福島 - 不幸な地名*

Pet let po drugi najhujši jedrski nesreči v zgodovini sta območje jedrske elektrarne Fukušima Daiči in okolica še vedno prizorišče katastrofe. Le vedno bolj urejeno in organizirano prizorišče katastrofe.

Očiščeno okolico elektrarne zasedajo stotine velikih zbiralnikov za vodo, s katero hladijo staljene sredice treh reaktorjev in ki je kljub filtraciji še vedno preveč kontaminirana za izpust v okolje. Počasi jim zmanjkuje prostora za nove zbiralnike. Količino onesnažene vode še povečuje podtalnica, ki pronica v kletne prostore reaktorjev. Vdiranje podtalnice želijo ustaviti z zamrznitvijo tal okoli reaktorjev.

Odstranjevanje jedrskega goriva poteka zelo počasi. Doslej jim je uspelo izprazniti le bazen za izrabljeno gorivo enega od reaktorjev. Kar se tiče odstranjevanja staljenih reaktorskih sredic, bo verjetno trajalo vsaj še kako desetletje, da se bodo dela sploh začela, dokončanje je vprašanje nekaj nadaljnjih desetletij. Zaradi prenevarne ravni sevanja se delavci reaktorjem trenutno še vedno sploh ne smejo približati, tako da še vedno ni znano niti to, kam vse je izteklo staljeno gorivo.

Po černobilski nesreči so sovjetske oblasti območje okoli elektrarne preprosto zapečatile in prebivalce trajno izselile. Japonci imajo drugačne načrte. Vrnitev življenja v okolico Fukušime bi po mnenju premiera Šinza Abeja dalo nov zagon celotni državi.

Po naseljih v 20-kilometrskem pasu okoli elektrarne so nametane velikanske vreče kontaminirane zemlje, ki čakajo na odvoz v začasna skladišča. V prizadevanjih za zmanjšanje sevanja in omogočenje vrnitve približno 150 tisoč evakuiranih prebivalcev so namreč oblasti na nekaj manj kot dva tisoč kvadratnih kilometrov velikem območju odredile odstranitev vrhnjega sloja zemlje iz naselij in bližnje okolice ter s kmetijskih površin in iz neposredne bližine cest. Ocenjujejo, da bodo vsega skupaj odstranili več kot 20 milijonov kubičnih metrov zemlje. Vse strehe je bilo treba ročno obrisati, vse betonske površine oprati z visokotlačnim čistilcem.

Japonska vlada je za varno mejo sevanja določila 20 milisievertov na leto, ker je približno desetkrat več od naravnega ozadja in meja, ki velja za zaposlene v jedrski industriji. Prva evakuirana območja, v katerih je kontaminacija upadla na sprejemljivo raven, so vnovič odprli septembra lani. A prvi mesec se je na svoje domove vrnilo približno dva odstotka prebivalcev. Številni se ne bodo vrnili nikoli več, saj se preveč bojijo sevanja.

Zaradi prenevarne ravni sevanja se delavci reaktorjem trenutno še vedno sploh ne smejo približati, tako da še vedno ni znano niti, kje vse je staljeno gorivo.

Ta strah je seveda razumljiv, ni pa najbolj upravičen. Na svetu obstajajo območja, na katerih je sevanje naravnega ozadja višje kot na večini območij v okolici Fukušime, pa se to na zdravju lokalnih prebivalcev prav nič pozna. Znanstveni komite Združenih narodov za učinke jedrskega sevanja (UNSCEAR) je že leta 2013 zapisal, da »izpostavljenost sevanju zaradi nesreče ni povzročila nobenih takojšnjih zdravstvenih posledic«. Prav tako pa »ni verjetno, da bo mogoče sevanju pripisati kakršnekoli učinke na zdravje v prihodnosti«. Po eni od študij naj bi v okolje izpuščeno sevanje v prihodnosti povzročilo tisoč dodatnih primerov raka, kar pa je premalo, da bi lahko obolenja z gotovostjo pripisali prav sevanju.

Pravzaprav je le pri nekaj več kot 150 delavcih v elektrarni, ki so v prvih dneh dobili najvišje odmerke sevanja, sploh mogoče pričakovati res pomembno povečano verjetnost za razvoj bolezni. Oktobra lani so mediji poročali o prvem delavcu iz Fukušime, ki je zbolel za levkemijo. Ali je zbolel zaradi izpostavljenosti sevanju, ki je bilo pri njem glede na druge delavce med nižjimi, ni mogoče vedeti. Mu pa je zaradi izpolnjevanja pogojev država priznala pravico do odškodnine zaradi poškodbe pri delu. Pri odpravljanju posledic nesreče je na območju elektrarne doslej sodelovalo več kot 50 tisoč delavcev. Med toliko ljudmi je nekaj primerov levkemije vsako leto tako ali tako neizbežnih.

Veliko prahu je dvignil natančen pregled ščitnice približno 300 tisoč otrok, ki so živeli v širši okolici elektrarne, saj so zdravniki med njimi odkrili kar 110 primerov raka, desetkrat več od siceršnje pojavnosti. Ob tem sicer številni strokovnjaki opozarjajo, da gredo ti primeri predvsem na račun izjemno občutljive diagnostične metode in da gre v večini primerov za tvorbe, ki z običajnimi diagnostičnimi metodami sploh nikoli ne bi bile zaznane in ne bi povzročale težav.

Vsak od evakuiranih je od lastnika jedrske elektrarne, družbe TEPCO, dobil približno 170 tisoč evrov odškodnine. Vsi prejemajo tudi po 900 evrov mesečne rente. Veliko prahu so dvignili vladni načrti, da ukine rento za tiste, ki bodo zavrnili vrnitev na svoje domove.

Skupni znesek odškodnin naj bi presegel 50 milijard evrov. Skupni neposredni stroški nesreče bodo znašali vsaj 100 milijard.

TEPCO (Tokyo Electric Power Company), četrto največje elektroenergetsko podjetje na svetu, je od leta 2012 v večinski lasti države, ki mu zagotavlja redne finančne injekcije za plačevanje odškodnin in odpravljanje posledic nesreče. Zaposleni so po nesreči privolili v 20-odstotno znižanje plač, kot del sprejemanja odgovornosti za nesrečo. Članom vodstva družbe se je plača prepolovila.

Odgovornost za katastrofo je v veliki meri sistemska. »Pomemben dejavnik, ki je prispeval k nesreči, je bilo vsesplošno japonsko prepričanje, da so njihove jedrske elektrarne tako varne, da je tako obsežna nesreča preprosto nemogoča,« je v lanskem poročilu o nesreči zapisal generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko energijo Yukiya Amano.

Kot se je izkazalo pozneje, je TEPCO v letih pred nesrečo celo izvedel dve hipotetični študiji za primer, da bi višina cunamija presegla maksimalno pričakovano višino šestih metrov. Ugotovili so, da bi 13-metrski cunami lahko onesposobil celotno elek-

trično napajanje elektrarne. Stroški za zaščito elektrarne pred takim dogodkom so bili ocenjeni na 23 milijonov evrov. A ukrepal ni nihče. Cunami, ki je marca 2011 treščil ob obalo, je bil visok 15 metrov.

Nesreča je bila opozorilo celotni jedrski industriji. Tudi v krški nuklearki so se opremili za vse izredne primere, ki so si jih lahko zamislili. Evropske stresne teste so prestali z odliko. »Nisem se mogel znebiti vtisa, da je bil kar pomemben delež dejavnosti evropskih varnostnih organov namenjen javnosti – torej ustvarjanju vtisa, da se s problematiko resno ukvarjamo,« pravi dr. Iztok Tiselj, profesor jedrske tehnike z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. »Ali so vsi zahtevani denarni vložki upravičeni in so v resnici pomembno zmanjšali tveganje zaradi težkih nesreč, je težko oceniti. V ZDA so na primer od svojih elektrarn zahtevali bistveno manjše nadgradnje varnosti kot evropski regulatorji.«

V okviru dekontaminacije najbolj prizadetega območja bodo delavci odstranili več kot 20 milijonov kubičnih metrov zgornje plasti zemlje.

Čeprav je japonska vlada po nesreči sprva napovedala popolno odpoved jedrski energiji, je kmalu sprevidela, da si bo to težko privoščila. Izpusti toplogrednih plinov so se zaradi povečane proizvodnje v elektrarnah na fosilna goriva v letih po nesreči dvignili za kar 20 odstotkov. Poleg tega pa so stroški zaustavitve petdesetih jedrskih elektrarn izjemno visoki. »Stroške vsake izmed jedrskih elektrarn, torej vzdrževanje, varnostne nadgradnje, plače zaposlenih in seveda stroške dražje nadomestne energije japonski kolegi ocenjujejo na nekaj manj kot milijardo evrov na leto za vsako izmed zaustavljenih jedrskih elektrarn,« pravi dr. Leon Cizelj, vodja oddelka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožef Stefan. »To pa pomeni, da so v minulih petih letih ti stroški znašali približno skoraj 250 milijard, kar je primerljivo z ocenjenimi stroški sanacije elektrarne Fukušimi Daiči in njene okolice, pa tudi z oceno siceršnje škode, ki sta jo povzročila potres in cunami.«

Prvi dve jedrski elektrarni so vnovič pognali že lani. Prejšnji mesec so v omrežje vključili tretjo. Upati je, da so tokrat pripravljeni na vse.

*Fukušima – kraj nesrečnega imena