Ubijanje Hillary Clinton

Zakaj Američanov nima smisla spraševati, kaj si mislijo o Sloveniji

Američanov nima smisla spraševati, kaj si mislijo o Sloveniji, saj naše pravne in politične debilnosti vedno znova gladko zasenčijo. Nedavno se je spet zgodilo nekaj komičnega: 47 republikanskih senatorjev je poslalo »Odprto pismo voditeljem islamske republike Iran«, v njem pa so iranske voditelje opozorili, da verjetno ne poznajo »ameriškega ustavnega sistema« in da naj s predsednikom Barackom Obamo nikar ne sklepajo kakšnih sporazumov o iranskem jedrskem programu, saj da mu bo mandat čez slabi dve leti potekel, novi ameriški predsednik pa bo te sporazume itak nemudoma – »z enim samim podpisom« – preklical. Ergo: nima smisla! Vaše delo bo zaman! Izguba časa! Vseeno je, kaj podpišete! Ne poslušajte Obame! Ignorirajte ga! Ameriški predsednik ima lahko največ dva mandata, »senatorji pa lahko imajo neomejeno število šestletnih mandatov«!

To, da ameriški republikanski senatorji neko tujo državo – celo Iran, ki bi ga sami najraje zbrisali z zemljevida! – pozivajo, naj ignorira ameriškega predsednika, da jo torej pozivajo, naj dela proti Ameriki, je najmanj lunatično. Nekateri pravijo, da ima to »odprto pismo« status izdaje oziroma veleizdaje. A na to kar lepo pozabite: ko domovino izdaja desnica, to ni izdaja, ampak domoljubje. Ko domovino izdaja desnica, to ni veleizdaja, ampak uveljavljanje pravice do svobodnega izražanja. Ne, ko institucijo predsednika na odprti sceni izdaja desnica, to ni niti puč niti sabotaža, ampak reševanje domovine.

Republikanski senatorji hočejo domovino rešiti z vojno – in napad na Iran je njihov dolgoletni, neusahljivi in neubranljivi vlažni sen. Od časa do časa oznanijo: napadimo Iran! Napad na Iran sodi v njihov predvolilni program. Saj veste: prizadevali si bomo za razveljavitev Obamove zdravstvene reforme, prepoved abortusa, popolno zaporo meje z Mehiko, izgon vseh ilegalnih priseljencev – in napadli bomo Iran! Obamova otoplitev odnosov z Iranom, ki bi Ameriki še kako koristil v bitki z Islamsko državo, bi republikancem ubila predvolilni program. Zakaj bi jih ljudje še volili, če ne bodo napadli Irana in če ne bo vojne? In zakaj bi jih ljudje še volili, če pa Iran ne bo več »neposredna nevarnost« in če ne bo več »pošast«, »zlo« in »Hitler«?

Republikanci, ki so pred leti zamudili priložnost, da bi mazohistično »odprto pismo« poslali Sadamu Huseinu (in ki so očitno spregledali knjigo Manufactured Crisis, v kateri Gareth Porter argumentirano in dokumentirano dokazuje, da Iran ni nikoli niti skušal razvijati jedrskega orožja!), so se očitno izgubili, ko so skušali tik pred snežnim viharjem na vrat na nos zbežati iz Washingtona, ajatole pa so se krohotali: in ti fantje nam grozijo z napadom!?

Prvopodpisnik »Odprtega pisma voditeljem islamske republike Iran« je arkansaški senator Tom Cotton, znan ne le po tem, da mu predvolilne kampanje izdatno financira »izraelski lobi« in da ga kličejo »Sarah Palin s harvardsko diplomo«, ampak tudi po tem, pravita Medea Benjamin in Nalini Ramachandran (AlterNet), da bi takoj prepovedal abortus, ustavil vse poskuse izenačevanja ženskih plač z moškimi, tistim, ki živijo pod pragom revščine, ukinil bone za hrano (to so le lenobe, džankiji, špekulanti ipd.), zaprl mejo z Mehiko, izgnal vse ilegalne priseljence in ustavil priseljevanje, češ da je Mehika odskočna deska za Hezbolah, ki načrtuje napad na Ameriko. Kar je nekaj med prividom, blodnjo in razlogom za hospitalizacijo. Obenem pa je tudi prepričan, da je lahko Amerika varna le, če bombardira druge države, saj veste, »divjake«, recimo Iran, ki ga sam najraje primerja z nacistično Nemčijo. A to še ni vse. Neki svoji zdravstveno nezavarovani volivki je pred časom svetoval, naj nikar ne vzame zdravstvenega zavarovanja, ki ji ga po novem ponuja Obamova zdravstvena reforma. In zakaj ne? Ker bodo njene osebne podatke in njeno identiteto stoodstotno ukradli ruski gangsterji ter jih prodali na črnem trgu.

Obujanje seksualnih škandalov zakoncev Clinton je vedno najbolj koristilo prav zakoncema Clinton.

Tom Cotton in drugi republikanci, ki so podpisali »Odprto pismo voditeljem islamske republike Iran«, Obamo sovražijo še bolj kot Iran. Še bolj kot Obamo pa sovražijo Hillary Clinton. Irana še ne bombardirajo, a ga morda bodo, če bodo prišli na oblast, Hillary Clinton pa že bombardirajo. Ne brez razloga: prav Clintonova je tista, ki stoji med njimi in napadom na Iran. Prav zaradi izvolitve Clintonove v Belo hišo bi lahko njihovo »Odprto pismo« ostalo le to, kar je – smet.

Življenje zakoncev Clinton kot pornič desnice

Republikanci so pretežno moški, ki sovražijo ženske, še posebej pa sovražijo žensko, ki hoče postati ameriška predsednica. Zato dobro leto in pol pred volitvami spet slišimo to, kar poslušamo že vrsto let: da sta Clintona zlorabljala in poniževala osebje, da sta Billovo staro spodnje perilo, ki sta ga donirala, vpisala med davčne olajšave, da sta – v času, ko je bil Bill guverner Arkansasa – prek nekega arkansaškega letališča tihotapila in preprodajala kokain, da je več kot 50 njunih bližnjih sodelavcev – ali pa ljudi, povezanih z njima – umrlo v skrivnostnih, nepojasnjenih okoliščinah (prijatelja Vinca Fosterja, klinično depresivnega svetovalca Bele hiše, ki je naredil samomor, naj bi bila dala dejansko umoriti, ker je menda preveč vedel in ker naj bi bil nameraval razkriti svoje ljubimkanje s Hillary!), da sta arkansaške policiste uporabljala kot zvodnike, ki so jima – okej, še posebej njemu, vendar z njenim soglasjem – dostavljali mlado meso (njej pa tudi tampone), da sta najemala zasebne detektive, da so terorizirali in izsiljevali ženske, s katerim je spal Bill (eni izmed njih sta skušala celo likvidirati mačko!), da so jima predvolilne kampanje skrivaj financirali Kitajci, da sta nekoč potovala z letalom moškega, ki so ga kasneje obtožili seksa z mladoletnico, da sta iz Bele hiše pokradla vse pohištvo, da nista tradicionalni zakonski par, da sta na božično drevo obešala pipe za kajenje kreka, pornografske ornamente in kondome. Seks prodaja, je prepričana desnica. Zato ni čudno, da celo to, da je Bill nekoč, pri tridesetih, zaspal med branjem »erotične pesmi iz 17. stoletja«, nastopa kot trač in corpus delicti.

Spet lahko tudi slišimo in beremo, da se Hillary v mladih letih pod pazduho in po nogah ni brila, da se ni ličila in da je strašno zaudarjala, da so jo klicali »Lady Macbeth iz Little Rocka«, da je v Billovo nemočno glavo metala vse, kar ji je prišlo pod roke, da jo je osebje iz guvernerske palače imelo za »hudičevko«, da je bila prepričana, da je Bill upravičen do varanja, prešuštnega seksa in promiskuitete (Gennifer Flowers, Paula Jones, Monica Lewinsky, Kathleen Willey ipd.), ker je bil v otroštvu razdvojen med dve »materinski figuri«, da je hodila na lezbično univerzo (Wellesley), da je v Beli hiši prirejala lezbične seanse (pod tušem, se razume), da je bila učenka Saula Alinskyja, radikalnega levičarja, ki ga je imela za »Razodetje«, da je feministka, ki ne peče piškotov, da je Billu omogočala, da je nastopal kot »seksualni predator«, kot spolni nadlegovalec in izsiljevalec žensk, kot priapist, s čimer je intonirala njegovo seksistično moralo ter »legitimirala posilstvo« in »vojno proti ženskam«.

Lahko si mislite, kako smešno, patetično in kontraproduktivno delujejo ti očitki o seksizmu in mizoginiji zakoncev Clinton, ki prihajajo iz ust desnice – ne pozabite, da je seksizem, mizoginijo in vojno proti ženskam patentirala prav desnica in jih en passant prelevila v predpotopno politično platformo. Mislite, da je bila Chelsea Clinton, njuna hči, produkt konsenzualnega seksa? Kje neki! Chelsea je bila produkt posilstva! Bill je posilil Hillary! Ni mu dala! Ker je lezbijka! Ker ni prava ženska! In ko ji je Bill rekel, naj si omisli plastično operacijo obraza, mu je odvrnila: »Jebi se! Ti si predelaj fris!« Lezbijka!

Hillary Clinton se skušajo znebiti, toda ne šele zadnjih nekaj let, ampak že vse tja od leta 1992, ko je bil izvoljen Bill Clinton.

Res komično je, pravi Frank Rich (New York Magazine), ko jima seksizem in mizoginijo očitajo tisti, ki Hillary razglašajo za »mrho« in »ničvredno prasico«, za »politično lezbijko«, ki pravijo, da je kot »Glenn Close v Usodni privlačnosti« in da bi morala dokazati, da je res ženska, in ki so razvili spletno igrico, v kateri ji lahko primažeš virtualno klofuto. Slap the bitch!

Desnica ne more iz svoje kože, toda to, kar počne, ni nikoli dalo rezultatov. Obujanje seksualnih škandalov zakoncev Clinton je vedno najbolj koristilo prav zakoncema Clinton. Vsakič, ko je desnica, sveto prepričana, da ju bo s seksualnimi škandali ubila, napihovala in žgala njune seksualne škandale, so jima ratingi poskočili. Že leta 1998, v času »afere Monica Lewinsky«, pa tudi kasneje. Ko je desnica razkrivala njuno »seksualno zakulisje« in ko je nadnju pošiljala seksualne patrulje, je dosegla le to, da sta izgledala seksi, precej bolj seksi od zariple, sterilne, zavrte desnice, ki o seksu – in seksualnih, sapfičnih perverzijah – le fantazira.

Življenje zakoncev Clinton je ultimativni pornič desnice, njen seksualni pripomoček, sredstvo za sproščanje njenih fantazij o oralnem seksu, njen dildo. Zato so njuni seksualni škandali spet na meniju. Toda Clintona nista le dildo desnice, ampak tudi strelovod njenih konspiroloških fantazij. Zato so spet na meniju tudi vse njune stare afere, tiste iz časov Bele hiše: »TrooperGate«, »TravelGate«, »FileGate«, »Whitewater« in tako dalje. V nedogled. Clintona sta postala steber desničarskega konspirološkega kanona – kot iluminati, bilderbergi, trilaterala in JFK. Problem vseh teh teorij zarote je, da niso nikoli shodile. Ne le da so bile že zdavnaj ovržene in vržene na smetišče zgodovine, ampak niso prijele niti tedaj, ko so bile najbolj aktualne in najbolj vroče. Bill je mandat končal z orjaškimi ratingi, Hillary je bila izvoljena v senat.

Strah pred žensko

In leta 2016 bo zelo verjetno izvoljena še v Belo hišo. Razen če je ne bo zadela kaka prava bomba, kajti demokrati v resnici nimajo resnejšega ali boljšega predsedniškega kandidata (daleč od tega), tako da se zdi Hillary neizogibna in praktično nujna (na sprehodu v Belo hišo), še manj pa imajo kakega resnega predsedniškega kandidata sami republikanci (daleč, daleč od tega), ki jih je nativistična, rasistična, teapartijska frakcija preveč oddaljila od »centra«, zato ni čudno, da delajo vse, da bi Hillary ustavili. Proti kakemu drugemu demokratskemu predsedniškemu kandidatu bi še imeli možnosti, proti Hillary pa so bosi in goli, pripravljeni na običajni mazohistični fuk s preteklostjo svoje prihodnosti, toda če bo Hillary za podpredsednico izbrala liberalno senatorko Elizabeth Warren, jim bo v tolažbo vsaj to, da lahko ob tem tandemu sproščajo svoje prekipevajoče fantazije o lezbičnem seksu.

Desničarski propagandni stroj je na svojo veliko nesrečo doživel tudi nekaj povsem nepričakovanih PR-polomov. Ne le da je David Brock, ki je v času Clintonovega predsednikovanja sfabriciral največ anticlintonovskih teorij zarote (TrooperGate ipd.), vmes prestopil na stran Clintonovih (»Desničarji vse tisto, kar sovražijo pri sebi, projicirajo v Hillary«), ampak je Bill Clinton lani govoril na pogrebu milijarderja Richarda Mellona Scaifa, ki je fabriciranje teh teorij zarote financiral in ki se je, kot je rekel Clinton, »po najboljših močeh boril za to, v kar je verjel«. Ha.

A kot rečeno, desnica spet bombardira Hillary, le da zdaj taktiko spreminja. Ker to, da republikanci Clintonoma očitajo seksualne škandale, ne prime, in ker teorije zarote delujejo preveč neverodostojno in lunatično, da bi bile kaj več kot le entertainment, so sklenili, da bodo rušenje Hillary Clinton profesionalizirali, pravi Hanna Rosin (Atlantic), ki je ugotovila, da je desnica v zadnjem času angažirala kopico dobro organiziranih, dobro integriranih, dobro menedžiranih in dobro budžetiranih aktivističnih, preiskovalnih, paramedijskih divizij, skupin in organizacij, ki naj bi ustavile Hillary Clinton (npr. America Rising, Free Beacon, Stop Hillary, Citizens United, Americans for Prosperity ipd.).

Nekatere svoje operativce pošiljajo v Little Rock (Arkansas), kjer brskajo po starih dosjejih in iščejo kaj pikantnega, še neodkritega, transgresivnega, oprijemljivega, šokantnega, druge z videokamerami pošiljajo na shode in prireditve, na katerih se pojavlja Hillary (»lovijo« njene kikse, spodrsljaje, neprimerne grimase ipd., pač vse, kar bi bilo mogoče uporabiti proti njej), spet tretje pa kopičijo negativne zgodbe o Hillary, ki jih pobirajo izključno pri uglednih, verodostojnih, profesionalnih virih. In prav v tem je trik, pravi Rosinova: rušenju Clintonove skušajo dati pridih verodostojnosti.

Seksualni škandali in teorije zarote niso več prioriteta, pravijo šefi teh divizij, ki delajo vse, da »Hillary Clinton ne bi nikoli postala predsednica«, zato zdaj lansirajo drugačne, »verodostojnejše« afere in jih potem napihujejo in ženejo mesece in mesece in mesece. Recimo »afero Bengazi«: bi lahko Hillary leta 2012, ko je bila zunanja ministrica, preprečila napad na ameriško ambasado v Libiji, kjer je umrl ameriški ambasador? Kaj je vedela? In kdaj je vedela? To »afero« natepavajo že leta, a nekako ne prime, saj ob tem vsakdo najprej pomisli na precej hujše katastrofe, ki jih ni preprečil George Bush. Ali pa vzemite najnovejšo »afero mejli«: kot se je izkazalo, je Hillary, ko je bila zunanja ministrica, veliko komunicirala prek svojega zasebnega elektronskega naslova, to pomeni, da je zaobšla uradne poti elektronskega komuniciranja. Desnica kakopak blazni in terja razkritje vsebine teh »intimnih« mejlov. Ni kaj, nekaj seksualnega, perverznega, fantazističnega je v tej desničarski sli po špeganju v njene mejle. To bi bil šele pornič!

Po novem desnica Hillary Clinton prikazuje kot plutokratko, ki s »služenjem domovini« le bajno bogati.

Po novem jo desnica prikazuje tudi kot plutokratko, ki s »služenjem domovini« le bajno bogati: astronomsko služi z nastopi in govori (slavnostni govor na univerzi UCLA ji je vrgel 300 tisoč dolarjev), za – sicer propadlo, dolgočasno – avtobiografijo Hard Choices je dobila 14 milijonov dolarjev, živi na veliki nogi, kot jet-set aristokratka globalne elite (Bill kadi »najdražje cigare na svetu«, 25 tisoč dolarjev za kos). Kar gotovo drži, toda ko ti očitki prihajajo iz ust republikanske desnice, slavilke prostega trga, kapitala in brezmejnega bogatenja, ne delujejo ravno resno in verodostojno, ampak še najbolj spominjajo na očitke o njeni »vojni proti ženskam«, ki prihajajo iz ust republikancev, utemeljiteljev vojne proti ženskam.

To, da Clintonovo vztrajno predstavljajo kot »staro mamo«, kot žensko, »ki jo zapušča spomin«, in kot žensko, »ki se bori, da bi postala najstarejša voditeljica na svetu«, kaže, da so republikanci svojo vojno proti ženskam le prebarvali. Hillary je prestara, sporočajo. Ženske ne trajajo! Njihov rok uporabnosti poteče! Jasno, moški ni nikoli prestar.

Vse to pa dokazuje le eno: kako zelo se desnica boji ženske! Hillary se skušajo znebiti, toda ne šele zadnjih nekaj let, ampak že vse tja od leta 1992, ko je bil izvoljen Bill Clinton. In zdi se, da so ga ves ta čas rušili le zato, da bi zrušili njo. Ciljali niso njega, ampak njo. Nje so se bali bolj kot njega.

Toda zdaj jo bodo dobili – gospodarico, dominatrix. In ja, govorila bo na njihovih pogrebih.

Saj res: kaj pa če vse to, kar govorijo o Hillary, drži? Potem Američanov res nima smisla spraševati, kaj si mislijo o Sloveniji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.