Dajte mi svobodo ali smrt

Le aprila je okrog 20 tisoč priseljencev pribežalo v Evropo v upanju na manj negotovo prihodnost. Na poti prek Egipta in Libije pa tvegajo smrt tudi tisti, ki so se že večkrat srečali z njo. Sedanje povojne razmere v Gazi dovoljujejo le počasno umiranje. Razmere na ozemlju, ki meri borih 360 km2 in je dom približno 1.850.000 Palestincev, so nevzdržne. Tamkajšnji otroci, ki štejejo vsaj sedem let, so v življenju doživeli že tri vojne in te so z neusmiljenimi dleti izklesale spomenik smrti, pod katerim se nadaljuje tiho davljenje Palestincev za zidovi Gaze in v valovih Sredozemskega morja. Številne družine prebežnikov v vsakodnevni agoniji med ruševinami svojih domov čakajo na uradne novice o negotovi usodi svojcev.

Na severu Gaze, manj kot dva kilometra od zidu, ki jo ločuje od Izraela, je mesto Bejt Hanun. Koraki po izmaličenem naselju so težki in počasni, ruševine tega, kar so bili nekoč domovi, se raztezajo čez celotno obzorje in v pastelnih barvah zahajajočega sonca škrtajo pod težo škornjev. Med lansko vojno je bilo to mesto s 45 tisoč prebivalci ena izmed tarč intenzivnih letalskih bombardiranj, po katerih je bilo 70 odstotkov domov uničenih in v njih ni bilo več mogoče živeti. V daljavi na obrobju mesta se kažejo obrisi zasilnih šotorov – odej, razpetih prek železnih palic, zapičenih v pesek. Na tleh pred enim izmed njih je spal človek z verigo okrog noge, priklenjen na leseno klop. »Ne budimo ga,« je opozorila starejša ženska, ki se je približala izza šotora. »Sad je moj sin, spi in pustimo mu spati. Ko je buden, trpi.« Predstavila se je kot Sadova mati. »Sad je duševno moten, a do vojne nam ga ni bilo treba priklepati z verigo kot žival. Te ruševine, ki jih vidiš za hrbtom, so bile nekoč naša hiša. Ostali smo brez nje. Prej je bil Sad prost za stenami svoje sobe, a kaj naj storimo tu? Zdaj živimo v šotoru, kilometer od vojaškega zidu. Naj pustimo, da prosto odtava v bližino meje, kjer bi ga ostrostrelec izraelske vojske lahko ubil? Priklenjen je za lastno varnost. Ne želim ti povedati več, tudi če boš zgodbo naše družine objavil, se za nas ne bo nič spremenilo.« Kot bi se bila že neštetokrat vdala v boju, se je mati sključena in jezna umaknila za odejo v notranjost šotora.

Vojna je življenjsko zgodbo zapisala tudi 22-letnemu ubežniku invalidu Amarju Abu Asiju. Med operacijo izraelske vojske, imenovano Cast Lead, ki se je začela decembra 2008, je v enem izmed napadov brezpilotnih letal, ki so preletavala Gazo, izgubil obe nogi. Štiri leta kasneje je obiskal Slovenijo, bil je v skupini mladoletnih žrtev vojne v Gazi, ki so se rehabilitirale v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani. Po rehabilitaciji se je, stoječ na novih nožnih protezah, v majici nogometnega kluba Barcelona in z voskom v črnih, skodranih laseh, vrnil domov v Gazo, kjer ga je novembra 2012 pričakala nova, osemdnevna vojna.

Preživel jo je. A ostra dleta uničenja niso počivala in so mu lani poleti v vojni, trajajoči 51 dni, še drugič v življenjsko zgodbo vklesala neizbežnost obupa.

Amar je v lanski vojni izgubil dom, v katerega se je nameraval vseliti. Toda hiša ni vse, kar je izgubil. Pod ruševinami njegovega bodočega doma leži tudi raztrgano upanje za nadaljnje življenje v Gazi. Na postelji v začasnem domu je s tihim glasom, v katerem je bilo slišati glasne krike nemoči, kazal na proteze, ki jih je dobil leta 2012 med rehabilitacijo v Sloveniji. V dveh letih je močno shujšal in edino, kar mu omogoča, da zaradi tega preveliki protezi sploh še lahko uporablja, so cunje ali robci, ki jih natlači v preširoki del proteze, ki sicer objame preostanek njegovih nog.

Utapljajoč se v nemoč, je Amar videl edino rešitev v ilegalnem pobegu iz Gaze.

V upanju, da se nikoli več ne vrne, je na tvegano pot vzel le potni list s ponarejenimi vizumi, nožni protezi in obleke, v katere je bil oblečen. Na invalidskem vozičku je v tednu dni prečkal Egipt in dosegel obalo Libije, od koder je nameraval potovati z drugimi ubežniki naprej proti Evropi.

Če kdaj, je sreča posijala nanj takrat.

Manjši čoln, ki so ga uporabili za prevoz ubežnikov z obale na glavno ladjo, s katero jih tihotapci pripeljejo do Evrope, je prestregla libijska obalna policija. Amarja so aretirali in poslali nazaj v Gazo. Sreča? Glavna ladja, na katero je bila skupina ubežnikov, med katerimi je bil Amar, namenjena, se je kasneje potopila nedaleč od libijske obale in s seboj na dno vzela približno 200 življenj.

Istega dne so tihotapci z belim blagom v Sredozemskem morju izpeljali množični poboj – ob obali Malte so načrtno potopili drugo ladjo z ubežniki, s katero je potonilo okrog 500 migrantov.

V soju še tleče žerjavice, na kateri je skuhal čaj, je z begavimi rjavimi očmi razložil, kako je potekal pobeg.

»Za 2500 dolarjev sem pridobil potni list s ponarejenimi vizumi, da ne bi zbujal sumničavosti policistov. S skupino 20 ali 30 ubežnikov smo Gazo zapustili ponoči skozi nekaj redkih predorov, ki so še ostali pod mejo z Egiptom. Na drugi strani nas je pobral avtomobil in odpeljal v Aleksandrijo, kjer smo se razšli. Nekateri ubežniki so ostali v Egiptu, drugi smo nadaljevali pot do mesta Salum, od koder smo odšli naprej v Libijo. Tam nas je prevzela nova združba tihotapcev, ki smo jim morali plačati dodatnih 500 dolarjev, od mene pa so poleg tega zahtevali še denar za proteze. Vso pot so z nami ravnali grdo, nekatere so oropali in pustili za seboj. Širile so se tudi govorice o ’izginotjih’ v puščavi, kar nas je vse izjemno strašilo.«

Amarjev obraz se je zresnil, njegove oči so bile videti kot pogorišče svobode. »Veš, vredno je bilo poskusiti. Še vedno si želim priti v Evropo, tam bi lahko našel delo in dobil nove noge.«

Palestinci, živeči na območjih, ki so skoraj izbrisana, Šedžaja, Bejt Hanun in Abasan, so med vojno zapustili domove in zbežali k svojcem v druge, nič varnejše dele Gaze. Po vojni so se vrnili v svoje soseske, kjer so našli več kot 30 tisoč domov uničenih v celoti, več kot sto tisoč pa jih ostaja delno poškodovanih.

Prebivalci Gaze so izčrpani, frustrirani in jezni – četrtina jih je ostala brez doma.

Redke iskre upanja na boljšo prihodnost je pogasila lanska vojna skupaj s političnimi rešitvami, ki ostajajo neučinkovite. »Blokada traja že osem let in v tem času smo doživeli tri večje vojne. Ne zmoremo več! Tudi mi smo ljudje!« je spregovoril študent ene izmed univerz v Gazi.

Vse to je le delček mozaika katastrofe, ki žene ljudi v beg. Nihče ne pozna točnega števila ubežnikov iz Gaze, bilo naj bi jih od 4000 do 10 tisoč.

Če bi obstajal seznam pogrešanih, bi bila na njem tudi sinova gospe Fatime Asfur iz mesta Kan Junis na jugovzhodu Gaze. Z zgubanimi prsti in materinsko ljubeznijo se je v srce parajoči agoniji oklepala portretnih fotografij sinov Ahmeda (25) in Rameza (26) in razložila: »Ramez je bil umetnik, v Gazi mu ni uspevalo. Pomagala sem mu z organiziranjem razstav, a nikomur ni bilo mar zanje. Nihče ga ni spodbujal, se menil zanj. Izgubil je upanje. Ahmed je bil ranjen v prsi med ofenzivo Cast Lead, a mu tu niso zagotovili primernega zdravljenja. Oba sta imela v mislih Evropo.« Skozi okno porušene sobe, nekoč lepega doma, je mehka sončna svetloba osvetljevala razloge za njun pobeg. Sredi sobe, polne ruševin, je ob podrti mizi slonela še nedokončana slika – Ramezov avtoportret, ki ostaja nedokončan kakor njegova zgodba o življenju zunaj Gaze.

V dnevni sobi druge hiše družine Asfur nekaj ulic proč pa smo našli drugačen portret.

Portret Rada Asfurja, takratnega 12-letnika, ki je med rehabilitacijo v Sloveniji za reportažo Mi, otroci iz zapora Gaza, objavljeno v Mladini (Erik Valenčič, 15. 7. 2010), napisal tole pismo: »Moj priimek pomeni ptica, vendar ne morem leteti ali se svobodno premikati. Ne maram, da nas ljudje gledajo z usmiljenjem, rad bi, da bi nas gledali z naklonjenostjo in da bi nam pomagali, da bi bili tudi mi kot drugi otroci na svetu in da bi imeli otroštvo. Uporabljam internet, da se lahko pogovarjam z očetom. Upam, da ga bom kmalu videl. Rad bi videl očeta, ki živi na Norveškem in mu Izrael ne dovoli, da bi se vrnil domov. Rad bi bil ptica, ker imam rad svobodo.« Rad je poskusil leteti, toda on in njegovo upanje na življenje zunaj Gaze sta 6. septembra lani potonila v globinah Sredozemskega morja v brodolomu ladje s 500 ubežniki.

Medtem ko nekatere družine izseljencev v negotovosti čakajo na uradne novice o usodi svojcev, je za druge agonija končana. Med njimi je Ahmed Metlek, brat utopljenega Jaserja (23), študenta radiologije.

Eden izmed redkih preživelih brodolomcev je vzpostavil stik z Ahmedom in mu sporočil tragične novice o bratovi smrti s podrobnejšim opisom vrtinca zla na Sredozemskem morju. »Že v egiptovskem pristanišču Marsa Matruh so se ubežniki znašli v navzkrižnem ognju dveh skupin tihotapcev. A glavna tragedija se je zgodila na morju ob preselitvi skupine ubežnikov z ene ladje na drugo. Nekateri so se čutili prevarane in niso hoteli zapustiti prve ladje. Razmere so bile kaotične in skupini tihotapcev, vsaka je imela nadzor nad svojo ladjo, sta postali nasilni druga do druge. Sledilo je streljanje in tihotapci na drugi ladji so začeli potapljati prvo ladjo, na kateri so bili ubežniki. Med streljanjem so se s svojim plovilom zaletavali v prvo in uspelo jim je. Ladja je potonila skupaj s približno 500 ubežniki in valovi Sredozemskega morja so popolnoma izbrisali okoli 70 družin.«

Z naraščajočim številom ubežnikov se povečuje pohlep tihotapskih združb po zaslužku za vsako ceno.

Srhljive zgodbe o izginotjih v puščavi in utapljanju v morju so nekatere ubežnike odvrnile od pobega iz Gaze, številni pa so se zaradi prevelikega tveganja na poti odločili za vrnitev. Med njimi tudi Jahja Abu Sabha (31). Njegov brat Jusuf je v tišini razkazoval Jahjevo hišo. Sobe, napolnjene s praznino, v kuhinji je na mizi ležal plesniv kruh, v hladilniku ostanki razkrajajoče se hrane. V pomivalnem koritu se je na odloženi posodi zbiral mrčes in dopolnjeval tihi spev smrti. »Vsa družina, prav vsi smo prepričevali Jahjo, naj se vrne v Gazo. Slišali smo za grozljivo usodo nekaterih ubežnikov,« sta v isti sapi razlagala njegova brata Jusuf in Mohamed. »Jahja je iz Gaze zbežal v Egipt skozi podzemne rove, to pomeni, da bi se lahko le tako tudi vrnil. Bil je že v Egiptu, v Aleksandriji, ko smo ga po telefonu prepričevali, naj se vrne, češ da je pot prenevarna. Vse se je dogajalo sredi septembra, ko so na severnem Sinaju teroristi ubili šest egiptovskih policistov in začeli napadati kontrolne točke egiptovske vojske. Vojska je zato vzpostavila izredne razmere in vpoklicala več vojakov, ki so nadzorovali pot prek Sinaja. Jahjo je bilo izjemno strah, a po telefonu smo ga končno prepričali, naj se vrne v Gazo. Na poti nazaj nas je poklical in sporočil, da se skriva pred napadalci in da je ranjen. To je bil moj zadnji stik z njim. Kasneje smo izvedeli, da je mrtev. Truplo je egiptovska vojska vrnila na mejnem prehodu Rafa čez deset dni. Niso ga hranili v mrtvašnici, zato je bilo v izjemno slabem stanju, a kljub temu smo razpoznali, da je bil ubit od blizu, saj je bila njegova glava močno poškodovana zaradi strela iz bližine. Še danes ne vemo, kdo ga je ubil. Ne zakaj je to storil,« je pripovedoval Jahjev brat Mohamed.

Tihotapske skupine so, ker je bilo ilegalnih prebegov vse več, ceno za storitve zvišale na 6000 dolarjev z zagotovilom, da bo pot zato varnejša. Ubežniki, ki so varno dosegli Malto, Grčijo in Italijo, novice o uspešnem prihodu na cilj sporočajo svojcem v Gazi. Tem klicem siren se tam živeči Palestinci težko uprejo, saj upanje umira zadnje. Čeprav je v Gazi že umrlo.

V noči, ki se je spustila na mesto Kan Junis, od koder je večina ubežnikov, je Amar natočil še poslednje kaplje čaja in čajnik odložil na peščena tla, prekrita z ogorki pokajenih cigaret. Spraševati ga, kako se počuti, ko je med ubežništvom skoraj srečal smrt v morju, je brezpredmetno.

Tu v Gazi se mu je to zgodilo že večkrat. Zato preden se majav na prevelikih nožnih protezah poslovi, z dokončno odločnostjo, s skoraj nasmeškom na ustih in z mislijo na beg, ponovi: »Kmalu se bom pridružil novi skupini ubežnikov, namenjenih v Evropo. Če mi tokrat ne uspe, bom poskusil znova. In spet. Poskušal bom doseči svobodo in življenje, dokler mi to ne uspe ali ne umrem.«

Amar je neomajno odločen potrkati na vrata trdnjave Evrope in vprašati po svobodi, čeprav se zaveda, da lahko to trkanje pride tudi iz globin Sredozemskega morja.