Kritika / Roderick Cave in Sara Ayad: Zgodovina knjige skozi knjigo

+ + + +

Leksikonski pristop, v katerem dominirajo podobe s spremljajočimi teksti.

Knjige so tu res vidne. Nizajo se veliki posnetki indijskih rokopisov na palmovih listih, črke in matematični znaki, vrezani v pavijanovo kost v Kongu izpred 20 tisočletij, podoba iz prvega anatomskega atlasa, ki ga je izdelal Mansur v Širazu 14. stoletja, etc. Skozi te poglede bralec dobesedno stopi v tisoče let oddaljeno dobo, saj dobi možnost, da vidi natanko to, kar je videl antični ali srednjeveški bralec.

Avtorja zajameta širok spekter književne produkcije, ki v starejših obdobjih prinaša velik del neevropske tradicije, izbor od začetkov novega veka pa je kdaj prav v oči bijoče anglofilski: najsi bo s prvo knjigo angleškega tiskarja, prvo knjigo šal v angleškem jeziku ali s škotsko avtorico, ki je leta 1737 izdala bogato ilustrirano knjigo zelišč.

Delo ne prinaša denimo seznama največjih knjižnih del skozi čas, temveč sledi materialom, tehnikam tiska, oblikovanju, žanrom, zaključi kajpak z e-knjigo, pred tem pa ne pozabi niti ruskih samizdatov, turističnih vodnikov, razmaha šunda tipa »srhljivke za en peni«, niti usode Iliade, ki ni ohranjena v starogrški literarni dediščini, ampak skozi več kot tisočletno prepisovanje.

Na vsebinski ravni ta knjiga resda ne spada med najmočnejše tega žanra. Pod naslovom Zgodovina knjige sta v slovenskem jeziku precej podrobnejši deli Bohinca (1957) in Kulundžića (1967), s knjižničnega aspekta je tu izjemni Manguel (2011), fenomen antičnih tekstov, ki vztrajajo v zgodovini duha, ne da bi se fizično ohranili, obdeluje Brague (2003), dimenzije pisave in ustnega izročila Goody (1993). Moč dela Cava in Ayadove gre zato iskati v drugi smeri – knjigo o knjigi sta napisala za splošno bralno publiko.