Rušenje kulturne dediščine

Mestna občina Celje je porušila Rakuschev mlin, kulturni spomenik, ki ga je v začetku oktobra prizadel požar. »Rakuschev mlin je bil pomemben materialni preostanek, ki je pričal o industrializaciji Celja, enega najpomembnejših mest v Sloveniji, kar se tiče industrijskega razvoja,« razlaga dr. Marija Počivavšek iz celjskega Muzeja novejše zgodovine. Takih spomenikov imamo v slovenskem prostoru zelo malo.

Občina hitenje z rušitvijo upravičuje s pridobljenimi strokovnimi mnenji in se sklicuje na gradbeni inšpektorat, ki je trdil, da se objekt lahko hipno poruši. »Šlo je za manipulacijo s strokovnimi mnenji,« pravi Matija Kovač, mestni svetnik Združene levice in absolvent arhitekture. Že na začetku novembra je arhitekturna, kulturnovarstvena in zgodovinska stroka pripravila razpravo, ob kateri so udeleženci zapisali, da »kljub nedvoumnemu mnenju gradbenega izvedenca, ki si je po požaru ogledal objekt, obstaja upravičen dvom o enoznačnosti predlagane rešitve – rušitve.« Kovač je prepričan, da občina ni storila dovolj. »Sem arhitekt in vem, kako se takšne stvari sanirajo po svetu, zato sem dal pobudo, da občina naroči izvedensko mnenje o možnosti sanacije. Šele ko bi imeli vse te strokovne podlage, vse izračune vrednosti različnih mogočih scenarijev, bi se o tem lahko dejansko odločali, a je občinska uprava to zavračala.« Ministrstvo za kulturo je sicer želelo dodatne analize, a je zaradi urgentnosti ukrepov, ki jih je naložil gradbeni inšpektorat, občini izdalo kulturnovarstveno soglasje za odstranitev kulturnega spomenika.

Postavlja se vprašanje, ali je bila rušitev res tako nujna. Da ni bilo tako, je razvidno iz pobude za ohranitev mlina, ki jo je arhitekturna in druga strokovna javnost objavila dan pred rušitvijo. Doc. dr. Igor Sapač s Fakultete za gradbeništvo Univerze v Mariboru je v njej zapisal: »Na podlagi izkušenj s podobno poškodovanimi stavbami v Sloveniji menim, da je verjetnost hipne porušitve zidovja zelo majhna.«

Ena od rešitev pred potencialno porušitvijo bi bila gradnja začasne varovalne konstrukcije. »Začasna zaščita ne bi rešila problema nestabilnosti stavbe … stroški dejanske in celotne sanacije bi bili veliko večji,« se branijo na občini. Vendar Kovač poudarja, da bi zaščitna sanacija preprečila nevarnost za ljudi in omogočila, da objekt ostane dalj časa tak, kot je, dokler se ne bi pojavila možnost celostne prenove. Začasna zaščita bi stala tudi veliko manj kot izravnalni ukrep 1,7 milijona evrov, ki ga mora občina plačati ministrstvu zaradi izgube mlina. A občina to plačilo zdaj zavrača. »Ukrep je nesorazmeren, pričakujemo, da bomo v upravnem sporu to dokazali …«