Uvodnik / Grega Repovž: Dajanje v nič

Vedno znova, ko vzniknejo neizmerne kritike, tiste počez, ki letijo tako na državo kot družbo, še posebej pa politiko, si je treba postaviti temeljno vprašanje: Mar ni ta vsesplošna kritika, to dajanje v nič, kjer ni dobrega, kjer so vsi butlji in primerki nesposobnosti, odraz površnosti kritika oziroma kritikov? Že večkrat je bilo slišati opozorila, da je uspelo družbi zaiti v neverjetne poenostavitve, v samogenerirajoči avtorasizem, ki tako kot instantne psihoterapije ponuja odgovor zunaj posameznika, zunaj njegove lastne odgovornosti – za njegov danes so krivi predvsem neki dogodki iz rane mladosti, a ustavimo se, da ne zaidemo tudi zdaj. Vendar pa se nam tudi kot družbi ne uspe izviti iz iskanja odgovorov v nekih domnevnih skupnih značilnostih, češ, taki smo, ker je to značilno za Slovence, itd. Pa čeprav za to ni nobenih resnih podatkov, vsi kažejo nasprotno. Kot na primer velja prepričanje, da je danes življenje neprimerno nevarnejše, čeprav še nikoli nismo bili tako varni, začenši pri osnovah, na primer pri prometni varnosti ali pa zdravniški oskrbi, ki nam jo ponuja današnje zdravstvo.