Borut Mekina  |  foto: Borut Krajnc

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Politika

Za železno zaveso

Begunci niso naravna katastrofa. So človeška katastrofa, za katero je odgovorna tudi Slovenija.

Ponedeljek zjutraj, Središče ob Dravi, območje med državama. V nedeljo zvečer so hrvaške oblasti približno 1800 beguncev z vlakom nenapovedano poslale proti Sloveniji in za njimi zaprle mejo. Ljudje so ostali ujeti v vmesnem prostoru med nadzornima točkama, na dežju, brez zatočišča, hrane ali zdravniške oskrbe. Slovenska policija je ljudi začela posamično spuščati naprej. Združevali so družine, iskali so tudi otroke, ki so se ločili od staršev.

Ponedeljek zjutraj, Središče ob Dravi, območje med državama. V nedeljo zvečer so hrvaške oblasti približno 1800 beguncev z vlakom nenapovedano poslale proti Sloveniji in za njimi zaprle mejo. Ljudje so ostali ujeti v vmesnem prostoru med nadzornima točkama, na dežju, brez zatočišča, hrane ali zdravniške oskrbe. Slovenska policija je ljudi začela posamično spuščati naprej. Združevali so družine, iskali so tudi otroke, ki so se ločili od staršev.

Kdo so begunci? Najbolj znan odgovor na to vprašanje je dala Hannah Arendt. Filozofinja, Judinja in tudi sama begunka. Arendtovo je zanimalo, zakaj je bilo 20. stoletje čas, ko je zaradi človekovega nasilja umrlo največ ljudi v zgodovini. O tem je napisala tudi esej Mi, begunci. Tako pravi: »Za začetek, ne želimo, da bi nas imenovali begunci.« Želimo biti spet ljudje, in če je treba, smo lahko tudi 150-odstotni Nemci, 150-odstotni Francozi ali 150-odstotni Američani. Želimo ponovno zgraditi svoja življenja. Zato moramo biti močni in polni upanja. Zato kažemo optimizem, da bomo lahko nekje začeli spet znova. A v tem optimističnem, hvaležnem in ljubeznivem ozračju, v tem begunskem položaju ljudi, iztrganih iz svojega sveta, ostaja še nekaj drugega, dodatnega, nenavadnega, je opazila.

»Med nami so, recimo, tudi neozdravljivi optimisti, ki, po neštetih upanja polnih govorih, gredo domov in odprejo plin. Ali uporabijo nebotičnike na precej nepričakovan način. Dokazujejo, da izkazovanje našega upanja temelji na nevarni pripravljenosti na smrt.« Filozofi, nadaljuje Arendtova, imajo prav, ko učijo, »da je samomor zadnja in najvišja garancija človeške svobode: če nisi svoboden oblikovati življenja ali sveta, v katerem živimo, smo kljub temu svobodni, da zavržemo življenje in zapustimo ta svet«. In prav to, je opazila, so begunci njene generacije tako pogosto prakticirali. Ubijali so se brez vsakršnega sporočila ali očitnega smisla. Ne samo, da so Jude ubijali nacisti. Judje so se ubijali tudi sami. Na koncu so si, kljub uspehu v državah imigracije, mnogi želeli le še smrti. S sesutjem njihovih družb so tudi njihova življenja postala nesmiselna.

Kako je do tega prišlo? Vzrok za to razčlovečenje je sama imenovala radikalno zlo. Radikalno zlo je proces, v katerem ljudje postanejo odveč kot ljudje, je trdila. Da je bilo mogoče Jude ubijati v koncentracijskih taboriščih, so morali za začetek postati neljudje. Morali so biti videti kot stvari. Kot poplava ali kot bolezen, s katero potem opravi birokracija ali »stroka«. V enem od njenih najslavnejših zapisov, v pismu svojemu kolegu, filozofu Karlu Jaspersu, je zapisala, da sicer zahodna tradicija »neguje predsodek, da najhujše zlo, ki ga lahko zagreši človek, izhaja iz greha sebičnosti. Ampak ti in jaz oba veva, da najhujše zlo ali radikalno zlo nima prav nič skupnega s takšnimi tuzemskimi človekovimi motivi. Kaj zares radikalno zlo je, ne vem, se mi pa zdi, da ima nekaj skupnega s temle fenomenom: s tem, da ljudi naredimo odvečne kot ljudi (in ne, da jih zgolj zlorabimo kot sredstvo, s čimer ostane njihova človeškost nedotaknjena)«.

Ponedeljek zjutraj, Središče ob Dravi. Policisti spuščajo begunce z območja med državama proti Sloveniji. Na sliki je mati z otrokom, ki jo je množica stisnila. Pristopita policista in jo zavarujeta pred pritiskom.

Ponedeljek zjutraj, Središče ob Dravi. Policisti spuščajo begunce z območja med državama proti Sloveniji. Na sliki je mati z otrokom, ki jo je množica stisnila. Pristopita policista in jo zavarujeta pred pritiskom.

To opozorilo je še kako povezano s tem, kar se danes dogaja v Sloveniji in Evropi. Pomislimo zgolj na najbolj nedolžne izjave. Minuli teden naj bi v Slovenijo prišel »nov val beguncev« ali »plaz migrantov«, če citiramo kar predsednika vlade Mira Cerarja. Proti plazu je seveda mogoče uporabiti silo, ne pa prostovoljce. In tako kot Orban na Madžarskem je tudi slovenska politika ta teden začela debato o postavljanju ograj na meji in pošiljanju vojske proti beguncem. Diskurz desnice zmaguje, obe ideji je v slovensko javnost prvi lansiral predsednik SDS Janez Janša. Dejal je, da je »možno nezaželen vstop beguncev oz. migrantov v državo brez nasilja preprečiti le z varnostno ograjo, čeprav se tega ne da takoj narediti«. Predsednik vlade Cerar pa je že naslednji dan na vprašanje o postavitvi varovalne ograje v parlamentu odgovoril, da mora tudi Slovenija v okviru stopnjevanja ukrepov razmišljati o možnosti nadaljnjih korakov, »tudi o morebitnem postavljanju določenih tehničnih sredstev, vozil in podobnega na območje mejnih prehodov ali na druga dotična območja, kjer so prehodi možni«.

V vladi naj bi policija širitvi vojaških pooblastil nasprotovala, saj sami v Sloveniji ali v drugih državah niso zaznali takšnih varnostnih groženj, da bi bila potrebna pomoč vojske.

Očitno Slovenija ni nič drugačna od Madžarske. »Žico je bilo treba kupiti včeraj,« in »Žična ograja čim prej tem boljše,« je rohnel bivši notranji minister Vinko Gorenak v parlamentu. Kaj je narobe z ograjo? Ne samo, da ničesar ne rešuje – ko je Grčija leta 2011, ob začetku vojne v Siriji, postavila ograjo na meji s Turčijo, so mnogi begunci v svojem brezupu ubrali smrtonosno pot s čolni prek Sredozemskega morja, pri čemer jih je več kot 3300 umrlo. A poleg tega ograja, predvsem pa bodeča žica, ljudi razčloveči. Dobesedno in simbolno. Še mnogi drugi mehanizmi razčlovečenja so danes skriti v najbolj nedolžnih izjavah. Ne v radikalnih izjavah neonacistov ali podobnih nestrpnežev, ki jih je mogoče hitro spregledati. Recimo župana občine Zavrč Mirana Vuka iz tega tedna, za katerega so begunci »divje horde«, ki uničujejo, vsepovsod »serjejo«. Ali v prispevku RTV Slovenija o tem, da begunci za seboj ne pospravljajo postelj, da so umazani. Ali v izjavi Vesne Borko z ministrstva za obrambo, ki je ta teden dejala, da so begunci iz nastanitvenega centra Šentilj odšli samovoljno v Avstrijo, »izruvali so ograjo, podrli vse pred seboj, nič niso pazili, niti na svoje ženske«. Kakšni ljudje pa so to, ki ne pazijo na svoje ženske?

Isti, če ne še hujši korak je Slovenija naredila s spremembo zakona o obrambi, s katero so vojaki ta teden dobili del policijskih pooblastil. Po novem lahko vojaki »opozarjajo, napotujejo, začasno omejujejo gibanje oseb«, lahko pa tudi »obvladujejo skupine in množice«. Po eni strani v na hitro sprejeti reformi ostaja nedorečeno, kdo bo pri tem vojsko sploh nadziral, saj se policija v njeno delo ne sme vtikati; ni niti jasno, kot se je izkazalo v parlamentarni debati, ali bo po novem vojska lahko »pomagala« tudi pri demonstracijah v Celju, kot se je izrazil prvak ZL Luka Mesec. Toda v resnici gre še za nekaj drugega. Na vladni obravnavi spremembe tega zakona je po naših informacijah policija širitvi vojaških pooblastil nasprotovala, saj sami v Sloveniji ali v drugih državah niso zaznali takšnih varnostnih groženj, da bi bila potrebna pomoč vojske. Razen Madžarske se za pošiljanje vojske na mejo doslej ni odločila nobena druga država. Kljub temu je parlament spremembo na predlog obrambnega ministrstva oziroma Cerarja z dvotretjinsko večino sprejel. Vojska lahko že zdaj pomaga pri »begunski krizi«. Pomoč vojske torej ni bistveno vprašanje. Gre še za nekaj drugega. Gre za to, da so begunci postali grožnja nacionalni suverenosti. Postali so zunanji sovražnik.

Torek dopoldne, Brežice. Kilometer pred slovensko-hrvaško mejo so hrvaške oblasti ustavile vlak in iz njega izpustile ljudi, ki so se nato peš, prek meje odpravili proti zbirnemu centru v Brežicah. Družina, utrujena od hoje, počiva pol kilometra proč od zbirnega centra.

Torek dopoldne, Brežice. Kilometer pred slovensko-hrvaško mejo so hrvaške oblasti ustavile vlak in iz njega izpustile ljudi, ki so se nato peš, prek meje odpravili proti zbirnemu centru v Brežicah. Družina, utrujena od hoje, počiva pol kilometra proč od zbirnega centra.

Ponedeljek, Dobova. Opolnoči so hrvaške oblasti na postajo Sutla tik pred Rigonce nenapovedano pripeljale vlak s tisoč begunci. Ti so se odpravili sami prek meje, v temo in močvirje. Mnogi so zabredli v vodo. Na slovenski strani meje so policisti ljudi zbrali na travniku. Na sliki družina z očetom, ki si je poškodoval nogo. Družino so kasneje policisti s kombijem pripeljali v zbirni center.

Ponedeljek, Dobova. Opolnoči so hrvaške oblasti na postajo Sutla tik pred Rigonce nenapovedano pripeljale vlak s tisoč begunci. Ti so se odpravili sami prek meje, v temo in močvirje. Mnogi so zabredli v vodo. Na slovenski strani meje so policisti ljudi zbrali na travniku. Na sliki družina z očetom, ki si je poškodoval nogo. Družino so kasneje policisti s kombijem pripeljali v zbirni center.

Še pred mesecem dni je bilo to nepojmljivo. Mnogi so se zgražali nad kriminalizacijo beguncev. Zgražali so se nad zapisi bivšega vodje Sove Damirja Črnčeca, da gre pri beguncih za poskus okupacije, za »sodobno, bolj prefinjeno verzijo turških vpadov«. Zapisi obskurnega blogerja Sebastjan Erlaha, po katerih bi lahko Evropa enostavno rešila begunsko krizo – »z naboji«, so ostali na obrobju. Mislili smo, da ta duh ni del Slovenije. Cerarjeve izjave, da se lahko med begunci skrivajo tudi teroristi, smo jemali z rezervo, češ da so namenjene predvsem umirjanju radikalne desnice. Toda zdaj so begunci prav zares postali sovražniki, proti katerim lahko vojska uporabi silo. »Uporaba vojske za tako imenovano varovanje državne meje v času, ko se na ozemlje Republike Slovenije zatekajo begunci, ki bežijo pred nasiljem, ki mu botruje tudi vloga taiste vojske kot okupacijske sile (številni begunci so iz Afganistana), je sprevržena in skrajno nevarna za obstoj demokracije,« so ta teden povsem upravičeno zapisali v uredništvu Časopisa za kritiko znanosti in v Protirasistični fronti.

Torek dopoldne, Brežice. Policisti vodijo ljudi mimo nasipa ob Savi v brežiški zbirni center.

Torek dopoldne, Brežice. Policisti vodijo ljudi mimo nasipa ob Savi v brežiški zbirni center.

Korak za korakom smo priča počasnemu razčlovečenju skupine ljudi, kar je bila v zgodovini vedno predhodnica najbolj nasilnih dejanj. Vzpon radikalne desne politike je očiten. Ta teden je na švicarskih parlamentarnih volitvah premočno zmagala populistična Švicarska ljudska stranka (SVP), ki je v predvolilni kampanji strašila pred tujci. Nekaj tednov prej je v Gornji Avstriji presenetljiv uspeh na deželnih volitvah dosegel politični naslednik Jörga Haiderja Heinz-Christian Strache, ki je uspeh dosegel s protiazilantsko retoriko. V Nemčiji se je število napadov na begunske centre v tem letu povečalo za trikrat. A to so bila še vedno dejanja, usmerjena proti objektom. Toda obstaja že precedens: Prejšnjo nedeljo je 44-letni brezposelni soboslikar, prejemnik socialne pomoči, Frank S. v Kölnu zabodel kandidatko za župansko mesto Henriette Reker, ki je bila prej v mestu pristojna za priseljence in begunce. Zabodel jo je zaradi nestrinjanja z migracijsko politiko Angele Merkel. Desnica, ki zdaj tako ali tako vodi Evropo, naj bi bila preveč liberalna.

Ponedeljek zjutraj, Središče ob Dravi, območje med državama. Dež, brez zatočišča, ljudje, ujeti na nikogaršnji zemlji, si na ognju sušijo čevlje.

Ponedeljek zjutraj, Središče ob Dravi, območje med državama. Dež, brez zatočišča, ljudje, ujeti na nikogaršnji zemlji, si na ognju sušijo čevlje.

Ker begunci postajajo naši sovražniki in naravna katastrofa, »stvari«, proti katerim bo kmalu tudi v Sloveniji dovoljeno postavljati bodečo žico, je treba še enkrat spomniti: Ta »reka« beguncev ni naravni pojav. To ni poplava, ampak posledica premišljenih, dobro in dolgo načrtovanih, nasilnih dejanj, v katerih je žal leta in leta sodelovala tudi Slovenija. Z vilensko izjavo. S sodelovanjem v Natovih t. i. »out-of-area-operations«, ki so jih v ZDA začeli bolj ali manj zaradi lastnih, notranjepolitičnih razlogov. Ta projekt, podprt z vero v vojaško reševanje konfliktov, v vojaško posredovanje, v nasilje, pa je doslej stal neprimerljivo več kot znaša humanitarna pomoč, ki so jo ali jo bodo deležni begunci. Samo Slovenija je v vojaške misije v Afganistanu pod sloganom zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti v zadnjih desetih letih investirala več kot 50 milijonov evrov. In moramo priznati, da so begunci iz Sirije, Afganistana ali Iraka vztrajali zelo dolgo. Mednarodna skupnost pod vodstvom ZDA Irak »demokratizira« že 24 let, že 12 let je minilo, odkar je v Bagdadu padel spomenik Sadamu Huseinu, ko so ZDA razglasile »zmago«. Afganistan v zadnji etapi z vojsko »urejamo« že 14 let, vojna v Siriji pa traja že štiri leta.

Po kateri logiki bo zdaj vojska ali ograja na meji ustavljala begunce, ki so bili v svojem brezupu pripravljeni umirati sredi morja?

Kdaj bomo vsi, z občani Radgone, Brežic ali Zavrča vred, spoznali, da z vojsko, bodečo žico in vsemi drugimi oblikami nasilja ni mogoče rešiti težav ljudi – ampak ravno nasprotno, da s tem razmere še bolj zaostrujemo? Po kateri logiki bo zdaj vojska ali ograja na meji ustavljala begunce, ki so bili v svojem brezupu pripravljeni umirati sredi morja? Vedno znova in znova verjamemo, da z oklepniki zagotavljamo red. Še nedavno je predsednik vlade trdil, da v Sloveniji ne bomo videli »neorganiziranih« slik beguncev, na cestah, na železniški progi. Slovenija želi, kot schengenska država, vzpostaviti red, je ponavljal. V zgolj dveh ali treh dneh se je ta utvara razblinila. Vladni predstavniki so se sicer izgovarjali na »nekooperativnost« Hrvaške, ki da je v Slovenijo spuščala preveč ljudi, na vseh mogočih krajih. A če pomislimo, da je v nečloveških razmerah, v blatu in brez strehe nad glavo v tem istem trenutku na hrvaško-srbski meji čakalo 10 tisoč beguncev, je seveda očitno, da so bile te pritožbe namenjene bolj izgovarjanju.

Torek zvečer, nastanitveni center v nekdanji šivalnici tovarne Beti v Dobovi. Ljudi vodijo k avtobusom. Pomaga vojaška policija. Na sliki vojak z avtomatsko puško F2000, kupljeno po standardih Nata. Hitrost streljanja: 850 nabojev na minuto.

Torek zvečer, nastanitveni center v nekdanji šivalnici tovarne Beti v Dobovi. Ljudi vodijo k avtobusom. Pomaga vojaška policija. Na sliki vojak z avtomatsko puško F2000, kupljeno po standardih Nata. Hitrost streljanja: 850 nabojev na minuto.

Ravnanje z ljudmi ni enosmerno. Nikoli ni mogoče skupine ljudi ponižati, ne da bi to imelo protiučinek – v tem je bistvo spoštovanja človekovih pravic. Na to je v že omenjenem eseju o beguncih opozorila tudi Arendtova. Razčlovečenje Judov v Evropi je vodilo k razčlovečenju večine evropskih narodov, ki so želeli obdržati svojo identiteto. Zaključek njenega eseja je, kot da beremo dnevne novice: »Begunci, ki so jih potiskali iz države v državo, so bili zgolj predhodnica njihovih ljudi. Skupnost evropskih ljudi se je razbila na koščke, ko in ker so dopustili izključitev in preganjanje svojih najšibkejših članov.« Arendtovo je ob tem zanimalo, zakaj je bilo 20. stoletje čas, ko je zaradi človekovega nasilja umrlo največ ljudi v zgodovini. Danes bi nas moralo biti strah, da gre 21. stoletje po isti poti. Ste opazili, da smo v zadnjih 15 letih prenehali govoriti o človekovih pravicah? In da namesto o človekovih pravicah govorimo le še o »varnosti« in grožnjah? Tudi v Sloveniji smo spomladi na pobudo desnice v parlamentu razpravljali o »varnostni dimenziji« begunske problematike. Tedaj je poslance sicer skrbelo, da bi bili med begunci teroristi. Ker jih vmes ni bilo, so zdaj pač vsi begunci postali teroristi. Ni važno, kaj je res, samo da je cilj dosežen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.