Čas za razumno paniko

Od prvega primera največje epidemije ebole v zgodovini, ki se je decembra lani začela na odročnem območju Gvineje, je minilo že skoraj deset mesecev, število novih okužb in smrti pa še vedno narašča. In to vse hitreje.

»Zelo sem zaskrbljena,« pravi mikrobiologinja dr. Tatjana Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo, sicer največja slovenska strokovnjakinja za hemoragične mrzlice. »Glede na podatke, ki jih imamo, vidimo, da se število primerov približno vsakih 20 dni podvoji. Od vsakega obolelega se bolezni v povprečju nalezeta še dva človeka. In te številke so podlaga za precej katastrofične napovedi.«

Ameriški Center za nadzor bolezni (CDC) je konec prejšnjega meseca posvaril, da bi lahko bilo do januarja že več kot milijon obolelih, če ukrepi za zajezitev epidemije ne bodo učinkovitejši. Uradno je bilo prejšnji teden zabeleženih 8376 primerov. A uradne številke so strahotno nezanesljive. Po prepričanju strokovnjakov CDC je treba za realnejšo sliko uradno število pomnožiti s tri. Toliko primerov ostaja skritih, nezdravljenih in spregledanih.

Hudič ima mlade

Virus ebole se tokrat ne širi nič drugače kot v prejšnjih epidemijah. Še vedno se prenaša ob stiku s telesnimi tekočinami okuženega, nič bolj nalezljiv ni postal. Epidemija je tako obsežna zaradi »ravno pravšnjih« razmer na prizadetem območju. V najbolj prizadetih državah – Gvineji, Sierri Leone in Liberiji – se je ebola pojavila prvič. Te države, ki skupaj s Slonokoščeno obalo sestavljajo tako imenovano Unijo reke Mano, so med seboj zelo povezane tudi z živahnim čezmejnim prometom. Prav tako pa so se vse šele nedavno otresle državljanskih vojn in/ali nasilnih diktatorskih režimov. Zaradi tega so njihove javne službe, z zdravstvenim sistemom vred, še vedno v razsulu.

Pred epidemijo je imela Liberija le enega zdravnika na približno sto tisoč prebivalcev. To pomeni, da jih je bilo v vsej državi, ki šteje 4,4 milijona prebivalcev, le približno 50. Doslej je zaradi ebole v Liberiji umrlo že 80 zdravstvenih delavcev. Veliko jih zaradi strahu zapušča delovna mesta. Sistem, ki je bil že tako povsem nepripravljen na spopad s tako resno nevarnostjo, je ta še dodatno zdesetkala. Sierra Leone je že konec julija izgubila edinega strokovnjaka za hemoragične mrzlice.

Pomanjkanje zdravstvenega osebja je samo del problema. Zaradi pomanjkanja primerno opremljenih bolniških postelj veliko ljudi umira doma. Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se na najbolj prizadetih območjih Liberije dogaja, da se takoj po odprtju novega centra za ebolo v njem zglasi nekajkrat več obolelih, kot jih ta lahko sprejme. Po Monrovii, liberijskem glavnem mestu, krožijo taksiji s celimi družinami, ki za svoje obolele člane iščejo prosto mesto v katerem od centrov. Ti taksiji, ki ji nihče ne razkužuje, naj bi bili eden od pomembnih dejavnikov za nenadzorovano širjenje bolezni.

Epidemija je tako zelo ušla izpod nadzora, da je vprašanje, ali bo virus ebole sploh še mogoče popolnoma odstraniti iz človeške populacije.

Predvsem na podeželju ljudje še vedno ne zaupajo oblastem, navaja WHO. Nočejo sodelovati pri iskanju ljudi, ki so bili v stiku z obolelimi. Nočejo priznati, da gre pri njih ali pri njihovih bližnjih za ebolo. Bojijo se socialne stigme. Trupla pokopavajo na lastno pest. Pristojni na teh območjih lahko o številu primerov sklepajo zgolj na podlagi števila svežih grobov.

Želva lovi zajca

Svetovna zdravstvena organizacije je bila o epidemiji uradno obveščena marca. A zahodni svet se je dejansko zdrznil šele konec julija, ko je liberijski potnik na letalu za Nigerijo začel kazati simptome okužbe. Prvič je ebola dosegla drugo državo s pomočjo letala. Prihod okuženega v katerokoli državo na svetu, sploh glede na dejstvo, da inkubacijska doba lahko traja tudi 21 dni, je postal realna grožnja.

A kljub temu se zdi, da se mednarodna skupnost, katere odziv je ključen za zajezitev epidemije, ne zaveda resnosti dejanskega stanja. Obseg pomoči se povečuje linearno, obseg epidemije se povečuje eksponentno. ZDA so na primer napovedale, da bodo za nego obolelih izurile 500 ljudi na teden. A če že sama Svetovna zdravstvena organizacija napoveduje, da bo število novih obolelih na teden kmalu doseglo deset tisoč, je to pljunek v morje. In to že, če upoštevamo samo uradno zabeležene primere. Ne pozabite, dejansko število je približno trikrat večje. Za uspešno zajezitev epidemije pa bi bilo treba po oceni CDC v zdravstvene centre spraviti vsaj 70 odstotkov vseh obolelih.

Epidemija je tako zelo ušla izpod nadzora, da je vprašanje, ali bo virus ebole sploh še mogoče popolnoma odstraniti iz človeške populacije. Doslej se je virus med posameznimi epidemijami skrival v živalskih gostiteljih, zdaj pa nam po besedah odkritelja ebole dr. Petra Piota grozi, da bo virus, vsaj v omejenem obsegu, vedno prisoten med ljudmi.

Načelno pripravljeni

Zahodni mediji se medtem nesorazmerno veliko ukvarjajo s peščico okuženih v zahodnih državah. Afričani so zaradi tega prizadeti, a se hkrati zavedajo, da je zaostrovanje razmer v zahodnih državah nujen pogoj za povečan obseg ukrepanja pri njih doma. Jasno je namreč: če hočejo zahodne države zmanjšati lastno ogroženost, morajo zmanjšati ogroženost v Afriki.

Še vedno velja, da je razviti svet za ukrepanje ob pojavu ebole mnogo bolje opremljen in usposobljen od revnih afriških držav, a že peščica primerov je pokazala šibke točke. V ZDA in Španiji sta se namreč medicinski sestri, ki sta skrbeli za obolelega, zaradi nedoslednega izvajanja preventivnih ukrepov okužili tudi sami.

»Okužbe v zahodnih državah kažejo na podcenjevanje grožnje,« pravi dr. Avšič Župančeva. »Načeloma so vsi pripravljeni, ko je treba to pripravljenost pokazati v praksi, pa gre hitro kaj narobe. V zahodnih državah se s to boleznijo srečujejo prvič. Nekaj je misliti, da si pripravljen, drugo pa je dejansko stanje.«

Podcenjevanje pripelje do napak, napake pripeljejo do okužbe. Okužba pripelje do panike. Ko se je v Španiji okužila medicinska sestra, so njene kolegice kar naenkrat začele množično sporočati bolniško odsotnost, nekaj jih je celo dalo odpoved. Kot je za Guardian povedal njihov sindikalni predstavnik, so namreč njihove otroke nehali vabiti na rojstnodnevne zabave, prijatelji so odpovedovali skupne počitnice. Morda to v primerjavi z grozovitimi razmerami v Afriki zveni banalno, a kaže na to, kako je tudi močan javni sistem lahko ranljiv ob tako strašljivi bolezni, kot je ebola.

Domača naloga

V Sloveniji bi morebitnega bolnika s sumom okužbe z ebolo v posebej opremljenem rešilcu prepeljali na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani. Tam zagotavljajo, da se na morebiten primer intenzivno pripravljajo. Ves čas potekajo dodatna izobraževanja osebja, naročili so dodatno zalogo zaščitne opreme, v prihodnjih dneh naj bi izvedli tudi vajo.

Vzorec krvi, ki bi ga odvzeli obolelemu, bi analizirali na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, ki ima edini urejen laboratorij pod pritiskom, primeren za delo s tako nevarnimi patogenimi organizmi. Vodja laboratorija je Tatjana Avšič Županc. Ta zagotavlja, da so tudi sami pripravljeni na morebiten primer, saj nenehno izvajajo »suhe« vaje za take in podobne primere.

Je pa kritična do sistemske pripravljenosti v Sloveniji. »Moti me dejstvo, da smo se v Sloveniji pripravili na morebitni vnos okuženega z ebolo vsak po svojih najboljših močeh. Ministrstvo za zdravje pa ni sklicalo še nobenega sestanka o koordiniranem pristopu.«

Še vedno velja, da je razviti svet za ukrepanje ob pojavu ebole mnogo bolje opremljen in usposobljen od revnih afriških držav, a že peščica primerov je pokazala šibke točke.

Et tu, Slovenija?

Svetovna zdravstvena organizacije je epidemijo ebole označila za najhujšo zdravstveno grožnjo moderne dobe. Varnostni svet Združenih narodov je prvič v svoji zgodovini razpravljal o zdravstveni grožnji in jo označil za grožnjo mednarodnemu miru in varnosti. Slovenska vlada je za boj proti temu namenila 30 tisoč evrov.

Slovenska vojska je pred leti kupila in po podatkih notranje revizije šestkrat preplačala mobilno vojaško bolnišnico Role 2. Bi jo morda lahko poslali v Afriko, kjer primanjkuje bolnišničnih zmogljivosti? Ne, pravijo na ministrstvu za obrambo. »Bolnišnica ni certificirana za delovanje na območju z visokim biološkim tveganjem. Kadrovsko, materialno in glede na usposobljenost enota ni pripravljena za oskrbo ekstremno obolelih bolnikov, kot so bolniki z ebolo. Enota nima ustreznih filtrov prostora in opreme za osebje.«

Zdrave žrtve

Medtem ko so zahodni mediji polni slik in posnetkov trupel žrtev ebole, pa vodilni v prizadetih državah vse bolj opozarjajo, da so žrtve tudi tisti, ki bodo ostali zdravi. »Naša gospodarska rast naj bi letos znašala 5,9 odstotka,« je v Guardianu zapisal liberijski finančni minister Amara Konneh. »Ker pa so se rudarski projekti ustavili, ker so bile žetve zamujene, ker je trgovina zadušena in ker so se investitorji umaknili na varno, nam v roku enega leta grozi recesija.« Države, ki so se komaj začele prebijati iz revščine, so spet na začetku. »Skrite zgodbe zaprtih šol, neplačanih učiteljev, podplačanih varnostnih sil in odsotnost javnih storitev lahko ogrozijo temelje liberijske družbe,« svari Konneh.