Kritika / Rabi Džaber: Mehlisovo poročilo

+ + +

Razmejitvena črta

Mehlisovo poročilo, ki je priskrbelo naslov za roman o Libanonu in še posebej o Bejrutu, je dokument komisije pod vodstvom nemškega preiskovalca, katere naloga je preiskati atentat na nekdanjega libanonskega premiera, ki so ga hkrati z njegovo varnostno karavano razstrelili, potem pa poklicali mednarodne arbitre in preiskovalce.

Libanon nestrpno pričakuje poročilo, zaradi nemirov, ki bi lahko izbruhnili ob objavi, pretijo zapreti šole, ljudje živijo v negotovosti in nakupujejo zaloge, ker pričakujejo krizo pri preskrbi in nove bombne atentate. Vsaj tisti, ki še niso pobegnili. Tisti, ki še niso spoznali, da je med štiri različne interesne skupine in s tem štiri milice razdeljeno mesto vsaj do nadaljnjega neprimeren kraj za bivanje, da je dom lahko tudi tam, kjer ni toliko srca, temveč živa glava.

Tudi Saman, skozi katerega spremljamo pričakovanje, ostaja. Malo se zapleta z dekleti, ne samo s stalno, veliko, preveč pije, predvsem pa, ker je arhitekt, hodi po mestu in se spominja požganih dvoran, nekdanjega razkošja in se čudi, da v mestu, ki funkcionira samo napol, rastejo novi ambiciozni projekti, da gradijo velika nakupovalna in družabna središča.

Poba pri štiridesetih, o katerem zvemo bore malo, le da ima razseljene sestre in eno pogrešano, ugrabljeno na razmejitveni črti, predvsem pa nič ne izvemo o njegovem delu in zaslužku, razen da ima oldtajmerja, je spomin mesta. In zraven glas, ki ga kliče in se proti koncu identificira kot njegova izginula sestra, že krepko onstran, ki ji počasi pobira hrepenenje po življenju in komunikaciji in bo zmeraj bolj dokončno čez. Glas nekoga, ki potlačuje, da lahko preživi, ki se mora vesti skoraj brezbrižno, da ne bi v vsaki postavi na mračni ulici prepoznal atentatorja in bombaša, se meša z glasom tiste, ki mora pisati, da bi lahko umrla in se otresla vsega hudega ob ugrabitvi. Kot Bejrut, ki je razdeljen in prepreden kakor satovje v neharmoničnem čebelnjaku, prehajata čez črto, dokler se ji Saman ne pridruži, bolj zaradi življenjskega sloga kot zaradi politike.

Džaber torej kroži okoli edine realnosti, poročila mednarodnih preiskovalcev, ki bo pripeljalo do resnice – vendar ga Saman ne dočaka. Kot kafkovski zemljemerec se potika med ruševinami in četrtmi, med novogradnjami in se z drugimi spreneveda, da vse skupaj ni tako hudo. Ne bomo dovolili balkanizacije Bejruta, je pred leti dejal eden njihovih politikov, in potem se spomnimo bejrutskega in podobnih uspehov mednarodnih mirovnikov. Džaberjev roman je tako bolj kartografija izginulega, pričevanje o razdeljenosti in strahu, zavest o žrtvah, ob katerih se nihče ni ničesar naučil.