Kritika / Sufjan Stevens: Carrie & Lowell
2015, Asthmatic Kitty
+ + + +
Med vsemi folkovskimi obuditelji, ki so v prvi polovici prejšnjega desetletja vstali iz krožka »New Weird America« (Devendra Banhart, Joanna Newsom ...), je izhodiščni estetiki ostal najbolj zvest Sufjan Stevens. Detroitčan te estetike ne spreminja niti s sedmim albumom, s katerim se skozi osebne izkušnje sprašuje o smrti, bolezni, minljivosti, času, ljubezni, družini, zvezah ... Zahtevne in čustvene tematske premise torej, ki pa skozi oči zrelega štiridesetletnika dobijo presenetljivo katarzično razsežnost. Čeprav gre za Sufjana, kot ga poznamo, skladbe, tokrat spet v kombinaciji akustičnih aranžmajev in subtilne elektronike, dobijo še zrelejšo in bolj dodelano podobo. Naj vam bo melanholija všeč ali ne, kot se je loteva Stevens, se vas tako ali drugače dotakne.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.