Knjiga / Slobodan Šnajder: Angel izginjanja

+ + + +

Duhovi nad mestom. Angel izginjanja hrvaškega dramatika in prozaista Slobodana Šnajderja (1948) je razkošna freska o mestu pod Sljemenom, Zagrebu, ki se začne v časih kuge in lova na čarovnice v 16. stoletju in konča s fantazmagorijo in letenjem nad sodobno hrvaško prestolnico. Šnajder v romanu s pogledom drsi po mestu in popisuje njegov razvoj, osredotočen predvsem na tiste, ki v njem začasno vladajo. Za pripovedovanje uporabi različne optike, od nezgodovinskih in s časom nezaznamovanih likov do tistih, ki jih je načel vsaj zob časa, če se jih že niso lotili politični zoprniki ali preganjalci zaradi že kakšnega vzroka, na primer narojenosti v sovražno etnično leglo.

Zgodba se od nastanka mesta, kužnih dohtarjev in obiskov v multietnični Krajini počasi preseli v metropolo in sledi njenemu razvoju in političnim premenam skozi skoraj vse prejšnje stoletje. Osrednja oseba je Anđa, najdenka iz okolice Žumberka, ki se zaradi osebnih zamer in nelagodja ob ustaševem osvajanju skoraj po naključju, ob raciji, ko ponudi zaščito prevratniku, znajde med njimi. Ob tem prenoči partijskega sekretarja in mu, potem ko pade v nemilost zaradi sodelovanja v enoti Andrije Hebranga, tudi piše. Vmes pa je dolga, premarširana pot gverile, plavanje s konjem čez Neretvo, pomoč ranjencem. Medtem je hiša na Ilici, v kateri se vse dogaja in dobi tudi pripovedni glas, naseljena z ustaši in izpostavljena njihovemu čiščenju in nabiranju otrok, tudi Magnusa Otroka, ki je imel pomembno vlogo v prejšnjem Šnajderjevem romanu, Dobi brona. Mesto v Šnajderjevi obsežni pripovedi, ki je stkana iz fragmentov, od katerih imajo številni lastno pripovedno instanco, vrvi od prišlekov, nekateri se kmalu pokončajo zaradi nemogočih razmer in preganjanja, v njem je sanatorij za tuberkulozne bolnike, med njimi profesorja, ki od zunaj gleda na razvoj stvari in jih, oborožen s prebranim, tudi posmehljivo komentira. In je morda glavni sprožilec, da se Anđa, ta močna in neuklonljiva ženska, vedno znova odloči, kot se. Kljub posledicam, čeprav je dosledno na strani ponižanih in preganjanih, na koncu preganjana in izločena tudi od svojih.

Šnajder, avtor nekaterih dramskih del, ki so spodbudila silovite odzive oblasti in kulturne škandale, uporablja mozaično pripovedno tehniko. Fresko mesta izpisuje skozi različne poglede, od zagledanega ustaša prek mučiteljev domoljubov do hiše, ki se zaveda, da je po časih najemnikov zdaj razlaščena in jo čaka umik večjim in višjim zgradbam. Vmes je zgodba o reševanju judovskih otrok in tista o protiokupacijski gverili, pri tem pa pisatelj svoje fragmente opira na zgodovinske vire in jih dopisuje. S tem se, podobno kot v Pištalovem Mileniju v Beogradu, mitološki začetki mešajo s preverljivimi podatki, vse zato, da bi se pokazala kompleksnost zgodovine. Oziroma krhkost posameznika nasproti njenemu neizprosnemu, slepemu rušilnemu valu.