Kritika / Amaterji

za +

Oče leta.

Norveška vendetta Amaterji izgleda kot Fargo, ki ga je posnel Quentin Tarantino, ali pa kot Ugrabljena, ki sta jo posnela brata Coen. Le da ugrabljena ni ugrabljena, ampak ugrabljeni – in ugrabljeni v resnici sploh ni ugrabljen, ampak mrtev. Beitostølen je norveška vukojebina, v kateri vedno zapade ogromno snega, ki kar kliče po stalnem in vztrajnem pluženju – tega zagotavlja mirni, prizadevni, predani, neutrudni Nils Dickman (Stellan Skarsgård), steber družbe, švedski priseljenec, alias “povsem integrirani priseljenec”.

Razlog več, da ga razglasijo za “Meščana leta”. Če bi se s plugom povozil, ne bi niti trznil, da ne bi slučajno zmotil vasice, ki drema v sterilni arktični tihoti. Beitostølen je njegov grad v oblakih. Toda vsa ta idilična belina je tu le zato, da bi se bolje videlo kri. Ko namreč Dickmanovega sina najdejo mrtvega, policija oznani, da je šlo za overdose. Nič, še en džanki. Dickmanova žena dahne: Vidiš, bila sva slepa! Nisva opazila njegove odvisnosti! Dickman, ki ne verjame, da bi se lahko človek v tej hladni, dolgočasni, sterilni vukojebini prelevil v džankija, pa je prepričan, da je šlo za umor, ki so ga zakrinkali v overdose, zato se iz uglednega, spoštljivega meščana prelevi v maščevalni stroj, ki začne brutalno obračunavati z dilerji, tako norveškimi (z veganskim narcisom na čelu) kot srbskimi (z vsega hudega naveličanim Papajem na čelu). In bolj grizlijevske ko so smrti, bolj so komične, marsikdo bi celo rekel tarantinovske ali pa coen-coenovske. Pa vendar niso nič manj groteskne in obešenjaške od smrti v dramah Henrika Ibsna, recimo od smrti Halvarda Solnessa v Gradbeniku Solnessu ali pa smrti male Hedvig v Divji rački. A tu se Ibsen še ne konča: Nils Dickman – ugledni, pošteni meščan à la dr. Stockman v Sovražniku ljudstva – bi verjetno postal sovražnik ljudstva, če ne bi po malem izgledal kot Peer Gynt, ki si izmišlja strašne zgodbe, v katerih sam nastopa kot junak, kot ultimativni hipster. Navsezadnje, Dickman si priročnik za plug v postelji bere kot pravljico za lahko noč. Namesto nje pravzaprav. In žena nima nič proti. Tu je dovolj prostora za starce. Socialna država pač najbolje deluje v hladni klimi – kot maščevanje, ki najbolj tekne, če je servirano hladno.