Intervju: Dr. Gorazd Kovačič

Z večino stališč dr. Kovačiča se strinjam, čeprav v novih predlogih ZViS vidim tudi nekatere dobre možnosti, da se sistemsko reši vprašanje nesorazmernih AH, konkretno, v izstopu iz sistema javnih uslužbencev (profesorji nismo uradniki!) in nadomeščanju AH (in vseh ostalih dodatkov) z jasno omejenimi stimulacijami. A se po drugi strani strinjam, da so mnoga druga izhodišča za novi ZViS nesprejemljiva (npr. začasnost zaposlitev). Toda k pisanju me je spodbodel predvsem zadnji odgovor dr. Kovačiča, ki je očitna posledica »pokvarjenega telefona«, prevečkrat in napačno posredovanega, slišanega in reinterpretiranega opisa stanja na Univerzi v Mariboru. V mislih imam stavek »Na mariborski univerzi imajo nekateri profesorski naziv, a predavajo 28 ur na teden za le devetsto evrov neto plače, ker je fakulteta v času rektorja Dušana Rebolja znižala obračunsko vrednost ure.« Že v nekem drugem sestavku, v Večeru, je avtorica dr. Vuk Godina pavšalno trdila, da je »Rebolj uvedel povečano izkoriščanje zaposlenih delavcev na univerzi in neplačevanje njihovega dela«. Gre za podobno napačno trditev, zato, podobno kot njej, odgovarjam tudi dr. Kovačiču:

1. Študijske programe, njihovo vsebino in obseg predlagajo Senati fakultet, potrdi jih Senat univerze.

2. Merila za vrednotenje dela sprejemajo Senati fakultet, potem, ko pridobi pozitivno mnenje Senata univerze, jih potrdi Upravni odbor.

3. Princip t.i. faktorizacije (upoštevanje kontaktnih ur glede na število študentov) je že pred letom 2003 uvedlo pristojno ministrstvo s Sklepom o normativih in standardih, na Univerzi v Mariboru pa se je pričel uvajati leta 2005 postopoma po posameznih fakultetah.

4. Dekan fakultete je pristojen in odgovoren za razporejanje dela, vključno s pedagoškimi nadobremenitvami in njihovim plačevanjem (v skladu z avtonomijo = pristojnostjo in odgovornostjo fakultet).

5. Rektor je dolžan zagotoviti plačo po pogodbi in to je prejel vsak zaposleni na Univerzi v Mariboru vsak mesec v celotnem znesku, tudi v zadnjih letih najglobljih finančnih rezov!

Za obseg dela zaposlenih na fakultetah je tako v prvi vrsti odgovorna akademska skupnost fakultete, saj preko Akademskega zbora in Senata neposredno vpliva na ponudbo študijskih programov. Prikazovanje visokošolskih učiteljev in sodelavcev kot mezdnih delavcev zato ne odgovarja dejanskemu stanju. Da so v preteklosti fakultete za vsako ceno širile in nato ohranjale ponudbo programov, ne glede na preobremenitve in finančno podhranjenost pa je v veliki meri posledica 63. člena ZViS, ki s posebno obravnavo t.i. nadobremenitev spodbuja profesorje k zbiranju čim večjega števila kontaktnih ur. Tako smo prišli do inflacije programov in kontaktnih ur na eni in do faktorizacije kot reakcije na drugi strani. A globji vzroki anomalij v slovenskem visokem šolstvu redko koga zanimajo. Predvsem se objavljajo površne in pavšalne interpretacije, česar vsaj od Mladine res nisem pričakoval. Skratka, ne, nihče na Univerzi v Mariboru ne predava 28 ur za osnovno plačo, a ne dr. Kovačič, ne g. Košak te informacije pri rektorju nista preverila.

Kot rektor nimam prav nobenega interesa, da bi bili zaposleni pedagoško preobremenjeni, prav nasprotno, večkrat sem opozarjal fakultete, da naj dobro premislijo, koliko študijskih programov bodo razpisovale, saj so sredstva za njihovo izvajanje zelo omejena. Le kaj naj bi imel rektor od hiper-

eksploatacije? V mojem interesu je zadovoljstvo zaposlenih, in tudi zato sem opozarjal, da pedagoško preobremenjevanje zmanjšuje kakovost pedagoškega dela in krajša čas za raziskovalno delo, ki je vendar bistveni del dejavnosti predvsem univerzitetnih učiteljev in asistentov (o raziskovalnem delu se žal te dni redko kdo sprašuje.)

Prav bi bilo, da bi vsaj novinar Klemen Košak, ki je podpisan pod intervju, preveril informacije, če jih že intervjuvanec dr. Kovačič ni. Če drugega ne, bi lahko preveril vsaj ime rektorja.

P. S.: preden vprašate, moj AH v letih 2011-2014 je znašal 4381€, pred tem nekaj več, a me vsekakor ne boste našli na nobenem seznamu – z višino honorarjev jim ne sežem do gležnjev.