Kritika / Kakor zgoraj, tako spodaj

zadržan

Spust v pekel.

Scarlett (Perdita Weeks) izgleda kot nesojena hči – okej, ali pa nesojena posvojenka, magari nesojena partnerka, kakor hočete – dr. Roberta Langdona, glavnega junaka Da Vincijeve šifre in drugih Brownovih supersellerjev, Indiane Jonesa simbologije, navsezadnje, punca jih šteje le dobrih dvajset, pa je že doktorica arheologije in simbologije in še poliglotka za nameček.

Njen oče je bil Indiana Jones alkimije, ki se mu je od iskanja “filozofskega kamna”, ključa do večnega življenja (in neizmernega bogastva, kar je očitno ena in ista stvar), zmešalo, zdaj pa po njegovi poti – po sledeh te “izmuzljive substance”, ki človeka obnori – krene tudi sama, jasno, v družbi anonimnega snemalca, ki vse njene poteze dokumentira, svojega arheološkega tovariša in nekaj hormonskih Francozov, vodičev po pariških Katakombah. “Smo v Parizu – in spodaj je na kilometre in kilometre tunelov,” pravi Scarlett, ki ima le toliko osebnosti kot youtubski ekshibicionisti, toda tam spodaj, v pariškem podzemlju, je tudi na kilometre in kilometre mrtvih, ki jim “filozofski kamen” še vedno ne da miru, zato vas med tem “potovanjem v središče sveta” čaka veliko kričanja, sopihanja in hropenja (in variacij na dantejevsko temo “Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate”), še toliko bolj, ker je tale found-footage šoker posnel John Erick Dowdle, ki je iz tega subžanra že davno doktoriral (The Poughkeepsie Tapes, Karantena), kar pomeni, da je “Karantena pod zemljo” – ali pa, še bolje, “Čarovnica iz Blaira pod zemljo” – tako neizogibna, kot je neizogibna hiperaktivna kamera, ki dela vse, da se je ja ne bi ničesar videlo.

(Kolosej & Cineplexx)