Ukrajina poveličuje izvajalce genocida

Ukrajina je sprejela novo zakonodajo, s katero je popolnoma prepovedala ne zgolj nacistične, pač pa tudi vse komunistične in delavske simbole - torej tudi rdečo zastavo, srp in kladivo ter rdečo peterokrako zvezdo. Kmalu po napovedi nove zakonodaje so v nekaterih mestih zahodne Ukrajine skupine državljanov že pričele s samostojno »demontažo« in razbijanjem spomenikov sovjetski vojski ter raznim zgodovinskim osebnostim. Istočasno je nova zakonodaja kot »borce za svobodo« ustoličila tudi pripadnike nekdanje »uporniške armade« Stepana Bandere, ki je v času druge svetovne vojne kot kolaboracijska sila tretjega rajha sistematično pobijala ne samo Ruse, pač pa tudi Poljake, Žide in druge »neukrajince«. Da poteza ni najbolj posrečena, ugotavljajo tudi pri časniku Christian Science Monitor (CSM). »Ruski propagandisti so v času revolucije na Majdanu, ki je pred letom dni zrušila izvoljenega predsednika, trdili, da je bilo to storjeno z ultra-nacionalističnimi motivi. Sedaj pa cela vrsta radikalnih zakonov v Ukrajini pomaga pri dokazovanju, da so imeli prav,« ocenjuje CSM.

Nov zakon namreč ne zahteva samo odstranitev vseh »komunističnih« simbolov, pač pa tudi spremembe imen ulic dosedanjih junakov druge svetovne vojne in odstranitev številnih spomenikov. Celo Oleksander Klimenko, minister za finance v vladi, priznava, da je to skoraj nemogoča naloga za obubožano državo, saj bi uresničitev zakonov stala več sto milijonov evrov. »V Ukrajini je 459 mest, vsako mesto pa ima v povprečju 30 ulic imenovanih po osebah iz časa Sovjetske zveze. Sprememba imen ni preprosta. Vsi, ki živijo ali delajo v teh ulicah, morajo zamenjati vse svoje dokumente, potrebno je revidirati arhive, zemljevide. Vse to samo zato, da bi se uresničil zakon, ki je bil sprejet na podlagi kvazipatriotskih občutkov, ne da bi to kdorkoli potreboval?« se sprašuje celo ukrajinski minister.

Zakon bo prizadel tudi Komunistično stranko, ki sicer več nima poslancev v parlamentu, vendar ima še vedno 112 poslancev v regionalnih parlamentih. Predsednik te stranke Pjotr Simonenko, ki so ga prejšnji teden pripadniki varnostnih služb zasliševali 11 ur, je dejal, da bodo »ti zakoni pripeljali le še do večjega razcepa v družbi in do nadaljevanja vojne«. Še bolj resne bodo posledice drugega zakona, ki slavi »borce za ukrajinsko neodvisnost« in prestavlja Dan zmage z 9. maja, ko se tradicionalno slavi kot dan zmage nad nacifašizmom v Evropi, na 8. maj, na novo uveden »Dan spomina in sprave«, s katerim naj bi se spominjali samo konca druge svetovne vojne, ne pa tudi (sovjetske in zavezniške) zmage nad nacizmom. To pa seveda ni samo ukrajinska, pač pa tudi nova evropska praksa zadnjih let.

Vendar pa novi praznik zaradi poveličevanja kolaboracionista Stepana Bandere in njegovih privržencev vzbuja veliko nelagodja tudi v zahodnih medijih. Okoli 200 pripadnikov njegove »armade« je sicer še zmeraj živih, toda veliko je tudi pričevanj in nespornih dokazov o etničnem čiščenju in grozodejstvih, ki so jih pripadniki te na prvi pogled »uporniške« sile izvajali v času nemške okupacije Ukrajine. Stepan Bandera je 30. junija leta 1941, ob prihodu nemških enot v Ukrajino razglasil neodvisno ukrajinsko državo. V razglasitvi je pisalo, da bo Ukrajina »tesno sodelovala z nacistično Veliko Nemčijo pod vodstvom Adolfa Hitlerja, ki v Evropi in svetu vzpostavlja nov red ter pomaga Ukrajincem, da se osvobodijo moskovske okupacije«. V naslednjih razglasitvah je bilo zapisano, da je potrebno »uničiti poljsko inteligenco« ter »asimilirati t.i. poljske kmete«. Od leta 1942 do leta 1945 so enote Stepana Bandere - kljub temu da je bil medtem že zaprt v Nemčiji - v Ukrajini pobile okoli 70.000 Poljakov in drugih manjšin, večinoma žensk, otrok, neoboroženih moških in starcev. Najbolj odgovoren za te masakre je bil voditelj OUN-B Mikola Lebed, toda tudi Stepan Bandera se ni mogel izogniti zgodovinski odgovornosti za zločine.

Ko je nekdanji predsednik Ukrajine Viktor Janukovič Stepana Bandero leta 2010 odlikoval kot »heroja Ukrajine«, so zoper to potezo protestirale ne samo židovske in poljske organizacije, pač pa tudi Evropski parlament. Vse skupaj je zato danes za ruske medije dokaz o pronacistični usmerjenosti nove ukrajinske oblasti. Da spremembe žalijo tudi na tisoče še živih veteranov druge svetovne vojne, je prepričana tudi Irina Verešuk, nekdanja županja iz zahodne Ukrajine in ustanoviteljica Dobro Teama, ki si prizadeva za civilnodružbene reforme. Direktor kijevskega Centra za politične in konfliktne študije Mihail Pogrebinski pa ocenjuje, da so sprejeti zakoni »skrajno nerealistični« ter se sprašuje, kako jih bo mogoče sploh izvajati, saj je v skladu z njihovo logiko »vse, kar glorificira sovjetsko obdobje kaznivo po zakonu« in bi to pomenilo, da se morajo prebivalci Ukrajine odreči tudi »priljubljenih starih filmov.«

Na podoben način zgodovinar David Marples ocenjuje, da so bili vsi zakoni sprejeti v neverjetni naglici, še posebej, če se vzame v obzir njihov pomen. Za razpravo je bilo namreč določenih samo šest dni. Zakon, ki uvaja poveličevanje kolaboracionistov oziroma »borcev za neodvisnost Ukrajine v 20. stoletju« obenem brez posebne logike izenačuje člane gibanja za perestrojko v letu 1991 s člani ukrajinske vojaške organizacije (UVO), organizacijo ukrajinskih nacionalistov (OUN) ter Ukrajinsko uporniško armado (UPA-B) Stepana Bandere. Vsi ti »borci« naj bi imeli obenem pravico do novih borčevskih privilegijev ter spomenikov, šesti člen pa celo grozi s kaznijo vsem, ki javno »zanikajo legitimnost boja za neodvisnost Ukrajine v 20. stoletju«. Javno zavračanje vloge teh borcev naj bi predstavljalo »žalitev spomina« nanje. »S stališča zgodovinarja je zakon preveč enostaven, da bi ga lahko vzeli resno. Kako lahko nekdo, na primer, primerja intelektualne voditelje UNR z vročimi glavami iz OUN v tridesetih letih prejšnjega stoletja ter neusmiljenimi uporniki UPA? Ali naj bi razumeli, da je država , ki je nastala leta 1991 neposreden rezultat aktivnosti teh borcev za neodvisnost? Ironija je, da nova država nastala bolj zaradi reform v Moskvi, ki jih je začel Mihail Gorbačov in tudi zaradi zavračanja uporabe nasilja s strani nekdanjih voditeljev zoper zahteve gibanj za neodvisnost v nekdanjih sovjetskih republikah. Drugič, odstranjevanje vseh spomenikov sovjetske dediščine je sporno. Rdeča armada je vendarle odstranila nacističen režim iz Ukrajine in to v zavezništvu z zahodnimi silami. Sovjetski voditelji, kot sta bila na primer Hruščev ali Brežnjev, so bili na primer rojeni ali so mladost preživeli v Ukrajini, ukrajinski kulturni razvoj pa so podpirali tudi drugi komunistični voditelji, kot je na primer Petro Šelest. Tu so tudi resni marksisti, kot na primer Ivan Dziuba, ki so zavračali rusifikacijo. Ta zakon želi odstraniti njihov prispevek k moderni Ukrajini,« ocenjuje Marple in ocenjuje, da bodo s temi spremembami imeli težave tudi Poljaki, ki so bili med največjimi žrtvami etničnega čiščenja in genocida, ki so ga v drugi svetovni vojni izvajali novodobni ukrajinski »junaki«. Zakon očitno celo v napetih razmerah Ukrajine že prinaša nove delitve, ki bodo še dodatno pohabile že tako zaradi vojne in spopadov zelo prizadeto državo.