So migranti res prebežniki?

Ta trenutek skozi Slovenijo dere proti severu neskončna kolona migrantov. Številni med njimi potrebujejo predvsem varnost, saj so begunci: bežijo z območja vojn in nasilja – v Siriji, Iraku, Afganistanu, Somaliji in še kje; begunci so bodoči prosilci za pribežališče, varno pred nasiljem, ki so mu bili izpostavljeni v domovini.

To pribežališče pa ni isto kot azil: do azila ima po mednarodnem pravu pravico tisti, ki je preganjan »zaradi svoje rase, religije, narodnosti, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja«. Upravičencev do azila je v tej reki beguncev le manjšina. V azilnem postopku se ugotavlja, ali posameznik izpolnjuje katerega od navedenih pogojev. Bolj odprto pa je vprašanje pribežališča: begunci z vojnih območij potrebujejo varnost vsaj za določen čas, ko postane njihova vrnitev v domovino mogoča; eni bežijo, ker jim je bil v vojni uničen dom in vir preživljanja, drugi preprosto, ker so kraji, kjer so prebivali, postali bojišče, tretji, mladi moški, ker nočejo biti mobilizirani za bratomorno vojno. Za to večino med begunci pa morajo evropske države šele vzpostaviti pravni okvir za zagotavljanje pribežališča. Pravica do azila nima ne časovne ne številčne omejitve. Ima pa jo priznanje pravice do pribežališča: časovno s pričakovanjem, dokler se razmere v domovini ne bodo uredile, torej določeno število let z možnostjo podaljšanja; številčno pa se države lahko odločijo za okvirno kvoto tistih, ki jim dajo pribežališče. Vsekakor pa je treba poskrbeti za načine integracije tistih iz te kvote, ki bi si državo pribežališča smeli izbrati za novo domovino. Pri azilantih in pri teh, ki jim država zagotavlja časovno omejeno varnost, se takoj postavi vprašanje, kako jim omogočiti, da se čim prej vključijo v delo, saj status podpiranca pomeni tudi neko omejevanje podpirančeve svobode; pojavi se še vprašanje šolanja oziroma študija. Poleg te kategorije beguncev so v omenjeni reki migrantov tudi tisti, ki so jih na pot pognali »zgolj« ekonomski razlogi; za te razloge je pogosto kriva grabežljivost velesil, ki je spodkopala možnost njihovega obstanka v domovini.

Za to begunsko reko si je pri nas nekdo po načelu »kr neki« izmislil ime »prebežniki«. Ta domislica spominja na tisti prizor iz Švejka, ko prodajalec nima toaletnega papirja in stranki namesto tega ponudi »vse vrste šmirgel papirja«. Ampak tega so vrgli iz službe. »Prebežnik« pa je ideološki zmazek in ima dve bistveni napaki: najprej to, da so ustvarili homonim ali enakozvočnico besedi, ki v slovenščini živi že vsaj 150 let: prebežnik je kalk po nemškem Überläufer in pomeni vojaka, ki je pobegnil iz ene vojske in se pridružil drugi, v naši novejši zgodovini na primer nemški mobiliziranec, ki je prebegnil k partizanom, ali pa oficir JLA, ki se je v osamosvojitvenih dneh pridružil teritorialni obrambi; v reki migrantov je morda samo kak bivši prebežnik: bil je denimo v Asadovi vojski in najprej prebegnil k »svobodni sirski vojski«, potem pa pobegnil tudi iz te in je zdaj begunec, ki se umika maščevanju obeh strani. Druga bistvena napaka tega kr-neki-homonima pa je, da nas hoče tolažiti, češ, saj ti ljudje hočejo samo prebežati skozi Slovenijo. Neumna tolažba, zakaj nekaj jih bo nazadnje tudi ostalo, potem ko bodo ciljne dežele zaprle vrata. Kar se z njimi godi na poti k nam, spominja na otroško igro »gnilo jajce«, vlogo gnilega jajca pa imajo migranti: južnejša dežela jih skuša kar največ brž podtakniti severnejši, če je treba, tudi pognati v mrzlo Sotlo, zraven pa se hvali s svojim »humanim odnosom«. Neskončna kolona beguncev pa se vali po svoji logiki, »urejajo« jo notranje informacije, pridobljene s »pametnimi telefoni«, ki določajo tudi, ali je bolje obdržati dokumente ali jih zavreči in ali se pustiti popisati v deželah prehoda ali rajši ne. Ekonomski migranti prav tako niso ne vojaki prebežniki ne begunci, ki bi radi Slovenijo prebežali, temveč so zapustili domači kraj iz ekonomskih razlogov, navadno so polni iluzij o svetu, kamor hitijo. Morda je med migranti tudi kaj pregnancev, torej beguncev, ki so jih prej nasilno pregnali iz domačih krajev ali pa iz pribežališč.

Ura resnice

Ko migranti pridejo v ciljno deželo, nastopi zanje ura resnice. Sirci, ki pridejo na Švedsko, najbrž ne pričakujejo, da bodo dobili začasno pribežališče ob polarnem krogu, kjer bodo ostali »do februarja, ko se tam začne smučarska sezona«: ljudje iz krajev bolj izenačenega razmerja med dnevom in nočjo ter zmernejših temperatur v krajih subpolarne noči in temperatur! Migranti, ki so prišli v »obljubljeno deželo Nemčijo«, gotovo niso pričakovali mešanice gostoljubja in požiganja njim namenjenih hiš, tako kot kanclerka Merklova ni pričakovala, da se bo morala v polemiki s sestrsko bavarsko CSU opirati na podporo socialnih demokratov in da bodo vse javnomnenjske ankete kazale hiter vzpon strank z desnega roba. In navsezadnje: potem ko je deklarirala, da je Nemčija odprta za begunce, je morala pod pritiskom ksenofobov razglasiti za »varno deželo« tudi Afganistan, in to v času, ko je tam šiitski najstnik preživel talibanski napad na avtobus, ker se je izdajal za sunita, obenem pa je moral gledati, kako talibani koljejo skupino moških, žensk in otrok samo zato, ker so bili po narodnosti Hazari. Ne, migranti res ne prihajajo v obljubljeno deželo. Da so Merklovi na Bavarskem vsaj nekoliko zaploskali, je morala zagotoviti, da bodo migranti morali sprejeti »krščanske vrednote«.

Ni še dolgo, kar so po svetu odmevale zgodbice iz elaboratov OECD, da je starajoči se Evropi nujno potrebna demografska transfuzija mladih migrantov, ki naj bi med drugim pomagali vzdrževati »verigo svetega Antona« ali Ponzijevo shemo sedanjega pokojninskega sistema. Ta je zgrajen, kot vse druge piramide, na tem, da nenehno raste število vplačnikov. Sistem je nastal po drugi svetovni vojni, ko so bili viri rentnega financiranja pokojnin večinoma uničeni, predlagal pa ga je nemški konservativni sociolog, jezuit Oswald von Nell-Breuning. Namesto da bi bil pokojninski sistem zgrajen na virih rentnega dohodka (najemninah, delnicah idr.), temelji na dohodkih iz živega dela, okrašen pa je z ideološkim pregrinjalom »medgeneracijskega sporazuma«. In bolj ko se »odracionalizirajo« delovna mesta, manj je vplačnikov; druga vzroka upadanja sta zmanjševanje rodnosti in podaljševanje povprečne življenjske dobe. Ob našem osamosvajanju je profesor Ribnikar z ekonomske fakultete videl rešitev – ponovno vzpostavitev rentne osnove –, a prevladala so stališča, ki so omogočala razgrabljanje družbenega bogastva. Koliko bo v Evropi prihod mladih migrantov res podaljšal življenje Nell-Breuningovi piramidi, če sploh, ni mogoče napovedovati. Rešil je vsekakor ne bo. Dokler se čedalje bolj odpirajo škarje med delom in kapitalom, pokojninski skladi pa kot kobilice pustošijo po realnem sektorju (ne samo ameriški, temveč celo hrvaški!), si lahko obetamo rešitve le od spremembe delitvenih razmerij, torej od uveljavitve temeljnega državljanskega dohodka. Mladi Sirci, ki se nočejo bojevati v državljanski vojni, pa kljub vsem pravljičnim napovedim ne bodo rešili pokojninskega sistema.

Tisti, ki bodo v ciljnih deželah dobili azil, in tisti, ki bodo dobili pribežališče za nekaj let, pa se bodo srečali s problemom identitete: v sodobnem svetu se mora vsak identificirati; brez tega ne more niti izpričati, da zna voziti avto, kaj šele vse drugo. Odmetavanje identitete v deželah, skozi katere je šel eksodus, je bilo lahko povzročeno s strahom, da jih bo ciljna dežela vrnila na neko predhodno točko eksodusa, toda za ureditev statusa na cilju je bilo kontraproduktivno, pa naj je šlo za odmetavanje papirjev ali za izmišljanje osebnih podatkov. Prilagajanje administrativnim navadam ciljne dežele bo s tem še bolj oteženo, čas administrativnega preverjanja pa podaljšan. Za azilante, ki so v Nemčiji že dve leti in več, postopek marsikdaj še traja, tako da se ne morejo normalno vključiti v delo, temveč so na kakem nekajmesečnem poskusnem programu, ki se ne more preliti v stalno zaposlitev. Administrativni moloh pač deluje po svoje. Takih in drugih negativnih izkušenj si bodo migranti nabrali dovolj in preveč. Navsezadnje, v sporu med Merklovo in njenim notranjim ministrom je šlo za to, ali naj se dovoli prihod migrantove žene in otrok!

»Podomačevanje« besed je le izkrivljanje pomena in siromašenje jezika. Samo v provinci kar vse mednarodne besede veljajo za »tujke«, ki jih je treba izgnati.

Problem soočanja

Migracije na daleč so povezane še z enim velikim problemom, ki je bil v filozofiji (denimo pri Blochu, podobno pri Gramsciju) identificiran kot »neistočasnost«: v svetu hkrati obstajajo strukture, ki ne pripadajo istemu času, sistemi vrednot, ki so anahroni. V manjšem obsegu to obstaja znotraj vsake societete, veliko bolj pa med različnimi kulturami. Vzemimo primer: v Anatoliji so območja, kjer družina uboga patriarha in kjer je ženska podrejena kodeksu družinske časti, tako da si niti v sanjah ne sme sama izbrati partnerja. Če prekrši ta kodeks družinske časti, jo kaznujejo s smrtjo, eksekutor pa je eden od moških članov družine. Ta kodeks časti je za Evropo anahronizem, je iz drugega časa. Ko pa se je Nemčija odprla turškim delavcem, so se te neistočasne strukture priselile tudi v Nemčijo in so imeli kar nekaj primerov, ko so bratje umorili sestro in je odgovornost za dejanje prevzel mladoletnik med brati. Treba je bilo spremeniti sodno prakso, tako da odgovornost za zločin pade tudi na patriarha in polnoletne brate. Med sedanjimi migranti so gotovo tudi taki, ki imajo vrednostni sistem, neistočasen našemu, in od senzibilnosti sprejemnih dežel je odvisno, kako bodo ta problem znale mojstriti.

Veliki izziv

Ciljne dežele že pripirajo vrata, to pomeni, da ni daleč čas, ko bo pri nas ostala neka kvota migrantov – ostala proti lastni volji, v nasprotju že s sosednjo Avstrijo; če prosilce za azil v Avstriji (80 tisoč) sorazmerno projiciramo na Slovenijo, bi jih moralo biti malo manj kot 18 tisoč, dejansko pa jih je manj kot 90. Ustavljeni migranti nas bodo postavili pred izziv, kako jih vključiti v življenje pri nas, jim omogočiti življenje, delo in šolanje otrok in mladostnikov. Za to sta potrebni modrost in organizacijska nadarjenost, zlasti pa upoštevanje migrantov kot soljudi. Pozabiti moramo na ideološki konstrukt »prebežnikov« kot tistih, ki smo jim dovolili samo, da Slovenijo »prebežijo«. Pri nas ne bodo ostali, ker bi to sami hoteli, temveč ker so na begu pri nas obtičali. Med njimi bodo številni, ki lahko obogatijo naše življenje, če jih bomo znali vključiti. Marsikdo bo želel pri nas prevedriti do časa, ko se bo lahko vrnil v domovino. Čim bolje jih bomo znali vključevati v življenje in delo, tem prej bodo zaživeli od svojega dela in s tem pomagali sebi in nam. In njihov začasni ali stalni dom ne bo samo ravninski vzhod Slovenije, kamor se je neskončna kolona beguncev po naravi stvari usmerila, temveč vsa Slovenija od italijanske do madžarske meje. Seveda so naše dolžnosti do upravičencev do azila največje, do beguncev še vedno velike, do ekonomskih migrantov pa najmanjše, a tudi tu nismo brez dolžnosti.

Pri nas ne bodo ostali, ker bi to sami hoteli, temveč ker so na begu pri nas obtičali. Med njimi bodo številni, ki lahko obogatijo naše življenje, če jih bomo znali vključiti.

Da pa se bo neskončna kolona beguncev ustavila na vsej »balkanski« poti, kar bo posledica zapiranja ciljnih dežel, in bodo vse države od Grčije do Hrvaške pred istim problemom kot Slovenija, sili k še enemu razmisleku: kdo je to reko sploh pognal proti Evropi in kako jo ustaviti pri izviru. Najprej je treba pacificirati Levant: ustaviti vojno v Siriji in Iraku, zatreti razbojniški »kalifat«, utišati apetite Turčije, Savdijcev in Katarja po širjenju ozemelj in vpliva. Potem je treba doseči stabilizacijo Levanta s politično rešitvijo sporov, ki generirajo eksodus, in regeneracijo državnosti na tem območju. Nato pa je treba lokalnim silam in modrijanom iz OECD izbiti iz glave misel, da je takšen eksodus koristen, najsi bo za Turčijo s štirimi milijoni razseljenih oseb, najsi bo za »starajočo se« Evropo. Zagotovo jim je treba povedati, da se gredo neodgovorno igračkanje in nelegitimno eksperimentiranje, katerega nasledke že moramo sanirati. Pognali so množico ljudi v mučno migracijo, številne tudi v smrt, kriminalnim hijenam pa dali možnost zaslužka na račun beguncev. Neskončna kolona migrantov, v kateri številčno vendarle močno prevladujejo mladi moški, niti demografsko ne ustreza sanjskim pričakovanjem o sanaciji starajoče se Evrope.

Trajna rešitev problema pa tako in tako ni v integraciji v dežele zatočišča, temveč v ureditvi razmer v njihovih domovinah, tako da se bo beguncem mogoče zdelo varno vrniti, ekonomskim emigrantom pa uspevati doma. Ko se razmere v domovinah uredijo, bodo v tujini ostali samo tisti, ki bodo to sami hoteli. Koliko časa bodo v azilu v Evropi, je odvisno od tega, koliko časa bo trajalo urejanje razmer v njihovih domovinah. V meddobju pa bo treba skrbeti, da v deželah azila ne bo prevelikih trčenj sistemov vrednot, saj svojega sistema vrednot ne moremo zavreči (razmerje med spoloma, »družinska čast«, vzgojni modeli), poskrbljeno mora biti tudi za jezikovno kompetenco azilantov in treba je računati z željo številnih beguncev po študiju.

»Podomačevanje« jezika

Namesto izmišljevanja ideološko tolažilnih poimenovanj potrebujemo jasnost pojmov, torej tudi jasnost jezika. Toda ob boju za financiranje slovarja slovenskega jezika je ostal pišoči Slovenec brez nujnih pripomočkov za jezikovno kompetenco, in eden od nasledkov je poimenovanje migrantov »prebežniki«. Seveda pa ta »kr neki« s »prebežniki« ni morda prvi ali celo edini izraz jezikovne pol-omike ali Halbbildung, kot bi rekel Adorno: podobno so »podomačili« izraz humanitaren s človekoljuben. Pri tem pa je človekoljubje slovenski prevodni kalk za filantropijo, kjer se v prvem delu skriva grški glagol phileo ’ljubim’, v drugem pa samostalnik anthropos ’človek’, zato je človekoljuben lep prevod za filantropski. Če opustimo raznoliko rabo izraza philanthropia v antiki (od ljubezni bogov do ljudi do včasih koristoljubne ljubezni višjih slojev do nižjih), je filantropija del programa razsvetljenstva: »umna ljubezen« do sočloveka, ki jo označujejo blagost, velikodušnost in usmiljenost. Pri Kantu sta soočena filantrop, »ki mu je v zadovoljstvo dobrobit (salus) ljudi«, in mizantrop, ljudomrznik, »ki mu je všeč le, če se drugim hudo godi«. Nevedni »podomačitelji« pa so »tujko« (če uporabimo to zlohotno ime za mednarodno besedo) humanitaren prepesnili v »človekoljuben«. Besede si sicer niso upali rabiti za »podomačitev« zveze humanitarna katastrofa v »človekoljubna katastrofa«, in neskončna kolona beguncev nedvomno je humanitarna katastrofa, tudi konvoji so lahko ostali humanitarni, organizacije, ki skrbijo za humanejšo obravnavo ljudi, denimo Rdeči križ, katoliška Karitas in evangeličanska Podpornica, pa so prepesnjene v »človekoljubne«, kot da je njihov program filantropija in ne morda preprosto človeška solidarnost in varovanje človekovega dostojanstva. Humanitarne organizacije pomagajo ljudem v stiskah, od naravnih do povzročenih, v našem primeru migrantski reki, in to brez visokih parol »človekoljubja«. V etičnem zanosu humanitarcev ne bomo našli samoobčudovalnega »poglejte me, kako sem dober/dobra, ker ljubim ljudi!«, bo pa obilo občutja dolžnosti. Zato je ono »podomačevanje« le izkrivljanje pomena in siromašenje jezika. Samo v provinci kar vse mednarodne besede veljajo za »tujke«, ki jih je treba izgnati in brž nadomestiti po metodi »kr neki« s prvo »domačo« domislico. Prizadevanje za bogastvo jezika pa je pač nekaj čisto drugega.

Mladi Sirci, ki se nočejo bojevati v državljanski vojni, kljub vsem pravljičnim napovedim ne bodo rešili pokojninskega sistema.

Spoštujmo torej svoj jezik in ne siromašimo ga z izganjanjem »tujk«. Besede, ki jih zaničljivo obkladajo z imenom »tujke«, je Adorno imenoval »Judje jezika«. Mednarodne besede imajo v jeziku pomembno funkcijo. Če izterjamo Adornovo prispodobo do konca, bomo ugotovili, da smo se z jezikom, v katerem so med samimi mednarodnimi besedami obtičali le vezni »je«, »ni«, »pri«, »z« ipd., znašli v »getu« strokovne latovščine, ob normalni distribuciji mednarodnih besed pa je tako kot v normalnem življenju, kjer normalen človek ne dela kakega seznama Judov, temveč prepoznava ljudi po njihovih realnih vlogah: ta je hišnica, ta zobozdravnik, ta starejša soseda, ta njen vnuk in tako dalje.

Migrant je strokovna beseda in pomeni tistega, ki migrira, se torej preseljuje; dnevni migranti so tisti, ki se iz kraja stanovanja vozijo na delo in potem nazaj; neskončna kolona migrantov pa je kolona selečih se ljudi: gredo tja z željo, da bodo lahko šli nekega dne nazaj. Migranti, ki bodo v ciljnih deželah kmalu izvedeli, ali jih tam čakata sprejem in delo ali pa bodo morali nekam nazaj, še malo niso »prebežniki«. Vsi pa vemo, da tudi še tako pravo ime seveda ne rešuje njihove hude stiske. In z njo smo nagovorjeni mi ob njihovi poti.