi niso dovolj dobri.” Komentatorka v nadaljevanju okrivi tako nastrojenost državljanov za “stanje, takšno kot je”. Ponovno okrca medije za “vehementno novinarsko smešenje kandidatov in kandidatk, njihovo vidno nestrpnost do njih, nenehno preverjanje pikantnih podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja … “ Tu Antić Gabrova ugotavlja, da zaradi povedanega ne moremo pričakovati, “da bodo vanjo v večjem številu posegli kredibilni posamezniki in posameznice, ljudje z viziijo, ki se jim ne bo zdelo škoda zapraviti nekaj let svojega življenja za skupno dobro … “ Iz zapisanega je razbrati, da nam avtorica očita, ker iščemo ljudi izven uveljavljenih političnih krogov, saj vendar ”izbiramo najboljše političarke in politike, ne izbiramo najboljšega soseda niti najboljšega profesorja ali kolumnista”. A ne, da bi se človek kar zjokal od sočutja do teh prizadevnih poštenjakov?

Naši politiki se imajo res za strokovnjake, ki morda naredijo kak “spodrslaj” ali “napako”, ampak se le razlikujejo od navadnih ljudi, kolumnistov in drugi strokovnjakov po tem, da obvladajo politiko, v imenu katere se potem menda žrtvujejo za skupno dobro. Človek se vpraša, od kot jim ta politična veščina in demokratični čut, skrb za obče dobro? Je to prirojeno ali pridobljeno? Iz zapisa Antić Gabrove, bi lahko sklepali, da gre dobesedno za kamikaze, ki jih žene skrb za skupno dobro, da gre za ljudi, ki se žrtvujejo za nas, “nikoli zadovoljne in nikoli zadovoljene konzumente”, ki od njih kar naprej nekaj pričakujemo.

Kaj pa če je slika obrnjena? Da imamo globoko moralno, socialno in gospodarsko krizo, za katero so odgovorni politiki, ki so nam doslej vladali? Res je sicer, so redki častno izstopili, ko so videli, kako se zadeve razvijajo. Res je tudi , da so med njimi so individualne in strankarske razlike. Ampak kaj pa če je res, da imajo več skupnega kot ne? Kaj če imajo prav tisti, ki trdijo, da to niso ljudje, ki se žrtvujejo za skupno dobro, ampak nasprotno, da gre za oportuniste in povzpetenike, ki oblast izkoriščajo za to, da se s skupnim dobrom neženirano okoristijo? Kaj če je res, da pri tem v resnici med sabo odlično sodelujejo? Kaj če so navidezni, za lase privlečeni, absurdni “ideološki” konflikti zgolj zavajanje? Kaj če je res, da je tudi opozicija sokriva, če dopusti, da neka pozicija razpihuje iracionalno mržnjo in državo pripelje do gospodarskega zloma, saj se to zgodi tudi zato, ker opozicija ni sposobna izločiti iz politične igre tistih, ki so obremenjeni s korupcijo, kriminalom, razpihovanjem sumljivih strasti? Kaj če je res to kar vidimo v sicer čedalje bolj zmedenih in neselktivnih medijih, da namreč politiki na debelo lažejo in kradejo? Saj ni dneva, da ne bi koga ujeli na laži o prirejenih dokumentih, o odgovornosti za prodajo Mercatorja, o nedolžnosti članov njihovih kabinetov …? Kdo od vpletenih ni lagal v aferi Oman? Kaj če je res, da sta tako uveljavljeni pozicija in opozicija neoliberalno dogmatski (kar sramežljivo imenujeta sredinskost) in nas družno peljeta v propad? Kaj če imajo prav številne mednarodne primerjave, tako percepcijske kot bolj objektivne, ko ugotavljajo, da smo, kar se tiče sistemske korupcije v samem svetovnem vrhu? Sistemska korupcija je, kot vemo, predvsem korupcija političnega razreda. Ali se vam zdi čisto normalno, da nam vse stranke in celo nekdanji ministri in predsedniki vlade zagotavljajo, da oni pač niso odgovorni za bančno luknjo, katastrofalno prodajo Mercatorja, in nekaj ducatov katastrof, ki smo si jih prizadeli v nacionalnem harakiriju? Ali se vam zdi normalno, pri nas politiki brez zadrege vztrajno zavračajo odgovornost za karkoli? Ali je normalno, da sodniki ustavnega sodišča, nad katerimi je “samo nebo”, objavljajo separatna mnenja, ki so prozorni nepravni pamfleti v prid ene političnih opcij? Le kdo je uravnotežil naša sodišča s tako eklatnatno nekompetentnimi in nezrelimi ljudmi? Kaj pa če ne gre za patriotske kamikaze, ampak za prefrigane prevarante, oportunistične manipulante, pridobitneže, vulgarne in požrešne povzpetnike, prav take, kot se nam veselo in brez sramu kažejo v medijih? Seveda so med njimi tudi prizadevni in pošteni. Ampak ali niso tudi oni odgovorni za stanje, v kakršnem smo, saj niso bili sposobni parirati svojim kolegom in so jim tako zagotavljali zgolj alibi normalnosti, paravan, za katerim nemoteno ropajo naprej? Izvzamemo lahko le tiste, ki so protestno iz politike izstopili. Kaj pa, če je država v globoki krizi zaradi sistemsko globoko korumpiranega političenega razreda, ki tako na levi kot desni, izhaja pretežno iz istega političnega gnezda prejšnjega režima? Končno, kaj če je kriza posledica oportunizma in nekompetence strokovnjakov iz področja družboslovja, prava in ekonomije, ki ne izpolnjujejo svoje družbene odgovornosti, ali pa z nestrokovnimi analizami našo krizo celo poglabljajo?

Če je tako, potem niso problem “nezadovoljni in nezadovoljeni” ljudje in “krivične” vstaje in mediji. Prej so odgovorni “zadovoljni in zadovoljeni”, tisti pravni in ekonomski strokovnjaki in vsi ostali akademski “elitni” oportunisti, ki so pomagali ustvarjati in ohranjati vtis normalnosti med orgijo razkosavanja, kraje in razprodaje države. Če je tako, so prav vstaje prve pravilno diagnosticirale stanje v državi. Vstaje predvsem sebi jasno povedale še nekaj: da je resnični gospodar v republiki ljudstvo in da državljani ne bodo dopustili, da se javno dobro in skupna korist uničujeta v nedogled. Vstaje so pokazale da ljudje vse vidijo in vse pomnijo. In da bodo rajanje prej ko slej prekinili.

Na koncu ne bodo ne “umazani” ne “čisti” tisti, ki bodo presekali trojno krizo slovenske družbe. Tega tudi ne bodo storili nezadovoljni in nezadovoljeni. Krizo bodo, tako ali drugače presekali okradeni, ponižani, razžaljeni in pobesneli ljudje.