Le da so lepi in čisti

Dr. Milica Antić Gaber, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani, vodilna slovenska avtorica na področju študije spolov

4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Komentar

Vse od začetka slovenskih vstaj in množičnih protestov so prevladovali transparenti, ki so zahtevali, naj se iz politike umaknejo vsi politiki, ker da so vsi enaki, vsi enako umazani, vsi skorumpirani. Zahtevali so se novi obrazi. Večina medijev je vestno spremljala dogajanja ter s svojimi zapisi in medijskim prostorom, ki so ga dali na voljo novim obrazom, močno podprla njihove zahteve. O »kratkosti dosega« zahteve po novih obrazih, njeni problematičnosti in tudi »skreganosti z realnostjo« je bilo že kar nekaj zapisanega.

A mnogi v političnem polju so te zahteve vzeli resno. Nastale so nove stranke, nova gibanja, nove koalicije in nova zavezništva. Predvsem pa so nas preplavili novi obrazi, morda še najbolj obrazi. Stranke stavijo na nove (članice in člani strank) in na obraze (voditeljev, ki resda niso novi, ali vsaj ne povsem novi, se pa nekateri pojavljajo v novih vlogah). Stranke hočejo te (nove) obraze prodati v novi embalaži. V tem pogledu se politični trg prav nič ne razlikuje od katerega drugega trga blaga in storitev. Stavijo na oposamljenega, individuiranega posameznika, kot bi rekel Beck, in vedo, da je individuum (potrošnik) najhujši sovražnik državljanu, kot pravi Bauman. Ponuditi mu je treba, kar si je zaželel, oziroma mu ustvariti nove želje in potrebe. Če si želi novih obrazov, mu jih bodo ponudili. Saj ni pomembno, kakšni so, ali imajo kaj vedenja o tem polju ali jim sploh gre za skupno dobro, ali le sledijo svojim individualističnim interesom. Ni pomembno, da vemo, kakšna so njihova stališča do ključnih političnih, gospodarskih, razvojnih vprašanj, glavno je, da so sveži obrazi.

A kako dobiti sveže obraze (se spomnite reklame »Sveže iz Mercatorja!«), ki pa bodo hkrati znani in preverjeni? Težko. Lahko pa v medijih prebiramo, da so kandidatne liste strank »popolnjene z imeni, ki jih ne zazna niti spletni brskalnik Google«; da so tudi nekateri, ki so že nekaj časa v politiki »politični vajenci«; da so se tudi prekaljenim političnim strankam množično zahvaljevali za povabilo; ali pogovore z nevolivkami in nevolivcih o razlogih za njihovo neudeležbo na volitvah ipd.

Res je, politika in stranke so se marsikomu priskutile. Iz politike so bili izgnani mnogi, ki so v njej delovali, bili pri tem strokovni, morda celo spodobno uspešni z bolj ali manj sodobnimi programi. A niso bili popolni. Ker smo odkrili kakšno napako ali spodrsljaj, so morali iz politike oditi.

Zdaj so za politiko dovolj dobri samo še »kot solza čisti«, »brezmadežni«, morda še tu in tam kak »pridigar« ali kakšen novinec, o katerem še ničesar ne vemo. Vsi drugi niso dovolj dobri.

Ko je vsa stvar prignana tako daleč, se ne smemo čuditi, da je stanje takšno, kot je. Če temu prištejemo še vehementno novinarsko smešenje kandidatov in kandidatk, njihovo vidno nestrpnost do njih, nenehno preverjanje pikantnih podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja, ne moremo pričakovati, da bodo vanjo v večjem številu posegli kredibilni posamezniki in posameznice, ljudje z vizijo in ljudje, ki se jim ne bo zdelo škoda zapraviti nekaj let svojega življenja za skupno dobro in ob tem tvegati, da se ne bodo več mogli vrniti v svoj poklic, zamudili dragocena leta v odraščanju svojih otrok, se odtujili od partnerja/partnerke, izgubili prijatelje ipd. Tako ostajamo v začaranem krogu in v samouresničujočih se prerokbah. Temu prav mediji, predvsem elektronski, pridodajajo z veliko žlico. Če bo tudi ta predvolilna kampanja izzvenela v duhu reality showa, v ospredju pa bodo za politiko manj pomembne teme, osebnosti in njihova zasebna življenja, visoke plače in uprizarjanje volilnemu telesu všečnih podob moškosti in ženskosti, bodo sicer oddaje res gledane, »politični potrošniki« bodo uživali v svojih potrošniških izbirah, a to še ne zagotavlja izbire glede na to, za katera mesta jih izbiramo.

Izbiramo pa politike in političarke, ki jim bomo zaupali odločanje o našem skupnem političnem prostoru, o smereh razvoja naše družbe, o prihodnosti naših otrok in vnukov, in ne medijske zvezde. Ne izbiramo najboljšega soseda, niti najboljšega profesorja ali kolumnista. Izbiramo najprimernejše političarke in politike, za katere presojamo, da bodo skupaj z nami in ob našem konstantnem nadzoru in posvetovanjih z nami skrbeli za naše skupno dobro. Šele tako se bomo obnašali kot razsodni državljani in državljanke in ne kot individualizirani potrošniki in potrošnice.