Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Portret

Nataša Kramberger, pisateljica, novinarka, kmetica

Slovenska Berlinčanka, ki svoje bitke bije s peresom in motiko

Njeno ljubezensko razmerje z Berlinom, kot vsako ljubezensko razmerje, korenini v naključju. Ko je izgubila svoje študentsko domovanje, je imela premalo za najemnino v Ljubljani, a začuda dovolj za najemnino v Berlinu, in je šla in nekako ostala. Čeprav je že večkrat pakirala kovčke in se dolgo upirala temu, da bi bila Berlinčanka, zdaj počasi spoznava, da je naturalizirana. Po svojih pripombah in pritožbah ve, da tako ne govori kdo, ki nima odnosa do mesta in se ne počuti meščana.

A vendar – ko je ugotovila, da v Belinu bije celo kopico bitk, a da jo najpomembnejše čakajo doma, je v rodnem Jurovskem Dolu ustanovila iniciativo Zelena centrala, v okviru katere danes deluje projekt Cela štala, pod katerega sodita obnovitev starega hleva v skupnostni prostor in 12-mesečni izobraževalni proces, ki je razdeljen na štiri skupine: naravno gradnjo z ilovico, s katero bodo štalo usposobili, reciklažo in restavriranje starih predmetov in orodij, sadovnjak starih avtohtonih sort sadja ter umetnost prehrane in samopreskrbe, v okviru katere se pripravlja pešpot okrog posestva, kjer bodo zasajali točke, ki bodo hranile telo in dušo.

Tudi njen prvi roman – Nebesa v robidah, ki je bil nominiran za kresnika in je prejel evropsko nagrado za književnost – je plod naključja. V drugem letu svojega življenja v Berlinu je sklenila, da se prijavi na literarni natečaj festivala Urška. Rok: jutri. Ker doma ni imela niti računalnika, kaj šele internet, je šla v spletno kavarno in si z zadnjima dvema evroma kupila štiri ure časa, napisala štiri polovičke strani od desetih predvidenih, a vedela, da ima pred sabo nekaj močnega, saj se je vse to v njej kopičilo že dolgo. V zadnji konkretnih berlinskih zim je odkolesarila na pošto, oddala paket, nato pa na vse skupaj pozabila. Konec septembra je dobila telefonski klic Dragice Breskvar, ki jo je povabila v Slovenj Gradec kot finalistko natečaja. Prišla je, zamudila in zmagala. Nagrada je bila knjiga, ki naj bi izšla čez eno leto in jo je bilo seveda treba še napisati.

Pri Večeru je pristala zaradi dogovora med Drugo gimnazijo Maribor in časopisno hišo, ki je veleval, da gre urednik šolskega časopisa – v tem primeru Nataša – takoj po šoli lahko na poletno prakso. Njen mentor, pa tudi njena novinarska ikona, je bil Mirko Lorenci, s katerim je spletla nerazdružljivo zavezništvo. Naučil jo je, da se lahko do dobre zgodbe prikopljemo samo tako, da gremo ven z odprtimi očmi in zapisujemo tisto, kar se dejansko dogaja, ne pa tistega, kar nam že izgotovljeno ponujajo piarovci tega sveta. Časopisi, pravi, bi se morali posvečati predvsem politiki vsakdanjega življenja, in pristavi, da je zanjo največja tragedija časopisja poleg grozljivega padca naklad sistematičen izbris pisanja o našem vsakdanjiku, ki nam omogoča, da vedno vemo, kaj je bilo izrečenega v parlamentu, nimamo pa nikakršne predstave drug o drugem.

Nekaj časa je pokrivala Ligo prvakov, kjer je bil novinarski prostor po samoumevni razdelitvi spolnih vlog rezerviran za moške. Vodja medijskega centra je tako dobil občutek, da bi mlada novinarka za svoj privilegij akreditacije lahko vložila malo več od zgolj profesionalnih prizadevanj. Začeli so deževati šopki, pa telefonski klici, in ko je Nataša dvorjenju naredila konec, je bilo konec tudi z akreditacijami. Pa nič ne de, nazadnje je imel Večer v zaledju že pripravljenega moškega novinarja, ki jo je bil pripravljen zamenjati. Treba je namreč razumeti, da Nataša nikdar ni pisala poročil s tekem, ampak reportaže o delovanju Uefe, sociopsihološke profile in ostale delikatese, za katere na športnih straneh ni bilo niti dovolj prostora, kaj šele razumevanja.

Njena zadnja knjiga, Brez zidu, je spomenik njeni ukoreninjenosti v berlinsko okolje. Je pa tudi nekaj veliko bolj mračnega – posledica njene izgube vere v vlogo časopisja. Dolgo je verjela, da njena besedila, četudi trajajo samo en dan, opravljajo nalogo, za katero so bila napisana. Tisti, ki svoje časopisne izrezke spravljajo na kup in nato iz njih prešajo knjige, razstavljajo svoj ego, se ji je zdelo. Potem pa je njena vera v časopise opešala. Naklade so padle na četrtino, veliko revij, ki jih je ljubila, je umrlo in zazdelo se je, da morebiti ne bi bilo škode, če svoje časopisno listje tudi sama pretopi v nov medij. Vsak in vse si zasluži drugo priložnost, jo je v nekem zanjo zelo zahtevnem obdobju opomnil Mirko Lorenci. Ta knjiga je druga priložnost za njene tekste iz časopisov in revij, ki so že ali pa še bodo umrli v kratkem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.