Kritika / Večna najstnica

zadržan

Vrnitev v prihodnost.

Megan (Keira Knightley) je najstnica, ki je ravno dopolnila 28 let. Ne, ne pade v časovno zanko, niti se ji ne zgodi Peggy Sue se je omožila, ampak v trenutku, ko jo fant zasnubi, preprosto zbeži in se zateče med najstnike (Chloë Grace Moretz ipd.), kjer se počuti bolje in svobodnejše kot med odraslimi.

Med najstniki ima večjo možnost izbire kot med odraslimi – med najstniki lahko o svoji usodi odloča sama, v svetu odraslih pa namesto nje odločajo drugi, predvsem kakopak moški. Je otročja? Čudaška? Zmedena? Prevzetna? Pristrana? Je produkt mentalne regresije in stagnacije? Ne ve, kaj hoče? Nič od tega – Megan v odraslosti vidi le prilagoditev. Prilagoditev tradiciji, moškim, klišejem. Ko odrasteš, se prilagodiš. In obratno: šele ko se prilagodiš, pomeni, da si odrasel. Dovolj razlogov ima, da se boji družbe, ki od nje terja, da se prilagodi in da vedno reče da – lahko sicer reče ne, a kaj ko tudi njen ne vedno pomeni da. Megan pač noče biti zadnja ženska, ki je padla pod zadnjih strelom, izstreljenim na zadnji dan vladavine patriarhata. Njen beg zato ni vrnitev v preteklost, ampak v prihodnost, ki je že od nekdaj ravno nasprotno od prilagajanja.