Absurdistan

Najprej odgovor g. Dinu Bauku, ki se vsaj skuša držati teme polemike, ki jo imava z Bogdanom Biščakom, čeprav njeno bistvo tudi on zgreši. Midva sva doslej polemizirala le o „časovni komponenti“ zakonske določbe, ki dovoljuje odvzem mandata obsojenemu poslancu, in na to sem mu zadnjič zelo jasno odgovoril, on pa mi zdaj očita, da svojega stališča še vedno nisem utemeljil. Dlakocepska pravniška prerekanja „o pikah in vejicah“ so ugledu prava in pravnikov med širšo javnostjo povzročila že toliko škode, da se jim v poljudnih razpravah izogibam, kolikor je to le mogoče. Zato sem tudi g. Bauku glede tega odgovoril le z enim stavkom, poudaril pa sem (nekoliko obširneje) pomembnejšo, namreč ustavnopravno dimenzijo tega vprašanja. Zaman - kot mnogo drugih uglednih in drugače zelo dobrih pravnikov je tudi on ta to („ustavnopravno“) uho malo gluh, ali, recimo, naglušen. No, pa dodajmo doslej povedanemu še en „sprej“ za odpiranje takih slušnih poti. Volilna pravica, aktivna in pasivna, je ena od zelo pomembnih ustavnih pravic: z njo ljudstvo izvršuje svojo oblast neposredno (z referendumi) in posredno, z volitvami poslancev, ti pa potem sprejemajo ustavo in zakone. Kot vsaka, je tudi ta ustavna pravica lahko omejena samo tako, kot to ustava dovoljuje. In zakonske omejitve vseh ustavnih pravic, ne le volilne, morajo biti v zakonih jasno določene. Brž ko se pojavi nejasnost ali dvom, stopi v veljavo ustavno načelo „in dubio pro libertate“ - v dvomu je treba razsoditi v prid omejevani pravici. Glede volilne pravice so pa ustavna sodišča, tudi naše, to načelo še dodatno že večkrat podkrepila z argumentom, da morajo biti omejitve v kandidacijskih in volilnih postopkih zakonsko zelo jasno urejene tudi (še dodatno) zato, ker je v teh postopkih treba odločati zelo hitro in ni časa za dolgotrajna razglabljanja, kaj neka zakonska določba pomeni. Biti mora jasna („lex certa“) in takoj uporabljiva.

Vse sedanje poskuse, kako naknadno, potem ko je bil Janšev mandat že potrjen kot popolnoma nesporen, ta mandat z nekimi čudnimi pravnimi zvijačami odvzeti, zavračam kot povsem nedopustne „pravniške akrobacije“, ki pravu in še zlasti pravnikom še nadalje zmanjšujejo že tako močno omajani ugled. Zanimivo, a nič presenetljivo je sicer zdaj poslušati, kako „ljudski glas“ (namreč njegov antijanševski, sedaj prevladujoči del) naravnost hlepi po takih „pravnih akrobacijah“, ki bi mu potrdile njegov prav, da je Janša kriminalec, ki v parlamentu nima kaj početi - čeprav drugače take pravne zvijače ljudski glas zaničuje in se marsikdaj upravičeno iz njih norčuje („dva pravnika - tri pravna mnenja“ itd.). Jaz pa sem tudi tu za doslednost - Janša gor ali dol.

A na eno od teh (za rešitev Janševega primera sicer nepomembnih) pravnih fines, ki se zdi g. Bauku pomembna, bom pa tu odgovoril - da ne bi kdo mislil, da ne znam. Kot enega od „dokazov“ za to, da tista „časovna dimenzija“ problema ni tako enoznačna, kot trdimo mi trije z dr. Terškom in dr. Zagorcem, g. Bauk navaja vprašanje, kaj pa v primerih, ko se tisto, zaradi česar se mandat že izvoljenemu poslancu odvzame ali celo avtomatično preneha (smrt, izguba poslovne sposobnosti, izguba državljanstva, pravnomočna obsodba itd.) zgodi v vmesnem času med kandidaturo in potrditvijo mandata. Odgovor ni težak: vse, kar se takega zgodi po potrditvi kandidature in pred potrjevanjem mandatov, je pa (popolnoma logično, brez najmanjšega dvoma) treba upoštevati kot oviro za potrditev mandata. Tudi pravnomočno obsodbo, če bi do nje prišlo šele v tem času. Ne boš menda zakonito potrjenemu in nato izvoljenemu kandidatu, ki pa je pred potrjevanjem mandatov (morda celo že pred volitvami) izgubil življenje, razum ali državljanstvo, mandat najprej potrdil, potem pa z dodatnim sklepom odvzel? Vseh podrobnosti, ki jih življenje prinese, noben zakon ne more izrecno predvideti, kot si to nerazumno želijo naši „črkobralci“ - zato naj bi bili vsaj sodniki v pravni državi res ljudje, ki so sposobni razumne in pravno korektne interpretacije predpisov, ne pa „obešanja na črko zakona“. Temeljna razmejitev Baukove „časovne dimenzije“ obravnavanega problema pa je jasna: imamo jasne zakonske določbe o tem, kdo sme kandidirati, in jasne zakonske določbe o tem, kdaj se tako izvoljenemu poslancu že potrjeni mandat potem lahko odvzame - za tisti kratki vmesni čas, ki izrecno z zakonom ni urejen, pa logično interpretacijo. Upam, da se bo tudi g. Bauk s tem strinjal.

Polemika z g. Biščakom, ki se temi polemike kar naprej izmika in sogovorniku podtika izmišljena stališča, je pa povsem neplodna. Tokrat mi je že kar v prvem stavku (ponovno!) podtaknil, da bi po mojem mnenju vrhovno sodišče Janšo moralo obravnavati prioritetno, čeprav sem zelo jasno zapisal nasprotno. Bom citiral samo en stavek: „ Sodnikom v nobenem od takih primerov, ne le pri politikih, ni treba najprej preštudirati vsega dolgega spisa, ampak bi v vseh primerih morali najprej hitro odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti zahteve za odlog ali prekinitev kazni - šele potem pa v normalno potrebnem času o izpodbijani sodbi sami.“ O začasnem zadržanju torej v vseh primerih hitro, o sami zadevi pa „v normalno potrebnem času“. Le v mlinu naj bi se dvakrat povedalo - g. Biščaku pa tudi trikrat nič ne zaleže?

Takoj v drugem stavku mi spet podtakne meni povsem tujo misel, da je za posamezen pravni primer možna le ena pravilna rešitev. Včasih (pri preprostejših primerih) - da, včasih, pri zelo zapletenih primerih ali pri nejasni pravni ureditvi - ne. A ko sem pri takih bolj zapletenih primerih včasih celo javno branil stališča tistih, ki so problem presodili drugače od mene, kot ustavnopravno korektno argumentirana, so me javno napadali prav z „argumentom“, da je nekaj vendar lahko samo v skladu z ustavo ali pa ne, ne pa, da je pet ustavnih sodnikov za eno rešitev, štirje pa za nasprotno. Pa se ne spomnim, da bi me g. Biščak kdaj branil pred takimi primitivnimi napadi.

V drugem in tretjem odstavku nato popolnoma potvori moja stališča - naj vse še enkrat citiram? Naj si bralec, ki ga to zanima, prebere sam. V četrtem nato še enkrat potrdi, da ne razume ne, kaj je to pravno vprašanje, ne, kaj so to pravno zaščitene vrednote - oziroma po kakšnih vrednotah odločajo sodišča. V zadnjem odstavku pa nato pomeša še svoja in Baukova stališča. Popolnoma neresni in nekorektni očitek, da moje in Terškovo stališče „odpira pot stranki zapornikov in parlamentu kriminalcev“, namreč ni bil Baukov, ampak Biščakov (oziroma izvorno Petrovčev) očitek. In g. Biščak pravi, da sem na ta očitek odgovoril „z demagoškim argumentom, da na svetu ni volilcev, ki bi volili splošno znane kriminalce v parlament„. Da, in to še vedno trdim. Da to seveda ne velja za take ali drugačne obsojence za dejanja iz političnih motivov, sem pa tako v polemiki z dr. Petrovcem kot tudi tu v Mladini zelo jasno napisal - ampak g. Biščak vse, na kar ne zna odgovoriti, preprosto „presliši“. Še ena tipična „polemika po slovensko“, kakršnih sem v 50 letih svoje polemične „kariere“ doživel žal mnogo več kot korektnih polemik, kjer sodelujočim res gre za stvar, o kateri so različnih mnenj.