Kritika / Kari Hotakainen: Zakon narave

Ko kriza zareže v družino

Finci in sploh okoliški severnjaki imajo malce zmaknjen humor. Bolj jedek, podnebju primerno bolj mračen in malce pridušen, kot izpod snega, spomnimo se samo epizode iz omnibusa Noč na zemlji ali pa kakšnega Paasiline in njegovih epigonov. Hotakainen se zlahka uvrsti v to trpko-smešno linijo, saj je njegov glavni agens kriza: možak, ki nas skrivnostno nagovarja iz fragmentov, ki jim do konca ne moremo določiti izvora, se imenuje Rezalnik. Iz skromne hišice se je prebil v ozadje vlade, in ko se premier in vsi drugi znojijo, ker morajo pred kamerami povedati, da ne bo več brezplačnih knjižnic, da ne bo več zasneženih tunelov za tek na smučeh, da bodo odprta smučišča osvetljena samo do desetih in da Hamlet spomladi in do preklica odpade, ko ministri doživljajo živčne zlome, on ohrani svoj mir in profesionalnost. Je glasnik zakonov, naravnih zakonov, podprtih z ekonomijo, je izvajalec in agent socialnega darvinizma, marmorni človek, prekaljen v sto levitvah.

Drugi pa jo bolj ko ne fašejo. Pravzaprav je roman prerez družine, spisan v treh delih, v treh valovih, podnaslovljenih Nosečnost, Popadki in Rojstvo, da bi bolj videli inkubacijo, krče in prehod v novo obdobje, v novo kvaliteto bivanja. V prvem delu je v ospredju možak, ki se je zaletel, ker se je mogoče prepiral z nosečo hčerjo, morda pa z naglušnim očetom, možak, ki se mu na analgetikih odpre in ne neha govoričiti, postopno pa vlogo prevzemajo drugi. Iz obskurnega spora med generacijami o zelenih alternativah nasproti domačijskemu brambovstvu, iz zavesti, da se ni mogoče gibati znotraj sive ekonomije, se postopno oblikuje alternativa. Krščenec, ki mu je v času bolečega zgodnjega vdovstva pošiljal denar, se zdaj, kot pohabljeni otrok vojak iz Sierre Leone z dobro napeljano dilersko mrežo na Finskem, izkaže za rešitev. Ko država odpove – najbolj omenjajo manko snega in naprave za premostitev težave v toplejših mesecih, tunele in osvetljevanje tekaških stez – in začnejo medicinske sestre zaradi utrujenosti izgubljati živce, ko zaprejo gledališča, se družina naveže na dilerske podpore. Zdrsne iz sive ekonomije v zelo dobesedno črno.

Hotakainen je satiričen. Pa tudi odhakljan; njegovi modeli so dementni, enoumni, na analgetikih, prismuki, zagnani in malo tudi tečni, pa vendar zelo izraziti posamezniki, ki sestavljajo družbeni mozaik. To dela roman fragmentaren, bolj kot pripoved ga sestavljajo izseki z različnih področij, ki sestavijo celotno sliko iz okruškov. Ti so zgoščeni, včasih do aforističnosti, pa tudi polni preobratov in situacij, ki so same po sebi zabavne in povedne.