Begunci / Za železno zaveso
Begunci niso naravna katastrofa. So človeška katastrofa, za katero je odgovorna tudi Slovenija.
Ponedeljek zjutraj, Središče ob Dravi, območje med državama. V nedeljo zvečer so hrvaške oblasti približno 1800 beguncev z vlakom nenapovedano poslale proti Sloveniji in za njimi zaprle mejo. Ljudje so ostali ujeti v vmesnem prostoru med nadzornima točkama, na dežju, brez zatočišča, hrane ali zdravniške oskrbe. Slovenska policija je ljudi začela posamično spuščati naprej. Združevali so družine, iskali so tudi otroke, ki so se ločili od staršev.
Kdo so begunci? Najbolj znan odgovor na to vprašanje je dala Hannah Arendt. Filozofinja, Judinja in tudi sama begunka. Arendtovo je zanimalo, zakaj je bilo 20. stoletje čas, ko je zaradi človekovega nasilja umrlo največ ljudi v zgodovini. O tem je napisala tudi esej Mi, begunci. Tako pravi: »Za začetek, ne želimo, da bi nas imenovali begunci.« Želimo biti spet ljudje, in če je treba, smo lahko tudi 150-odstotni Nemci, 150-odstotni Francozi ali 150-odstotni Američani. Želimo ponovno zgraditi svoja življenja. Zato moramo biti močni in polni upanja. Zato kažemo optimizem, da bomo lahko nekje začeli spet znova. A v tem optimističnem, hvaležnem in ljubeznivem ozračju, v tem begunskem položaju ljudi, iztrganih iz svojega sveta, ostaja še nekaj drugega, dodatnega, nenavadnega, je opazila.