Nevarna korporativna kultura

Generalni direktor slovenske policije Marjan Fank je zoper policista, ki sta ustavila ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, in še pet policistov, ki so v nasprotju z zakonom organizirali zasedo za ministra, začel postopek izredne odpovedi delovnega razmerja. Tudi zoper predsednika Sindikata policistov Slovenije Zorana Petroviča. A to se je zgodilo zgolj zato, ker je anonimni vir znotraj policije razkril nepravilnosti, in ne zato, ker bi jih odkril ali potrdil notranji (ali zunanji) sistem ugotavljanja in preprečevanja zlorab policijskih pooblastil. Kako se je ta obnesel, smo videli pred meseci, ko je bilo v prav tem primeru na voljo več kot dovolj dokazov, ki so narekovali resno preiskavo hudih obtožb, a nadzor, ki ga je opravila policijska uprava Kranj, »ni ugotovil nobenih nepravilnosti«.

Policija opravlja zelo pomembno vlogo v družbi. Preiskuje kazniva dejanja, skrbi za javni red in mir, varuje državljane in daje občutek varnosti. Tega ne gre zanikati. A prav zato, ker ima to veliko moč, monopol nad represijo, s katero daje (tudi) občutek varnosti, so zlorabe policijskih pristojnosti in pooblastil toliko hujše, resne in nevarne za družbo. Zato policija potrebuje učinkovit sistemski nadzor, ne le znotraj policije, pač pa tudi zunaj nje. Težava je, če navkljub formalnim določbam v zakonodaji v praksi ni tako. Dokaz pa je prav skupina več deset policistov, ki so se brez kakršnihkoli pomislekov, da ravnajo nezakonito, dogovorili o zlorabi policijskih pooblastil za potrebe sindikalnega boja in zlorabo tudi izvedli v praksi, ko so v noči z 28. na 29. november ustavili ministra Koprivnikarja.

Naj zgodbo za ilustracijo vseeno še enkrat ponovimo. Ko je minister Koprivnikar s svojim bendom tistega večera nastopal v nekem škofjeloškem lokalu, je v zaprti skupini na Facebooku tekla razprava med policisti: »Evo, s patruljo sem zmenjen, da gredo pogledat, če je BMW parkiran v bližini. V glavnem, sta navdušena nad idejo, in če je avto tam, počakata do jutra, če je treba.« »Patrulja sporoča, da je vozilo parkirano pred pubom.« In potem ko so policisti ministra ustavili in opravili alkotest: »Svaka čast fantom, da so ga počakali.« »Vidim, da je Kopriva še vedno na prostosti. Res škoda, bo pa drugič več sreče, pomembno je, da se zaveda, da ga poznamo.«

Odpovedi pogodb zarotniškim policistom ne bi smele pomeniti konec zgodbe o zlorabi pooblastil, ampak začetek razprave o razlogih za stanje duha v policiji.

Iz korespondence med policisti na Facebooku izhaja, da zaprta skupina, v kateri je teklo dogovarjanje o zasedi zoper ministra, šteje vsaj 24 policistov, v dogovorih pa jih je sodelovalo kar 15. Debata je tekla ponoči in vsaj šestnajst ur prej, preden je eden izmed njih prvič pomislil na to, da počnejo nekaj prepovedanega: »Če je šla informacija iz naših krogov ven, se moramo zavedati, da smo naredili pizdarijo in da lahko koga spravimo v kakšen postopek.« To je bilo šele naslednji dan, dolgo po tem, ko so se policisti dogovorili in tudi izvedli policijsko akcijo zoper ministra.

Zakaj je to sporno, mar se ministrov ne sme nadzorovati? Posebej je treba poudariti, da Koprivnikar ni bil v nobenem postopku, zaradi katerega bi policija imela razloge, da mu sledi in ga ustavi. To je skupina policistov izvedla samo zato, ker jim ni bil všeč, da bi mu pokazali, kakšno moč imajo, kot svarilo. In če bi ministra ujeli pri kaki nepravilnosti, recimo, da bi imel v krvi več alkohola, kot je zakonsko dovoljeno? Potem bi njihova akcija verjetno dejansko imela, vsaj z njihovega vidika, pozitivne učinke prek pozivov ministra k odstopu, ki bi gotovo sledili. A niti to ne bi spremenilo dejstva, da policisti niso imeli razlogov za sum, da bodo pri Koprivnikarju odkrili dokaze o krivdi za kaznivo dejanje ali ga ujeli pri storitvi prekrška. To so storili samo zato, ker so lahko. Ker so mislili, da lahko.

Zaslužno profesorico kazenskega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Alenko Šelih je zelo neprijetno presenetila izjava prvega moža slovenske policije na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta, Pavla Čelika, ki je dejanja policistov v preteklih dneh poskušal prikazati kot manj pomembna, rekoč, da je to pač ena oblika policijske zajebancije. »To policijska zajebancija ne sme biti. Policija ne more kar tako po lastni presoji izbirati tarč, na katerih bo izvajala policijske postopke. Če so podatki o ravnanju policistov točni in resnični, potem gre v tem primeru za obliko zlorabe represivnih pooblastil policije.« Policisti so namreč po mnenju Alenke Šelih na selektiven in zato diskriminatoren način uveljavljali pooblastila, ki jih sicer po zakonu in podzakonskih aktih imajo. »Če gre za usmerjeno ravnanje izven okvira, ki ga določa zakon, in ima poleg tega še neki poseben, specifičen namen, potem ni dvoma, da gre za zlorabo pooblastil.« Upoštevajoč dejstvo, da gre za policijo, ki ima daleč najmočnejša represivna pooblastila, s katerimi lahko najmočneje posegajo v posameznikove pravice, gre po mnenju Šelihove za posebej hudo kršitev.

In ni se zgodilo prvič. Pred petimi leti so policisti s temu namenjenim vozilom na avtocesti »lovili« ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal, katere šofer je vozil prehitro. Posnetek policijske kamere Provida lahko še danes pogledate na spletu. Pred tremi leti so »naključno« ustavili kar tedanjega generalnega direktorja policije Janka Gorška in »ugotovili«, da vozi službeni avto, kateremu sta potekli registracija in zavarovanje. Že v tem mandatu pa naj bi policisti ustavili in opravili test alkoholiziranosti tudi pri ministrici za izobraževanje Maji Makovec Brenčič, in sicer na dan prisege v državnem zboru, ko se je zvečer iz Ljubljane vračala domov v Grosuplje. Naslednji, po ministrici za izobraževanje in ministru za javno upravo, pa bi bil lahko, kot razkriva objavljena korespondenca na Facebooku, na vrsti kar premier Miro Cerar: »… naslednji je Cmerar, vsaj za varnostni pas, če že ne pije.«

»Ampak boli nas kurac. Kaj nam pa lahko?« se je v sklopu debate na Facebooku na pomislek, da bi informacija o njihovi akciji lahko prišla v javnost, odzval eden od zarotniških policistov. To razkriva stanje duha v policiji. Čeprav se vedno v takšnih primerih, in tudi tokrat, veliko govori o tem, da nekaj pokvarjenih policistov še ne pomeni, da je jedro policije gnilo, pa je tokrat pri zlorabi pooblastil sodelovalo res veliko število policistov. Poleg organizatorjev tudi vrsta drugih policistov, ne nazadnje so organizatorji akcije novačili in brez težav tudi dobili dva policista, ki sta akcijo izvedla na terenu.

»Če je to odraz neke korporativne kulture, atmosfere oziroma vzdušja znotraj tako zaprte organizacije, kot je policija, in ta celo prevladuje, potem je nujno, da se o tem spregovori v policiji in tudi zunaj nje in je treba takšen način delovanja v osnovi preprečiti,« opozarja Šelihova. Po njenem mnenju je to verjetno sicer dolgotrajen proces, ki je odvisen od vzgoje policistov in stalnega preverjanja njihovega dela. »Skozi vse to bi moralo biti jasno zaposlenim v policiji, da gre za ravnanje, ki ga policist ne sme izvrševati, ker ni dovoljeno, ker je prepovedano. Iz tega dogodka, če je resničen, je očitno, da je bilo temu v preteklosti očitno posvečeno premalo pozornosti. Da se morda ob podobnih primerih v preteklosti tudi ni potegnilo primernih konsekvenc.«

Policijske zarote zoper ministra Koprivnikarja ni odkril učinkovit sistem ugotavljanja in preprečevanja zlorab v policiji, pač pa pripadnik policije s slabo vestjo.

Edini preostali nadzor je državljanski nadzor

Leta 2007 je vlada Janeza Janše spremenila sistem nadzora nad policijo. Ustanovila je nov »posebni oddelek za pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili« pod okriljem tožilstva, ki ga je tedaj vodila Janševa dolgoletna politična sopotnica Barbara Brezigar. Šlo je za ureditev, ki velja še danes in je ne pozna nobena druga evropska država.

S tem je bil dejansko odpravljen nadzor, ki je bil prej vzpostavljen znotraj ministrstva za notranje zadeve. Na nasprotje med zakonskim namenom in uzakonjenimi rešitvami je tedaj opozarjal vodja kazenskega oddelka pri vrhovnem državnem tožilstvu Hinko Jenull: »Težava je v tem, da bosta namesto pričakovane rešitve enega problema nastala dva. Prvi, ker resnični vzroki težav ne bodo odpravljeni, in drugi, ne manjši, zaradi nedomišljenih zakonskih sprememb, ki so sporne z ustavnega, s sistemskega in z organizacijsko-procesnega vidika. Možnost domišljenega prehoda na ’sodno policijo’ bo ogrozila njena delna in prenagljena uvedba.«

Nova ureditev je prinesla predvsem preganjanje kaznivih dejanj, ki jih storijo policisti, in nič drugega. Sedanji minister za pravosodje, mag. Goran Klemenčič, tedaj še predavatelj na Fakulteti za policijsko-varnostne vede, je odločitev pospremil z besedami, da gre za »prenagel eksperiment s tako resnimi zadevami, kot so kazenski postopek, policijska organizacija in varovanje človekovih pravic«.

A opozorila so bila preslišana. Vodja nadzora nad policijo na direktoratu za policijo in druge varnostne naloge na notranjem ministrstvu, Bećir Kečanović, je recimo tedaj, potem ko je bil odstavljen, v intervjuju za Mladino povedal, da je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno in da nadzora nad policijo na ministrstvu dejansko ni več, »v tej službi je ostal samo še en človek, ki je prišel pred kratkim in je sicer izkušen policijski strokovnjak, vendar brez izkušenj glede strateškega nadzora, ustavnopravnih vprašanj in kritične pravne presoje policijskih operativnih in taktičnih problemov. Pa tudi sicer, kaj lahko stori en sam človek pri nadzoru tako širokega in zahtevnega področja, kot je policijsko? V praksi ministrstvo nima več nadzora nad policijo.«

Na ministrstvu za notranje zadeve priznavajo, da sta sistemski nadzor in preventivno delovanje dejansko urejena zgolj še znotraj policije same. Nadzor, ki ga opravljajo uslužbenci direktorata za policijo in druge varnostne naloge na ministrstvu, pa naj si bodi redni ali izredni, se izvaja na podlagi posamezne pisne odredbe ministra za notranje zadeve. Edina preostala oblika resnega nadzora nad policijo, ki je zunaj domene policije, a še vedno v domeni politike oziroma ministrstva, je t. i. državljanski nadzor oziroma preiskave domnevnih zlorab pooblastil na podlagi vložene pritožbe. Na ministrstvu se zavedajo, da pritožbeni postopek pomeni predvsem »moralno zadoščenje za posameznika, ki s pritožbo uspe«. Za policijo pa je oziroma bi moral biti primarni namen pritožbenega mehanizma »odkrivanje neprimernih posegov policistov v človekove pravice in temeljne svoboščine oseb, odprava morebitnih posledic, ustrezni ukrepi zoper policiste ter izvedba sistemskih ukrepov z namenom preprečitve podobnih odklonskih ravnanj policistov v bodoče«.

Ravnanje slovenske policije z vidika zlorabe pooblastil že leta spremljajo tudi v Amnesty International Slovenije. Vodja projektov na Sloveniji Blaž Kovač opozarja, da bi tako hudi zlorabi policijskih pooblastil, kot se zgodila v primeru Koprivnikar, morala slediti odločna razjasnitev: »Z vidika transparentnosti postopkov in posledično za zagotovitev državljanskega nadzora nad policijo bi minister s sprožitvijo pritožbenega postopka zoper delo policistov zagotovil, da bi postopek potekal javno. Tako bi javnost lahko sama spremljala in ocenjevala vlogo policije.« V nasprotnem primeru, še dodaja Kovač, bo nadzor nad delom policistov zgolj interne narave in javnost bo izključena, s čimer se ne sledi transparentnosti in zagotavljanju visoke stopnje zaupanja v policijo.

Da je trenutna ureditev daleč od optimalne, pritrjujejo tudi na ministrstvu za pravosodje, kjer menijo, da bi kazalo uvesti »institut samostojnega državnega nadzornika na tem področju. To bi bila dolgoročna rešitev, ki bi odpravila pomanjkljivosti sedanje ureditve in bila obenem skladna z judikaturo ESČP, ki glede preiskovanja domnevnih zlorab represivnih organov zahteva neodvisne preiskave«. Takega mnenja je tudi dr. Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti. Iz izkušenj z delom v velikih sistemih se zaveda, da prihaja do zlorab v vseh podobnih institucijah (policija, vojska, cerkev, zdravniki, odvetniki …) oziroma cehovskih združenjih. Zato bi bilo po njegovem mnenju nujno »nadzorno telo, v katerem ne bi bili prevladujoči po številu člani ceha. V njem bi morali biti pretežno zastopani ljudje zainteresirane javnosti, ki bi imeli strokovni in moralni ugled in bi bili povsem neodvisni od konkretne cehovske organizacije oziroma ne povezani z njo«. Zaradi boljšega sodelovanja in razumevanja postopkov, dodaja Petrovec, bi v takem nadzornem organu morali prav tako sodelovati tudi člani posamezne cehovske organizacije, a vsekakor v manjšini.

Od leta 2002 velja, da je za poklic policista dovolj 18-mesečno izobraževanje. Na ulicah pa je tudi 510 policistov, ki so opravili zgolj enoletni tečaj.

Šestmesečni tečaj za policiste

Razloge za to, da veliko število policistov, ki so sodelovali v akciji zoper Koprivnikarja, niti pomislilo ni, da delajo kaj narobe, gre iskati tudi ali predvsem v izobraževalnem sistemu, v katerem se kalijo bodoči policisti. Z izobraževalnim sistemom v policiji se je v zadnjem desetletju ali dveh delalo enako ali še slabše kot z nadzorom v policiji.

Ko se je Slovenija osamosvojila, je na novo zastavila sistem izobraževanja policistov, ki pa je bil v bistvu zgolj nadgradnja več deset let trajajoče prakse v prejšnjem političnem sistemu. Policist je lahko postal, kdor je v Tacnu, kjer so kandidati za policiste bivali, se družili in se izobraževali, končal Srednjo policijsko šolo. Šlo je za štiriletni program. Ta je bil ukinjen leta 1998, zadnji policijski maturantje pa so šolanje zaključili leta 2002.

Odtlej velja, da lahko policist postane vsakdo, ki ima končano kako poklicno ali drugo srednjo šolo. Gre za t. i. sistem prekvalifikacije oseb z izobrazbo iz nekega drugega področja v policiste. »Šolanje«, torej pridobivanje specifičnih znanj s področja policijskega dela, traja zgolj leto in pol. A v letih priprav na vzpostavitev schengenske meje na slovenski vzhodni in južni meji se je raven izobraževanja policistov še dodatno poslabšala. Izobraževanje bodočih policistov se je skrčilo na zgolj šestmesečni tečaj. Tako je med policiste vstopilo kar 834 novih policistov, ki so sicer imeli zgolj omejene pristojnosti za potrebe varovanja schengenske meje. Tedaj so to odločitev zagovarjali z besedami, da novi schengenski policisti ne bodo potrebovali vseh mogočih znanj, kot jih potrebujejo policisti pri delu znotraj države, saj bodo zgolj varovali mejo. Hkrati je bilo že tedaj rečeno, da bodo ti policisti potem postali pravi policisti, ko enkrat ne bo več potreb po varovanju schengenske meje.

Od leta 2009 varuhi meje dejansko postopno postajajo del policije, ki deluje znotraj države. Doslej jih je med »prave« policiste prestopilo že 510, kar pomeni večino med novo zaposlenimi policisti v zadnjih letih. Da dobijo polne pristojnosti za uporabo policijskih pooblastil, morajo opraviti zgolj še en šestmesečni tečaj. Skupaj torej le 25 odstotkov izobraževanja, ki so ga bili prej dolga desetletja v Sloveniji deležni bodoči policisti, in tretjino manj izobraževanja, kot so ga deležni policisti, ki v policijo vstopajo po redni poti v skladu s sedaj veljavnim izobraževanjem.

»Žal mi je prekinitve dovolj solidnega izobraževanja bodočih policistov, kakršnega smo imeli pred desetletji. Enako se dogaja na primer s pravosodnimi policisti – bivšimi pazniki, ki so v preteklosti obiskovali Srednjo penološko šolo, ki je danes ni več, in tudi izobraževanja pravosodnih policistov v bistvu ni več. Vse to precej vpliva na strokovnost in izgrajevanje poklicne etike,« pojasnjuje dr. Dragan Petrovec. To je bil tudi najpogosteje izražen pomislek ob ukinitvi srednješolskega izobraževanja za policiste. In sicer da gre za daljše obdobje izobraževanja, med katerim policisti pridobijo širok spekter strokovnih znanj in veščin, ki se na kratki rok in v drugih izobraževalnih ustanovah ne dajo pridobiti. Ter posledično tudi dejstvo, da se ne bodo več vzgajale »tipične policijske osebnosti«, ki se bodo identificirale s poklicem policista.

Priložnost za policijo

Težava je, ko se na primer zgodi, da v policiji deluje skupina ljudi, ki jo podpira eden izmed policijskih sindikatov in ki še najbolj spominja na zarotniško, skorajda kriminalno združbo, ki načrtno preiskuje člane vlade. Pa ne zato, ker bi bilo s preiskovanjem članov vlade kaj narobe, ampak ker jih preiskujejo samo zato, ker so člani vlade. In zato, ker gre za dokaz, da policija očitno ne deluje zgolj po zakonih, ampak po nekakšnih lastnih nepisanih notranjih pravilih, ki niso skladna z zakonodajo.

To je problematično predvsem zato, ker če se policisti mirne vesti dogovorijo, da se bodo s svojimi pooblastili izživljali nad ministrom, se toliko lažje in prej dogovorijo, da bodo to naredili nekomu, ki nima ne funkcije ne moči.

Zdi se, kot da so to končno razumeli tudi v vodstvu policije. A dodatna težava bo nastala, če se bo obračun z policisti, ki so zlorabljali pooblastila, izrabil za ustvarjanje iluzije, da se je zgodba končala, kot bi se v demokratični družbi pregovorno morala – s hitrimi in ostrimi sankcijami zoper policiste, ki so ravnali nezakonito. Nasprotno, ta dogodek bi moral biti podlaga za razpravo o potrebnih spremembah nadzora in o ponovni vzpostavitvi izobraževalnega sistema za bodoče policiste, ki bi v njih negoval vrednostni sistem, v katerem je jasno, kaj je prav in kaj je narobe.