Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

3. 10. 2014  |  Mladina 40  |  Politika  |  Intervju

»Nihče mi ni dal denarja, ničesar nisem zahteval niti nikoli dobil«

Zoran Janković

župan Ljubljane

Zoran Janković, četudi ne prizna, ne odgovarja rad na vprašanja o preiskavah, sumih, obtožbah, na vprašanja o korupciji. Niso mu všeč. »Gre za gostilniške govorice,« pravi. »Delam pošteno, zakonito.«
Kljub sijoči Ljubljani ne more skriti, da je njegov optimizem vsaj začasno začel izginjati. Na državni ravni ni bil uspešen. Tudi tokrat bo verjetno postal župan, a njegova lista bo težko dobila večino v mestnem svetu. Županovanje bo težje in vmes bo obiskoval sodišča. Umaknil se ne bo. Vztraja.

Gospod župan, ali štejete, na koliko otvoritvah ste bili v zadnjih dneh. Hud tempo je, kajne?

Tempo je vedno isti, v osmih letih je bilo končanih 1540 projektov. Res pa je, da se nekatere stvari zaključujejo v času predvolilne kampanje. Trg republike smo začeli delati marca, končan je bil konec septembra, Cankarjevo nabrežje bi lahko končali prej, če ne bi bilo deževnega poletja, tudi pri Ikei smo se pogajali sedem let, da smo sklenili zavezujoči dokument.

Otvoritev vam ne očitam, so stvar predvolilnega časa. Nasmiha se vam nov mandat, preživeli ste avanturo na državni ravni, kjer niste bili ravno uspešni.

Ne bi se strinjal, v osmih letih so te volitve, ki bodo v nedeljo, že naše šeste volitve, na vseh lokalnih in državnozborskih leta 2011 smo zmagali, izgubili smo zadnje parlamentarne. Zmaga leta 2011 je bila za Slovenijo izjemno pomembna, tudi zaradi obnove zaupanja v slovensko gospodarstvo, žal pa leta 2014 volivci niso sprejeli gospodarskega programa Pozitivne Slovenije, za katerega sem prepričan, da je najboljši in edini, ki bi lahko Slovenijo popeljal iz krize. In če se spomnite, smo bili na volitvah trije, ki smo gospodarske težave dejansko razumeli. V mislih imam gospoda Bogoviča in Starmana. In nobeden se ni prebil v parlament. Kaj pa se dogaja danes? Novi minister Peter Gašperšič je dejal, da tretje razvojne osi ne potrebujemo, mladi iz Koroške zbirajo podpise zanjo, v Pozitivni Sloveniji pa smo obljubili, da bi jo lahko začeli graditi v roku enega leta. A volitve in poraz so mimo, to je končana zgodba. To, da nismo prišli v parlament, je zame bolj sprejemljivo, kot če prišli v parlament z le nekaj poslanci.

Se čutite odgovorni za padec vlade?

Ne, tedanja koalicija je naredila veliko neumnost. Vlada je padla, ker so se koalicijski partnerji na Brdu odločili za predčasne volitve. Ni padla zaradi kongresa Pozitivne Slovenije, ki ga nisem sklical jaz. Kdo je lahko zadovoljen? Samo Karl Erjavec, ki je leta 2011 vstop v koalicijo pogojeval z mestom predsednika DZ. Generator največjih političnih nestabilnosti v zadnjih letih je bil vedno Gregor Virant. Spomnite se leta 2011. Ob štirih popoldne smo parafirali koalicijsko pogodbo, ob pol petih je bil pri Janezu Janši in čez eno leto je zaradi svojih tako imenovanih načelnih razlogov zrušil še Janševo vlado.

Dejali ste, da je bila za vas izkušnja iz državniške politike koristna s človeškega stališča. Kaj ste se naučili?

Počistil sem krog »prijateljev in znancev«. Ko si v politiki, hitro ugotoviš, da nekateri prestopajo k tebi iz lastnega interesa, ko tega ni več, izginejo. Meni je tako prav. Tudi pri šestdesetih spoznavam človeško naravo.

Ne gre za anonimneže, na prijazen ali neprijazen način ste se razšli z Milanom Kučanom, Janijem Möderndorferjem, Alenko Bratušek, Petrom Vilfanom, celo z Miranom Goslarjem, svojim »očetom« iz časa Mercatorja.

Kdo pa pravi, da sem se s Kučanom razšel? Pred dnevi sva bila skupaj na odprtju Trga republike. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Razžalostil me je Miran Goslar, moj idol in ekonomski oče. Napisal mi je lepo pismo, podprl Alenko Bratušek, a se je žal zmotil. Ni šlo zanjo, temveč za vprašanje, kaj se dogaja z gospodarskim programom Pozitivne Slovenije. Preprosto ga niso izvajali. Janezu Janši smo sporočili, da je njegova politika pogubna za Slovenijo, potem je vlada Alenke Bratušek takšno politiko nadaljevala. O drugih ne bom govoril, prišli so in odšli, so ena od epizod v življenju.

Sam sem slišal marsikaj, recimo, da imajo kriminalisti in preiskovalci težave, ker proti meni ne najdejo ničesar oprijemljivega, čeprav imajo izrecna navodila, da me z nečim obremenijo.

Priznajte pa, de je nekaj nasmeha vseeno izginilo.

Ni. A ste psiholog?

Na plakatih za parlamentarne volitve ste bili jezni in mrki, tudi na lokalnih širokega nasmeha ni več.

Nisem bil ne jezen ne mrk, ampak resen. Plakati so bili takšni namenoma.

Pozitivna Slovenija, stranka najboljših ljudi, ne obstaja več. Začenja se proces na sodišču v zadevi Niš. Vloženih je nekaj ovadb, preiskujejo sume kaznivih dejanj. Kam je izginil optimizem?

Nikamor. Še vedno je tukaj. Bolj me zanima, zakaj imamo v Sloveniji toliko negativizma, zakaj vedno iščemo le slabe stvari. Ali se ne zavedamo, da bodo otroci vseh nas odraščali v takšnem okolju, kot ga ustvarjamo? Prepričan sem, da se v Ljubljani vidi optimizem, na koncu je treba pogledati, kaj vse se je naredilo, zadovoljstvo meščanov, turistov, vseh, ki obiskujejo mesto.

Včeraj sta minili dve leti od hišnih preiskav, ki jih je Nacionalni preiskovalni urad opravil na vašem domu. Ali NPU dojemate kot sovražnika?

Njihov odnos do mene ni korekten. Ta trenutek imam samo eno pravnomočno obtožnico, in to za dogajanje v letu 2005. Končno, po devetih letih, bom odšel na sodišče. Ni prijetno, a sem zadovoljen, saj le na sodišču lahko dokažem svojo nedolžnost. Ni normalno, da te mediji kar vnaprej in vedno znova obtožijo in celo obsodijo, sledita jim ulica in gostilna. Ali potemtakem sodstvo sploh še potrebujemo, če že vse tako ali tako vemo sami? Še vedno trdim, da je bila pogodba v Nišu dobra, pa četudi sem jo prvič videl šele v postopku preiskave, saj je nisem podpisal.

Kolikšna je odgovornost, bo presodilo sodišče. Tudi Janša ni podpisal pogodbe s Patrio, pa je bil zaradi posla in vsega, kar se je dogajalo okoli njega, pravnomočno obsojen.

Naj tudi pri meni odloči sodišče. Sodišča spoštujem, so edini prostor, kjer bom lahko dokazal svojo nedolžnost.

Pri katerem procesu ste najbolj ranljivi?

Pri nobenem. Nikoli ni šlo za to, da bi kaj vzel zase, da bi me kdo podkupil, da bi kaj neupravičeno dobil. Nikjer.

Res bi lahko delnice Mercatorja prodal že prej in bi lahko dobro zaslužil, a bil sem zaljubljen v Mercator, sedaj za to plačujem visoko ceno.

Marca je bila vložena kazenska ovadba zaradi prostorov centralne hladilne strojnice v Stožicah, ki jih je kupila Energetika Ljubljana. Šlo naj bi za zlorabo, pranje denarja, pol milijona evrov naj bi se prenakazovalo na različne bančne račune, med drugimi naj bi nekaj dobili tudi vi.

O tem ne vem nič. Ta posel sem poznal, pogodb nisem podpisal, nobenega denarja nisem dobil. Imam samo en tekoči račun in poslujem izključno prek njega. Energetika pa ima svoj nadzorni svet, je del Javnega holdinga Ljubljana, ki ima prav tako nadzorni svet. Kje ste dobili to informacijo? Nič od navedenega ne drži.

Samo sprašujem. Od nekod, blizu policije.

Pa smo očitno spet pri gostilniških govoricah. Sam sem slišal tudi marsikaj drugega, recimo, da imajo kriminalisti in preiskovalci težave, ker proti meni ne najdejo ničesar oprijemljivega, čeprav imajo izrecna navodila, da me z nečim obremenijo.

Kaj pa veriženje denarja, ki ga je v poslih med MO Ljubljana, Grepom, Bazo Dante in Electo ugotovilo KPK? V obdobju štirih mesecev naj bi dobili 208.000 evrov, pri čemer se je denarni tok vedno začel prek Grepa.

Ne 208.000, ampak 400.000 evrov. Komisija za preprečevanje korupcije žal ne ve, kaj so pogodbe o asignacijah; gre za zakonite, regularne finančne instrumente. Posojen denar je bil vedno vrnjen, Electa mi je izposojeni denar vrnila na podlagi asignacijske pogodbe. Za vsako transakcijo obstajajo dokumenti.

Vem, z obrestmi, gospod Janković, podjetje Grep je denar posodilo popolnoma neznanemu podjetju Baza Dante, ki je povezano s krogom podjetij vašega sina. Še več, ponekod so se transakcije med njim in vami zgodile v enem dnevu.

To nima nikakršne povezave. Za posojilo sem izvedel šele iz medijev. Če kdo nima denarja, si ga sposodi, ker ga potrebuje. Ko je Grep od občine dobil denar za izvedeno delo, kar sta potrdila tako nadzor kot supernadzor, je imel po svojih navedbah na računu 700.000 evrov. Kdo pa trdi, da so posodili točno tistih 500.000, ki so jih prejeli od MOL? KPK mi je s tovrstnimi napletanji naredil ogromno škode, sam tožim nekdanjega člana senata Roka Praprotnika, ki je v javnosti mirno dejal, da sem koruptiven, hkrati pa KPK sodišču v odgovoru na mojo tožbo pojasnjuje, da me niso pozvali k odstopu, čeprav bi me lahko.

Trdite, da spoštujete pravno državo, pa civilno tožite enega zmed njenih predstavnikov, ker je po svoji strokovni presoji napisal neko za vas obremenjujoče poročilo.

Gospoda Praprotnika ne tožim zaradi poročila, ampak ker je v svojih javnih nastopih brez vsakršnih zadržkov razglašal, da sem koruptiven. Uradna oseba se zaradi svoje promocije prelevi v sodnika, kar tako, po domače, te označi za lopova. Kdo pa mu daje to pravico? Gospoda Praprotnik in Klemenčič sta v mojem primeru šla predaleč. KPK je tako tudi preiskovala zaposlitev hčerke Danila Türka na Ljubljanskem gradu. Vložena je bila prijava na delovno inšpekcijo, pa je ta ugotovila, da ni bilo nepravilnosti, a KPK je preiskavo in pritiske na vodstvo nadaljevala. Mimogrede, strankarska pripadnost zame ni pomembna, sta pa pomembni strokovnost in sposobnost posameznika. Nekoč so me celo vprašali, ali bi bil pripravljen v službo vzeti Janševo hčer. Nisem imel nobenih zadržkov, pa je delo našla drugje. In Rok Praprotnik? Kje se je zaposlil? V banki, ki jo je pred tem preiskovala institucija, v kateri je bil sam zaposlen. Gre za dvojno moralo. Glede slavnega poročila je moj najhujši problem ta, da so me vrgli v isti koš z Janezom Janšo, mojim največjim političnim nasprotnikom.

V Stožicah naj bi šlo za najmanj tri zgodbe, za hladilno strojnico, za veriženje denarja in za nepotreben najem parkirišč in poslovnih prostorov, v katerega je bil vpleten nekdanji obrambni minister Roman Jakič. Tožilstvo sumi, da je šlo za preslepitev banke, za fiktivne pogodbe. Ste tudi vi med osumljeni?

Ni bilo nobenih fiktivnih pogodb, trdim, da ni bilo nobenega kaznivega dejanja, v nobenem projektu nisem dobil niti centa. Glede osumljenih pa morate vprašati svoje zaupne vire.

Vas je policija glede tega zasliševala?

Ne.

Vseeno pa morate priznati, da je vaš največji projekt, gradnja Stožic …

… zakaj pravite, da je največji?

Če nič drugega, se kupola dvorane vidi s Krima. No, preiskujejo ga kriminalisti, pišejo se ovadbe, Grep je pred prisilno poravnavo, stečajem, nezgrajeni trgovski del se počasi ruši. To ni ravno dober izkupiček za najboljšega župana.

Center Stožice je za mesto in državo nedvomno velika pridobitev. Dobili smo vrhunska športna objekta: stadion je UEFA uvrstila med tri najlepše v Evropi, v večnamenski dvorani pa smo med drugim gostili tudi evropsko prvenstvo v košarki. Za Stožice – športno dvorano, stadion, parkirna mesta in zunanjo ureditev – smo iz proračuna plačali 114 milijonov evrov brez DDV-ja, a smo prav zaradi Stožic v proračun prejeli 111 milijonov evrov brez DDV-ja. Najdite samo en podoben projekt. Naj v NLB povedo, zakaj so najprej odobrili kredit v višini 150 milijonov evrov, kar so sprejeli na podlagi mnenja dveh revizijskih hiš, nato so to zmanjšali in odobrili 130, nato 115 milijonov in na koncu izplačali le 100 milijonov, pri čemer so z računa Grepa zasegli 4 milijone evrov za obresti. Potem pa se je zgodba ustavila. Trdim, da zaradi političnih pritiskov pred prihajajočimi drugimi lokalnimi volitvami. Jankovića je bilo pač treba ustaviti. Izjemno neodgovorno je ustaviti projekt, kjer je 80 odstotkov vseh del končanih. Podpisanih je bilo 60 odstotkov najemniških pogodb za trgovski center, s katerimi bi lahko vračali kredit. Stožice so sedaj na slabi banki, ki jih prodaja, in za tistega, ki jih bo kupil, bo to zelo dobra naložba, saj bo tam v dveh letih najuspešnejši trgovski center v Sloveniji. Slaba banka je te dni dobila prvo ponudbo za odkup kredita. Podobno nerazumno odprte in nedokončne investicije so še S1 na Bavarskem dvoru, Šumi, gradbena jama nasproti Bežigrajskega stadiona, Celovški dvori. Za mesto so Stožice zelo uspešne, priznam pa, da mi je zelo hudo, ker sta zasebna partnerja v njih izgubila vse, kar sta imela.

Prišli smo do točke, kjer ne smemo biti več ponosni na svoje uspehe, do neke filozofije, da je tisti, ki je dober in uspešen, gotovo naredil nekaj nezakonitega.

Veliko investicij v Ljubljani stoji, že sami ste jih omenili.

Kaj pa naj bi imel jaz z njimi?

Vi ste župan.

Kriza leta 2008 je uničila gradbeništvo, veliko so k temu pripomogle vlada, politika, stečajna zakonodaja, po kateri stečajnik nima interesa, da bi zgodbo čim prej končal. Tipičen primer je gradbena jama pri Bavarskem dvoru, najprej je bila opravljena prva cenitev, potem druga, nižja, nato tretja, še nižja. Jama pa kar stoji in postaja nevarna. Proces bi moral biti obrnjen – stečajnik bi moral v zelo kratkem času zbrati ponudbe, začeti bi moral z zelo nizko ceno in potem na javni dražbi doseči višjo. Poglejte recimo Celovške dvore. V njih s pomočjo mestnega stanovanjskega sklada od leta 2010 živi 426 družin, preostala stanovanja so zaprta, prazna, stečajnik jih prodaja skupaj s slabo banko. Veste, kakšna škoda se dela z zaprtimi stanovanji? Že štiri leta se kar čaka in čaka. Naj ponudijo stanovanja po 1000 evrov za kvadratni meter na javni dražbi, z njo bodo dobili tržno ceno, ki bo višja od izklicne.

Ste še vedno zagovornik velikih investicij v Ljubljani?

Seveda sem in vem, kaj mi boste sedaj očitali, zadolžitev mesta.

Ne, nisem želel …

To je tipičen očitek mojih konkurentov. Ljubljana naj bi bila strašno zadolžena, pri čemer so vse zadnje vlade mestu vzele denar, razen Pahorjeve, ki mestu sicer ni ničesar vzela, ampak tudi vrnila ne. Prva vlada Janeza Janše je s spremembo Zakona o financiranju občin mestu odvzela 57 milijonov letnega proračuna, kar v vseh osmih letih skupno znaša skoraj 460 milijonov, druga njegova vlada 4 milijone, vlada Alenke Bratušek še dodatnih 7,5 milijona. A si predstavljate, kakšne investicije v dobro naših meščanov bi lahko izvedli, če bi imeli ta sredstva? Dolg mesta trenutno znaša 116 milijonov evrov ali približno 400 evrov na prebivalca. Letna anuiteta kredita je 12 milijonov evrov, kar je 4 % letnega mestnega proračuna. Če bi ustavili vse investicije, bi dolg lahko poplačali v enem letu, pa se nam zdi pomembneje vlagati v razvoj mesta. Le kot primer, na Dunaju je dolg na prebivalca 2000 evrov, v Berlinu pa celo 25.000 evrov. Sedaj pa povejte, koliko ste sami zadolženi, kolikšen delež plače daste bankam?

Precej več.

Lahko bi se zadolžili še za dodatnih 70 milijonov evrov, toliko je do zakonske dovoljene meje, pa se ne bomo. O zadolženosti me niste vprašali, a o njej vedno govorijo moji konkurenti. Govorijo pravzaprav o treh točkah, o dolgu, o koruptivnosti, o tem, da smo vlagali le v center mesta. Očitno niso stopili ven iz centra. Ravno včeraj smo na Malem Vrhu odprli novo asfaltirano cesto in na Ravnem Brdu nov vodovod. Srečal sem se s tamkajšnjimi krajani, se z njimi pogovarjal, bilo je prijetno druženje.

Katere velike projekte boste v naslednjih letih izpeljali v Ljubljani?

Želim si poglobitve železnice, ki jo mora izvesti država, investicija je ocenjena na okoli 1,6 milijarde evrov. Če je ne bo, če ne bo tudi drugega tira železnice, bo Slovenija še bolj zaostala v razvoju. Že danes nas kupujejo iz sosednjih držav, kupujejo trgovine, proizvodne objekte, hotele. Če ne bo modernizacije železnic, bomo pod ceno prodali še Luko Koper.

V Ljubljani bomo v prihodnjem mandatu dokončali manjkajočo infrastrukturo, na kanalizacijsko omrežje bo v dveh letih priklopljenih 95 % gospodinjstev, Zaloška cesta bo postala štiripasovna, prenovili bomo Cesto Andreja Bitenca, zgradili kanalizacijo in cesto v Hrušici, pomembna bo povezava Tržaška–Brdo, širili bomo pokopališča v Sostrem, Polju, na Viču, obnovili cesto iz Zaloga na obvoznico, na področju kulture bomo obnovili Švicarijo in uredili prostore za rezidenčne umetnike, čakamo na evropska sredstva za prenovo Cukrarne, zgradili bomo dodatna neprofitna stanovanja, uredili nov center za dementne bolnike, širili mrežo dnevnih in mladinskih centrov … Načrtov je veliko, zelo si želim ureditve kopališča Ilirija in Plečnikovega stadiona, po 14 letih smo začeli prenavljati kopališče Kolezija. In jasno, prihaja tudi Ikea in po 45 letih se je začela gradnja džamije.

Kako vam je uspelo prepričati Švede, da pridejo v Ljubljano? Že v času Vike Potočnik se je govorilo, da prihaja Ikea. Kaj ste jim obljubili?

Ne vem, kdo se je pogovarjal prej. V Zagrebu so zemljo kupili leta 2008, trajalo je šest let, da so Ikeo odprli. Ikea je dodana vrednost za Slovenijo, ne gre le za delovna mesta, je svetovna blagovna znamka, ki lahko prepriča tudi druge, da se splača investirati v Ljubljano. Trenutno iščemo koga, ki bi v Ljubljani zgradil hotel s petimi zvezdicami. Bavarski dvor je idealna lokacija, ker so Severna vrata krasen projekt.

Tudi Emonika je bila, pa še vedno niso začeli graditi.

Trigranit se mora dogovoriti s Slovenskimi železnicami, v ta projekt naj bi vložili 30 milijonov evrov in ne bi bilo smiselno, da bi ga opustili.

Že prej ste omenili naše prijatelje. Kaj se je zgodilo s Slovenijo? Pred dobrim desetletjem smo bili med glavnimi investitorji na Balkanu, danes pa slovenska podjetja kupujejo Hrvati.

Ivica Todorić je izpeljal posel stoletja, pred kratkim pa sem prejel SMS-sporočilo iz sarajevskega Mercatorja: »Ja sem se rasplakala g. Todoriću jer je naš ponos Mercator postao Konzum.« V Bosni in na Hrvaškem so namreč zamenjali napise nad trgovinami. Nočem se vračati v preteklost, a če bi nam pred desetimi leti takratna vlada dovolila, da 2000 sodelavcev postane 25-odstotni lastnik Mercatorja, podjetje ne bi bilo na razprodaji in tudi ne bi bilo prodano, prišli bi do Ukrajine. Ključno pri širjenju je bilo spoštovanje ljudi, sodelavcev in kupcev. Mercatorjev center, ki smo ga odprli v Sarajevu, je bil takrat modernejši od ljubljanskega. Vprašali ste me, kaj se je zgodilo s Slovenijo. Šlo je za napačne odločitve vlad. Veliko vlogo imajo tudi mediji, ki so takrat poročali, da so vsi tajkuni in lopovi, veliko vlogo pri tem ima Janševa menjava uspešnih direktorjev. In kje smo danes? Karkoli dobrega narediš v Sloveniji, se začnejo kritike. Po podpisu sporazuma z Ikeo je bil v časopisu znova naslov, da Janković pričakuje donacijo. Seveda jo pričakujem. Ali je to narobe? Ne pričakujem je zase, ampak za mesto – kulturo, šport, izobraževanje, socialo.

Pri prodaji Mercatorja bi lahko za delnico dobili več kot 300 evrov, pa 220, 120 evrov … Koliko ste dobili vi oz. podjetje KLM?

86 evrov za delnico.

Nekaj delnic ste prodali po višji ceni.

Manjšino, šlo je za poplačilo obresti, ta zgodba je končana, vse so zasegle banke.

Gospod župan, koliko ste zadolženi?

Kredita imam za 140.000 evrov, redno ga odplačujem, sem solastnik hiše, ki si jo deliva z ženo. Moja plača je 2506 evrov neto, kar je dovolj za moj način življenja. Ne maram potovati, ne hodim na dopust, ne igram golfa, nimam jahte, avto je star 11 let.

Kaj pa krediti podjetja, ki je v vaši večinski lasti? Zdi se mi prav, da meščani vedo, kakšna je finančna situacija njihovega župana.

Družba KLM je 62,5-odstotno v moji lasti, nanjo smo prenesli Mercatorjeve delnice, sedaj nima več nobene funkcije. Celotnega dolga banki iz prodaje delnic nismo mogli vrniti, je pa Electa dala zavarovanja kreditov KLM-ja na osnovi dolga, ki ga ima do mene. Ne vem, zakaj to javnost zanima, a bom odkrit, KLM je zasebnima bankama dolžna še 3,7 milijonov evrov glavnice. To niso bila tajkunska posojila, so zavarovana. Res bi lahko delnice Mercatorja prodal že prej in bi lahko dobro zaslužil, a bil sem zaljubljen v Mercator, sedaj za to plačujem visoko ceno. Ampak bolj srčno me boli to, da se je izgubila vsebina najboljšega podjetja v regiji. Še danes me ljudje srečujejo in sprašujejo, kje je naš Mercator. Ko sem bil pred časom v Moravskih Toplicah, mi je blagajničarka pokazala najino fotografijo iz časov, ko sem bil predsednik uprave Mercatorja. Gojili smo medsebojno spoštovanje. Danes se igra na drugačen način, po drugačnih notah. Naj vas vprašam, kdo sedi v nadzornem svetu Mercatorja?

Matej Lahovnik.

Matej Lahovnik, tisti, ki je začel preganjati tajkunske kredite. Politika je ubijala podjetja. Ne zagovarjam tistih direktorjev, ki so storili kazniva dejanja, vendar ni prav, da so bila kaznovana cela podjetja. Z zahtevo po poplačilu kratkoročnih kreditov so jih postavili v zelo slab položaj. Na primer Pivovarna Laško. Prej so jim te iste banke kratkoročne revolving kredite predlagale. Mercator bi lahko rešili še v času vlade Alenke Bratušek. Danes ni čas za prodajanje podjetij, ampak za kupovanje. Poglejte, kaj se je zgodilo z Aerodromom. Najprej so nam rekli, da ga moramo prodati, nekateri so se strinjali, da država ni dober lastnik, kupili pa so ga Nemci, ki so nas silili v prodajo. Kupilo ga je podjetje, ki je v lasti nemške države. Kar je dobro za Nemčijo, očitno za Slovenijo ni. Nekateri celo hvalijo prodajo, češ da je bila cenovno uspešna.

Pri nas se veliko govori o etiki v politiki, se vam zdi to problem?

Pravi problemi so drugje, postali smo družba, kjer je manjšina nezadovoljnih zelo glasna. V soboto smo recimo odprli prenovljeno Cankarjevo nabrežje in Ribjo brv. Prišlo je le pet protestnikov in okrog tisoč obiskovalcev. Pred dnevi se je pred mestno hišo zbralo 24 nezadovoljnih s transparenti, a se jim je v medijih namenila velika pozornost. Prišli smo do točke, kjer ne smemo biti več ponosni na svoje uspehe, do neke filozofije, da je tisti, ki je dober in uspešen, gotovo naredil nekaj nezakonitega. Ko sem bil še predsednik uprave Mercatorja, je bilo drugače, v Sarajevo se je na odprtje Mercatorja odpeljalo polno letalo slovenskih direktorjev, izmenjavali smo si izkušnje, se družili in delali načrte za nove razvojne projekte ... Moj moto je še vedno uspeh.

Vrniva se k vašemu boju s pravno državo. Zakaj se ne umaknete, kot se je recimo nemški predsednik Christian Wulff, ki je bil obtožen korupcije?

In kaj se je zgodilo z njim? Kje je danes?

Po dveh letih je dokazal, da je nedolžen.

Vendar ni več predsednik in vprašanje je, ali kdaj še bo. Koliko let bi potreboval sam? Koliko časa bi to trajalo v Sloveniji? Ko se mi je zgodila hišna preiskava, sem resno razmišljal o odhodu, hodil sem po Golovcu in razmišljal. Imel sem dve možnosti, ali odstopiti, kar bi nekateri pojasnjevali tudi kot priznanje krivde, ali vztrajati. V obeh primerih bom čakal veliko let, da se zadeve razčistijo na sodišču. Star bi bil več kot sedemdeset let. Bi se takrat res še lahko vrnil? Še enkrat naj poudarim, nihče mi ni dal denarja, ničesar nisem zahteval niti nikoli dobil.

Strankarska pripadnost zame ni pomembna, sta pa pomembni strokovnost in sposobnost. Nekoč so me celo vprašali, ali bi bil pripravljen v službo vzeti Janševo hčer. Nisem imel zadržkov.

Gre za sume drugih kaznivih dejanj, ne le provizije, ne samo sporna nakazila. Ampak, bistven se mi zdi opis dveh slovenskih umetnikov. Dramatik Dušan Jovanović, je dejal, da ste zelo sposoben župan, ampak da lahko hrepeneče vzdihujemo za neoporečnim poštenjakarjem in da moramo vedeti, da so barve poštenosti na slovenskem zraku hudo neobstojne. Tudi Svetlana Makarovič je nekje zapisala, da ste kot kraljevič Marko, ki »pola sebi pola šarcu daje«.

Ali je čudno, da ljudje tako mislijo po vsem tem pisanju v medijih? S Svetlano Makarovič se zelo dobro razumem, je velika umetnica.

Ljubljana je bistveno lepša, prijaznejša, bolj odprta, modernejša kot prej …

… zakaj se o tem tako malo piše?

Naredili ste dobre stvari, a ste hkrati župan, ki ga zaradi suma kaznivih dejanj preiskuje tožilstvo, koprski župan Boris Popovič je bil na nižji stopnji zaradi zlorabe položaja že obsojen, vodja opozicije se v parlament vozi iz zapora. Kaj se dogaja v Sloveniji, česa ne razumem?

Tega tudi jaz ne razumem, a govoril bom v svojem imenu. Za zdaj me preganjata dva tožilca: Jaka Brezigar in Blanka Žgajnar, preganjala sta me gospoda Klemenčič in Praprotnik, preganja me gospod Majhenič. In vsi so to delali v medijih. Vedno je slučajno ušla informacija. DURS je v preiskavi podjetja mojega sina zapisal, da so posli zakoniti, ampak nemoralni. Od kdaj davčna uprava sodi o moralnosti? Na koncu se vedno sprašujem, kaj me žene naprej. Želja, da se stvari spremenijo na bolje, da se ustvarja. Najprej v Mercatorju, sedaj v Ljubljani. V življenju sem bil dvakrat res hudo na tleh, pri 37 letih, ko sem pustil Emono, in drugič, ko so me odstavili iz Mercatorja, z navedbo podpredsednika NS, da sem najboljši direktor v Sloveniji, vendar ne ustrezam novima lastnikoma – Istrabenzu in Pivovarni Laško. Ni bilo lahko, vse, kar sem delal, v kar sem verjel, je odšlo. Imel sem kup ponudb, a sem srečen, da sem postal župan. Če nimaš vizije, v katero verjameš, tudi nimaš nobene možnosti, da bi uspel.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • dr. France Križanič, Ljubljana

    Intervju Zoran Janković

    V štirideseti številki Mladine je župan Mestne občine Ljubljana omenil, da Pahorjeva vlada Ljubljani ni ničesar vzela ali vrnila. Pri tem je »pozabil« na novelo Zakona o glavnem mestu (Ul. RS 110/09). V 6.a členu te novele je mesto dobilo dodatne 0.73% dohodnine (približno 15 milijonov evrov letno) namenjenih financiranju pogojev za delovanje organov in organizacij ter predstavništev v slovenskem... Več

  • Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov

    Intervju: Zoran Janković

    Vlada Alenke Bratušek Ljubljančankam in Ljubljančanom ni vzela niti evra Več

  • Tanja Dodig Sodnik, vodja Kabineta župana MOL

    Intervju Zoran Janković

    V tedniku Mladina številka 9 z dne 3. marca 2017 je bil objavljen odziv Zavezništva socialno liberalnih demokratov, kjer med drugim izpostavijo, da vlada Alenke Bratušek Ljubljančanom in Ljubljančankam ni vzela niti evra. Navedbe ne držijo, saj je iz spodnje razpredelnice razvidno, koliko sredstev je Mestna občina Ljubljana prejela po Zakonu o glavnem mestu od leta 2010: Več