Privatizirano ustavno sodišče

Po odločbi ustavnega sodišča v zadevi Patria je med slovenskimi pravnimi eksperti vzniknila že rahlo neživljenjska razprava o abstraktnosti in konkretnosti opisov kaznivih dejanj. O tem, kako naj v prihodnje sodišča korupcijska kazniva dejanja konkretizirajo, če so ta v zakonu že razmeroma konkretno opisana. Recimo: če je v zakonu inkriminirana »obljuba« – ali je ta dokazana, ko kdo terja provizijo? Ali pa mora obtoženi za zapisnik reči, da daje »obljubo«? Oziroma, kot to ponazori tožilec v primeru Patria Andrej Ferlinc v zadnjem članku za Pravno prakso: »Če na primer nekdo sprašuje, od kakšne osnove bo odmerjena ‘provizija’ (podkupnina), in se zato zaveda, da sploh obstaja in čemu je namenjena …« je to že dovolj? Ali pa: Če zakon govori o tatvini in ima sodišče opraviti s tatvino električne energije, mora sodišče dokazati, da je tat elektriko spustil v že pripravljeno vrečo?

Tožilec Ferlinc zaključi pesimistično. Zdi se mu, »da je slovenski zakonodajalec kljub navideznemu družbenemu konsenzu o tem, da je boj proti korupciji potreben, še do nedavnega z zagrozitvijo nižjih kazni jasno pokazal, da nima pretirane želje po ustreznem pregonu«. Ferlinc meni, kot je mogoče razumeti iz teksta, da se je v Sloveniji očitno razvila »splošna medsebojna družbena toleranca političnih opcij, neke vrste družbena pogodba, ki po eni strani preprečuje ‘boj vseh proti vsem,’ po drugi strani pa vzpostavlja vzdušje, v katerem se korupcija razvija pravzaprav v ‘običajno ravnanje’ kot rezultat vsakokratnih splošnih družbenih in kulturnih razmer«. Teden dni kasneje je te njegove preroške besede potrdilo tudi avstrijsko vrhovno sodišče. Ki z obsojenci v zadevi Patria ni ravnalo tako senzibilno, kot to počne slovensko pravosodje.

Oglejmo si, kakšni so dokazni standardi v Avstriji. Pred približno štirimi leti so avstrijski kriminalisti opravili hišno preiskavo na sedežu podjetja dunajskega poslovneža in uradnega lobista Patrie Hansa Wolfganga Riedla. Tam so našli tudi nekatera dokazila o tem, da se je Riedl 15. februarja 2007 odpeljal z avtom v Slovenijo. Riedl je bil namreč precej pedanten poslovnež, ki je vse svoje račune shranjeval. Tako so kriminalisti našli, recimo, dokazila o plačani cestnini v Sloveniji, pa račune za plačano gorivo in druge stroške, ki jih je imel na poti. Avstrijski tožilec Volkert Sackmann je poleg tega razpolagal še z odkritimi elektronskimi sporočili, ki jih je Riedl v tistem času pošiljal na Finsko in v katerih je pisal, da »organizacija« zahteva 30-odstotno »predplačilo provizije«. In poleg tega je tožilec razpolagal še s podatkom, da sta med 29. januarjem 2007 in 13. februarjem 2007 Walter Wolf in Jože Zagožen 16-krat govorila po telefonu.

V primeru Patria ne gre za vprašanje abstraktnosti in konkretnosti opisov kaznivih dejanj. Gre za Janšo, ki v slovenskem pravosodnem sistemu očitno uživa privilegiran položaj.

Ker po nakazilu denarja iz Finske Riedl ni znal pojasniti, kam je izginilo 900 tisoč evrov z njegovega računa, je avstrijski tožilec, nato dunajsko deželno sodišče in zdaj tudi avstrijsko vrhovno sodišče sklenilo, da je 15. februarja 2007 Riedl 900 tisoč evrov podkupnine peljal z avtom v Slovenijo, v prtljažniku, in jo predal Zagožnu, »posredniku Janeza Janše«. Takšnega sklepa – da je Riedl 900 tisoč evrov z avtom pripeljal v Slovenijo in jih predal Zagožnu, v Sloveniji niti tožilstvo, kaj šele sodišče v zadevi Patria ni zmoglo. Slovenski pravosodni organi so pri zadevi Patria ostali pri precej bolj blagih zaključkih in tudi zagroženih kaznivih dejanjih. Niso si recimo drznili govoriti o »kriminalni združbi« in plačani podkupnini, o kateri razmeroma sproščeno piše avstrijsko vrhovno sodišče. V Sloveniji je pravosodje govorilo zgolj o »obljubah« in si seveda nikoli ni drznilo opraviti hišne preiskave pri Janezu Janši.

Na še več takšnih razlik bi lahko opozorili. Sankcija, ki jo je sedaj potrdilo avstrijsko vrhovno sodišče, je v primerjavi s slovenskim procesom veliko strožja. Riedl, ki je bil v lobistični mreži najmanj pomemben in mu je zato pripadel tudi najmanjši del podkupnine, je bil obsojen zaradi korupcije na tri leta zapora, od tega dve leti pogojno. Če gremo še naprej: V Sloveniji je bil za mnoge problem, ko je tožilstvo čas storitve kaznivega dejanja določilo med 10. in 22. avgustom 2005. Avstrijci so medtem enostavno zapisali, brez slabe vesti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno »nekega dne« med 1. januarjem in 2. septembrom 2005. Zakaj morajo torej biti v Sloveniji, po odločbi ustavnega sodišča, dokazni standardi toliko višji? Zakaj še ni nič dokazano, četudi policisti odkrijejo razmeroma natančno formulo, po kateri se bo delila podkupnina? Zakaj še nič ne pomeni, če odkrijejo okrog 200 elektronskih in SMS-sporočil, v katerih se akterji o tej podkupnini dogovarjajo, vključno z več sto telefonskimi klici v ključnih obdobjih? Zakaj še nič ni dokazano, čeprav elektronsko komunikacijo spremljajo konkretni sestanki?

Ta prej postavljena vprašanja so rahlo zavajajoča. Ni namreč res, da so doslej obtožence v Sloveniji obravnavali povsem drugače kot v npr. Avstriji. V Sloveniji je bilo že doslej mogoče, brez velike pravniške debate, dokazovati tudi najhujša kazniva dejanja s pomočjo t. i. posrednih dokazov. Spomnimo se trojnega umora v Rovinju leta 2002, ki ga je zagrešil Ivan Perić, sedaj obsojen na 30 let zapora. Kriminalisti na kraju zločina niso našli nobenih očitnih sledi ali neposrednih materialnih dokazov. Ni bilo prstnih odtisov, nobenih bioloških sledi, nihče morilca ni videl. Odločilni dokaz je bil posreden. Šlo je videoposnetek kamere na cestninski postaji, na katerem niti njegov obraz ni bil viden. Za dokaz sta bila dovolj čas umora in dejstvo, da si je Perić tisti dan avto sposodil, ter pričanje antropologinje, ki je s posnetka trupa voznika določila »razpoznavno veliko višino vratu z močno izraženima lateralnima mišicama«. Ustavno sodišče Perićeve pritožbe niti obravnavalo ni, ker naj Perić ne bi imel pravnega interesa …

Ne gre torej za vprašanje abstraktnosti in konkretnosti opisov kaznivih dejanj, ampak prej za konkretno osebo, za Janeza Janšo, ki očitno uživa v slovenskem pravosodnem sistemu, predvsem pa pred ustavnim sodiščem, poseben položaj. To izhaja tudi iz zadnje odločitve ustavnega sodišča, ki je minuli teden dokončno odpravilo sklep, s katerim je državni zbor lani jeseni ugotovil, da Janez Janša zaradi obsodbe na zaporno kazen ne more več opravljati poslanske funkcije. Pri tej odločitvi so namreč ustavni sodniki kar na lastno pobudo preverili še ustavnost zakona o poslancih in ugotovili, da je zakon neustaven. Državnemu zboru so določili enoletni rok, da neustavnost odpravi, češ da zakon o poslancih zoper odločitev o prenehanju poslanskega mandata ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva …

Če zakon govori o tatvini in ima sodišče opraviti s tatvino električne energije, mora po novem sodišče v primeru politika dokazati, da je ta elektriko spustil v že pripravljeno vrečo?

Odločitev ustavnega sodišča glede poslanskega mandata Janeza Janše je presenetljiva, saj za vse preostale veljajo drugačna pravila. Ustavni sodniki na leto zavrnejo več kot 97 odstotkov vlagateljev, v zgolj redkih primerih, ki jih sprejmejo v obravnavo in v katerih ugotovijo obstoj kršitve ustavne pravice, pa se običajno izognejo preverjanju ustavnosti določenega zakona. Tako je bilo tudi dan pred odločitvijo o pravici predsednika SDS. Ustavni sodniki so odločali o pravici izbrisanega Rada Limunovića. Tudi v njegovem primeru so ugotovili kršitev pravic, razveljavili so pravnomočno sodno odločbo in zadevo sodišču vrnili v ponovno odločanje, češ da sodišče ne sme zavračati odškodninskih tožb izbrisanih na temelju zastaranja, kar sodišča počno že dolga leta. Toda Limunović je v ustavni pritožbi ustavne sodnike zaprosil tudi, naj preverijo še ustavnost zakona, ki določa popravo krivic izbrisanim, kot so to pred njim ustavno sodišče zaprosili že mnogi drugi izbrisani. A so ustavni sodniki (spet) ugotovili, da izbrisani, torej Limunović, nima pravnega interesa.

Odločili so, da ga bo imel šele, če na sodišču tudi na ponovnem sojenju ne bo uspel. Kar je paradoksalno, saj je Limunović prosil ustavne sodnike, naj preverijo, ali je »zakonska omejitev višine denarne odškodnine, ki se lahko prizna za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v sodnem postopku,« skladna z ustavo. Ustavni sodniki so se torej odločili, da ne bodo preverili ustavnosti zakona, kot jih je prosil Limunović. S čimer so dejansko presodili o pravnem interesu več tisoč izbrisanih. Dan pozneje pa so objavili odločbo, v kateri so preverili ustavnost zakona, na podlagi katerega je bil odvzet poslanski mandat Janši, čeprav slednji tega sploh ni predlagal. Medtem ko je Janša (spet) dobil ekskluzivni tretma, je ustavno sodišče, kot branik človekovih pravic, množico navadnih ljudi odpravilo z levo roko.