Preganjanje korupcije prepovedano!

Prejšnji teden je upravno sodišče odpravilo ugotovitve protikorupcijske komisije, v katerih je generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja označila za koruptivnega. S tem je, ne prvič, v bistvu odločilo, da postopki Komisije za preprečevanje korupcije niso skladni s standardom varovanja človekovih pravic, ki jih postavlja ustava. To je v kazenskih zadevah s področja korupcije v zadnjem času večkrat dejalo tudi vrhovno sodišče, pomemben precedens, ki storilcem najhujših oblik gospodarske kriminalitete omogoča izogibanje kaznim, pa je v primeru Janeza Janše postavilo ustavno sodišče. Se bomo morali navaditi, da je s tem boj s korupcijo do nadaljnjega izgubljen? Kaže tako.

Komisija za preprečevanje korupcije je po odločitvi sodišča izgubila pravico trditi, da sta generalni državni tožilec Zvonko Fišer in nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar ravnala koruptivno pri zaposlitvi Boštjana Škrleca na mesto generalnega sekretarja vrhovnega tožilstva. Že pred tem je izgubila pravico do trditve, da sta Janez Janša in Zoran Janković v času izvrševanja funkcionarskih položajev nepojasnjeno pridobila večjo količino premoženja. Sodišče je odločilo, da se človekove pravice omenjenih v postopkih niso varovale v skladu z ustavo. Enako so ustavni sodniki odločili v zadevi Patria. In sprožili vrsto podobnih odločitev vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo pravnomočne obsodbe nekdanjega predsednika uprave Merkurja Bineta Kordeža, nekdanjega predsednika uprave Luke Koper Roberta Časarja, nekdanjega poslanca in mariborskega župana Franca Kanglerja, nekdanjega predsednika uprave Istrabenza Igorja Bavčarja … Poleg tega je ustavno sodišče nedavno razveljavilo tudi sodbo zoper nekdanjega poslanca Zmaga Jelinčiča, pravnomočno obsojenega razžalitve tožilca, ki je v enem izmed njegovih kazenskih primerov zastopal državo …

Vse to lahko razumemo, kot da je politična in siceršnja elita poskrbela zase, saj sta vrhovno in ustavno sodišče začela postavljati določena vprašanja in dvigati kazenskopravne varovalke šele, ko so se v postopkih znašli vplivni posamezniki iz političnih in gospodarskih krogov. Še več, prej obtoženci oziroma obsojenci v praksi niso imeli nobenih možnosti, da ta vprašanja zastavijo najvišjim sodnim organom. Lahko pa vse to razumemo kot višanje standardov varovanja človekovih pravic, kot je omenjene razveljavljene sodbe pred časom komentirala predsednica sodniškega društva in predsednica okrožnega sodišča v Kranju Janja Roblek. In sicer da najvišji sodni organi postavljajo drugačne – višje standarde glede določenega strokovnega vprašanja in zato razveljavitve obsodb v primerih gospodarskega kriminala in korupcije ter zlorab položaja »niso nič nenavadnega in še najmanj katastrofalnega, pač pa gre za razvoj prava«.

Vseeno je, ali gre za zaroto vladajočega razreda ali višanje standardov človekovih pravic. V vsakem primeru je boj s korupcijo (za zdaj) izgubljen.

Povsem vseeno je, ali novo realnost na področju preiskovanja najbolj zapletenih oblik kriminalitete, ki s seboj prinaša največja oškodovanja javnega in nejavnega, vidimo kot zaroto elite proti vsem drugim ali kot razvoj prava človekovih pravic. Pomembno pa je, da se zavemo tega, da gre za novo realnost. To je pomembno zato, ker pomeni, da bodo pričakovanja po (kazenskopravnem) sankcioniranju korupcije morala biti poslej nižja.

Če se je pred desetletjem zdelo, da se politika pod pritiskom javnosti strinja, da se organom pregona in preiskovanja ter sodni veji oblasti naloži prednostni pregon korupcije, je zdaj bolj ali manj jasno, da niso mislili resno. Tudi ni pomembno, ali je slaba zakonodaja, ki naj bi omogočala pregon korupcije, ali pa so jo (predvsem) ustavni sodniki označili za tako. Dvoma o tem, kakšne posledice za boj s korupcijo s seboj nosijo padle odločitve sodnih in drugih državnih organov, ni. Za preiskovanje korupcije, za katero se zdi, da ne bo dalo rezultatov, bo v prihodnje (še) manj volje. Tudi tožilci zagotovo ne bodo vlagali obtožnic, za katere se vnaprej zdi, da z njimi ne morejo (več) uspeti. Sodniki namreč ne bodo izrekli obsodilnih sodb, za katere so višji, predvsem pa vrhovni in ustavni sodniki že večkrat jasno povedali, da bodo razveljavljene.

Učinek utegne biti uničujoč. Sploh ker se je boj s korupcijo komajda dobro začel. Sistem namreč (še) ne predvideva alternativnih rešitev za zastoje v boju s korupcijo, kot smo mu recimo priča danes. Boj s korupcijo je tako spet v rokah politike, ki bo morala najti (nove) načine za omejevanje in sankcioniranje korupcije, ki bodo zdržali presojo najvišjih sodnih organov. Izkušnje učijo, da bo ta proces dolgotrajen in težak, kot je bil že, ko se je politika tega dela lotila prvič. Politika je pač del sistema, glede katerega se je težko znebiti občutka (in to dokazuje tudi boj s korupcijo), da ščiti predvsem samega sebe.