Avtoritarci in politični proces

Prikličimo si v spomin nekatere medijske slike iz zdajšnjega časa (morda pomešane z osebnimi izkušnjami). Ljudje, ki spremljajo obsojene politike v zapor, gradijo okoli sodišč človeške verige, udrihajo z dežniki po sodnikih in izražajo slepo, fanatično, zaljubljeno lojalnost znanemu slovenskemu politiku. Ljudje, ki pred kamerami izjavljajo, da so vsi očitki proti temu politiku zarota, da so v zaroto vpleteni vsi družbeni dejavniki od medijev do pravosodja in da bo Slovenija propadla, če ne bo voljena ena, prava stranka. Pisma bralcev in zapisi na internetnih forumih, iz katerih veje nestrpnost do drugačnih pogledov, in celo črno sovraštvo, prezir ter odpor do posameznikov, ki se malo razlikujejo od komentatorjevega vrednostnega okvira. Tista zoprna izkušnja, ko se poskušamo racionalno in razumno pogovoriti z zagretim političnim nasprotnikom, ga prepričati z logičnimi in empiričnimi argumenti, pa se to izkaže za povsem nemogoče, ker se naši argumenti od njega dobesedno odbijajo, kot od mogočne in neprebojne stene. Navedeni primeri so primeri izkušnje z »avtoritarci«. Omenjeni pojem je že del repertoarja psihološke znanosti, morda celo psihiatrije, avtoritarci pa so predmet znanstvenega preučevanja.

K temu je ogromno pripomogel upokojeni kanadski profesor psihologije Robert »Bob« Altemeyer. Njegova knjiga iz leta 2006 z naslovom »Avtoritarci« (The Authoritarians) je prosto dosegljiva na svetovnem spletu. Theodore Adorno in drugi evropski filozofi so morda veliko salonsko razpravljali o »avtoritarni osebnosti«, Altemeyer pa se je zakopal v naporno terensko empirično delo (ankete, pogovori, študije življenjskih poti, eksperimenti, statistična analiza …), da bi to osebnost v praksi našel, spoznal in razumel. Njegovo delo so vrata v strašljivi svet avtoritarcev. Altemeyer (pišoč leta 2006, med drugim mandatom »malega Busha«) je ocenil, da je bila tedaj militantna avtoritarnost največja grožnja ameriški demokraciji in da je Združenim državam vladala radikalna desnica, ki je ogrožala sam koncept ustavne demokracije.

Avtoritarnost je, zgoščeno povzeto, pojav, do katerega pride, ko se avtoritarni sledilci (tako prevajam izraz followers) preveč podredijo avtoritarnim voditeljem (leaders), jim preveč verjamejo in jim odprejo prevelik prostor, da voditelji delajo, kar želijo – praviloma nekaj nedemokratičnega, tiranskega in brutalnega. No, sledilcev je vedno mnogo več od voditeljev, do njih je lažje priti, in tako je razumljivo, da jih je psihološka stroka doslej mnogo bolje preučila. Altemeyer tudi utemeljeno opozarja, da je »wannabe« tiran tako ali tako le komična figura, če ni za njim vala privržencev, ki ga vzdignejo na prestol. Te ljudi je zato treba razumeti.

Avtoritarnost je pojav, do katerega pride, ko se avtoritarni sledilci preveč podredijo avtoritarnim voditeljem, jim preveč verjamejo in jim odprejo prevelik prostor, da voditelji delajo, kar želijo – praviloma nekaj nedemokratičnega, tiranskega in brutalnega.

Za avtoritarne sledilce je značilno, da nekritično podpirajo dobro etablirane družbene avtoritete, kot so visoki funkcionarji in tradicionalni verski voditelji. Svojim idolom verjamejo ne glede na njihova dejanja, ne glede na njihovo nepoštenje, koruptivnost in celo zla ravnanja. Tako je mnogo Nemcev leta 1945 enostavno zavračalo možnost, da bi imel Hitler kaj s koncentracijskimi taborišči (»to so storili podrejeni za njegovim hrbtom!«). Sledilci izkazujejo visoko stopnjo podrejanja tradicionalnim avtoritetam, visoko stopnjo agresivnosti v imenu tradicije in avtoritete ter izjemno konvencionalen pogled na svet. Gre pač za posameznike, ki imajo negativen odnos do manjšin in progresivnih stališč, izrazito ne zaupajo naprednim in emancipacijskim gibanjem in pogosto v kriznih časih kar kličejo »trdo roko«, ki bi uredila stvari in utišala rogovileže. Avtoritarni sledilci imajo nevarno tendenco podrejanja avtoritarni oblasti, konvencionalni moči in večinskemu mnenju: kot da zakoni ne bi veljali za vse. Zanje so nedvomno problem tatvine, ki jih zagrešijo Romi in zlorabe socialnih pomoči. Zlorabe policijskih pooblastil in množične kršitve človekovih pravic »drugačnih« prebivalcev (izbrisani), nasprotno, za sledilce niso velik problem. Posebej neprijetna lastnost sledilcev je »avtoritarna agresivnost«. Gre za obliko sovražnega vedenja, ki je motivirana z občutkom moralne superiornosti, ki jo podpira nekdo, ki je zaznan kot avtoriteta in ki je usmerjena proti šibkejši (»prikladni«) tarči. Dober primer take agresivnosti bi bilo podpihovanje nestrpnega obnašanja zoper navadne »male ljudi« druge nacionalnosti (tudi otroke, ženske) v razgretem vzdušju osamosvojitvene vojne. Altemeyer bistroumno ugotavlja, da imajo avtoritarni sledilci znotraj sebe zaklenjen pravi vulkan agresivnosti, ki pač čaka priložnost za varen in družbeno potrjen izbruh. V tem čustvenem vodnjaku je izvir zahtev za neusmiljeno in strogo kaznovanje vsakokratnih družbenih izobčencev (tatovi, pedofili, »socialni paraziti«, itd.). Zadeva ni nedolžna: v mirnem času imamo zmerjanja za šankom in v pismih bralcev, v bolj razburkanih trenutkih zgodovine pa bodo avtoritarci bistveno prej kot kdo drug začeli izvrševati resna nasilna dejanja. Nazadnje, konvencionalnost avtoritarnih sledilcev običajno pomeni, da so prepričani, da bi moral vsakdo slediti splošno sprejetim socialnim normam in običajem (»kaj si misli ta ženska, da pri petintridesetih še nima otrok?«).

Zanimive so tudi naslednje, z mnogimi eksperimenti potrjene psihološke značilnosti avtoritarnih sledilcev: težave pri logično deduktivnem mišljenju in empiričnem sklepanju (kar jih vodi v to, da verjamejo stvari, ki jih vnaprej »dokazujejo« njihovi predsodki), nekonsistentna in kontradiktorna stališča, dvojni standardi, hipokrizija, slepota za lastne pomanjkljivosti, globok etnocentrizem in želja po pripadnosti referenčni skupini ter dogmatično mišljenje, ki ne dopušča dvoma o pravilnosti lastnih stališč, celo ko so napadena z inteligentnimi in prodornimi argumenti.

Kdo so ljudje, ki izkoriščajo lahkovernost in odsotnost kritičnega logičnega mišljenja avtoritarnih sledilcev? To so avtoritarni voditelji, najhujši brezčutni volkovi v tem tropu zmanipuliranih ovac. Altemeyer jih imenuje tudi socialni dominatorji. Psihološke značilnosti avtoritarnih sledilcev (nekritičnost, dogmatično vztrajanje pri predsodkih itd.) so prava voda na mlin najbolj dominantnim zasvojencem z močjo in oblastjo nad sočlovekom. Voditelj želi nadzorovati in ukazovati, sledilec želi slepo ubogati, verjeti in pripadati. Gre za ujemanje globokih psiholoških potreb sicer precej različnih osebnostnih tipov – kot pri sadistu in mazohistu. Socialni dominator uporabi manipulacijo in pretvarjanje, da bi v očeh avtoritarnega sledilca postal nezmotljivo, skoraj bogu podobno bitje … S tem postanejo tudi ljudske povorke na Dob in žive verige okoli sodišč razumljivejše.

Avtoritarci so zgodovinsko vzklikali marsikomu, neodvisno od politične barve. Niti ni nujno, da je šlo vedno za zločinskega politika, čeprav so avtoritarni sledilci razumljivo bolj naklonjeni avtoritarnim in nedemokratičnim »alfa samcem«. Sledili so Titu, Peronu, Tuđmanu, Miloševiću, de Gaullu; Hitlerju in Stalinu, pa tudi Bushu in Putinu. Globalno in medčasovno gledano niso levi ali desni, a v vsakem konkretnem zgodovinskem trenutku so vendarle grupirani bolj na levi ali bolj na desni strani političnega spektra. So praviloma na tisti strani, ki ima vsakokrat vzvode oblasti, ali ima dobre možnosti, da do njih pride, zlasti če nastopa nestrpno, podlo in agresivno (kar tudi v Sloveniji pojasni enigmo številnih konvertitov, najprej bojda prepričanih komunistov, ki so se prelevili v ogorčene antikomuniste). Kot je ugotovil profesor Altemeyer, so v današnjih ZDA avtoritarni sledilci predvsem konservativni volivci republikanske stranke. V Sloveniji jih je prav tako danes in za zdaj očitno mogoče najti pretežno med volivci največje opozicijske (desne) stranke. Problem, ponavljam, ni v politični barvi. Problem je v odnosu do sveta, družbe, človeka in politike, ki ga izžareva avtoritarna osebnost. Problem je v agresivnem nastopu in ustvarjanju sovražnikov – v negaciji razmišljanja, dialoga, debate, pluralnosti in medsebojnega spoštovanja. Ker avtoritarnost pomeni nevarno regresijo oziroma stagnacijo človekovega in družbenega moralnega razvoja, ker ogroža in izkrivlja delovanje demokratičnega procesa, mora biti avtoritarna osebnost nezaželen osebnostni tip. Osebnostni tip, ki naj ga politika, družina, šola, delovno mesto in civilna družba ne bi podpirali. Sprašujem se, ali je res tako. Večini politikov, ki ne nastopajo z vsebinskimi argumenti in ne poskušajo slediti dejanskim interesom večine ljudi, pač pa slepijo javnost zgolj s floskulami, manipulacijami ter lepo, očem všečno embalažo (ali celo z zbujanjem sovraštva do »grešnih kozlov«), nekritični, pasje vdani pogled avtoritarnega sledilca povsem ustreza.