»Ko liberalci začutijo, da so ogroženi njihovi razredni interesi, pozabijo na liberalizem in strpnost ter pripeljejo na prizorišče falangiste«

Boris Buden (1958), hrvaški filozof in publicist, je na Univerzi v Zagrebu diplomiral iz filozofije in doktoriral iz teorije kulture na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Leta 1990, tik pred razpadom Jugoslavije, se je preselil na Dunaj, na začetku novega stoletja pa v Berlin, kjer predava na Fakulteti za umetnost in oblikovanje na Univerzi Bauhaus v Weimarju.
V hrvaščino je pred vojno prevedel zbrana dela Sigmunda Freuda, leta 1998 pa je pripravil novo hrvaško izdajo Komunističnega manifesta s predgovorom Slavoja Žižka. Buden je v devetdesetih letih, ko je sicer živel na Dunaju, s članki v mesečniku Arkzin ostro nastopil proti hrvaškemu nacionalizmu, vendar njegova glavna tarča niso bili hrvaški nacionalisti per se, ampak tiha meščanska, liberalna, kvazinenacionalistična elita, ki je v devetdesetih letih molče spremljala besnenje nacionalizmov. Prav ta elita je njegova glavna tarča še danes, saj ga skrbi, da bo dopustila vznik fašizma na Hrvaškem.
Njegovi prispevki iz Arkzina so bili objavljeni v knjigah Barikade (1996, 1997), v nemščini pa je napisal knjigi o prevajanju Babilonski boj (2004) in Cona prehoda: o koncu postkomunizma (2009). Obe knjigi je prejšnji teden predstavil na predavanjih v ljubljanskem Inštitutu Igorja Zabela.

Hrvaško ste zapustili na začetku devetdesetih let. Najprej ste desetletje živeli na Dunaju, nato ste se preselili v Berlin, kjer poučujete kulturno teorijo na univerzi v Weimarju. Kakšno življenje ste si ustvarili v nemški prestolnici?

Prijetno. Je cenejše kot na jugu Nemčije in še marsikje po Evropi. Berlin je zame neke vrste bubble, mehurček, saj stari svet, ki na robovih Evrope umira, tam še vedno živi v svoji najlepši podobi. Napačno je reči, da živim v Berlinu. Živim v Kreuzbergu, v »zahodnem Berlinu«, ki je v političnem smislu drugačen od preostalega Berlina. Ponekod v mestu so na neformalni ravni na oblasti skinheadi, v Kreuzbegu pa so dejansko na oblasti punkerji in turške tolpe. Govorim o neuradni oblasti in v povezavi z varnostjo. V Kreuzbergu, kjer je vse polno priseljencev in velja za multikulturnega, si varen pred skinheadi, saj jih tam ni. Ni pa jih zato, ker za varnost skrbijo druge tolpe. Berlin je privlačen tudi zato, ker v njem še živijo ostanki nekdaj močne nemške socialne države. V njem je izrazito levo in liberalno ozračje, ki mi ustreza. Povedal sem prijetni del zgodbe o Berlinu. Vse drugo pa je povezano z izkušnjami pri delu, kakršne imamo vsi. Se pravi delo v izobraževalnem sistemu, spremenjenem v neoliberalizem, v katerem doživljamo razredno delitev med tistimi, ki imajo stalno zaposlitev in položaje v institucijah, in vse večjo množico mladega intelektualnega proletariata, ki dela za drobiž, a želi vstopiti v ta sistem. Toda sistem ga drži na distanci, ne spusti ga noter. Velika razlika je namreč med tistimi, ki so stalno zaposleni, so privilegirana kasta, in drugimi, ki živimo v surovi tržni ureditvi, v kateri se borimo drug z drugim, da bi sploh lahko delali.