Družine na žaru

Doroteja (ime je spremenjeno) je mama šestih otrok. Z možem sta se še pred rojstvom otrok dogovorila, da si bosta delo razdelila: obema največ pomeni družina, zato bo ona skrbela za dom in otroke, mož pa za finančno stabilnost družine.

A samo z eno plačo in otroškimi dodatki je težko preživeti šest otrok. Tržna najemnina je zanju postala preveliko breme in zaprosila sta za neprofitno stanovanje. Na razpisu sta bila uspešna in kmalu sta se preselila. Najemnina 300 evrov za 78 kvadratnih metrov veliko stanovanje je bila precej bolj obvladljiva in vse je kazalo, da so finančne težave za njimi.

Do prve zime v stanovanju. Takrat so se obratovalni stroški povzpeli tudi na neverjetnih 700, celo 800 evrov, pove Doroteja. Že ko je bil mož zaposlen, so se zaradi visokih izdatkov komaj prebijali iz meseca v mesec. Pred petimi leti pa je doživel nesrečo s službenim tovornjakom. Dve leti je bil na bolniškem dopustu, nato so ga odpustili. V nekaj mesecih je družina ostala brez vsega.

»Preprosto nismo mogli več,« pove Doroteja. »Plačali smo stroške, pa nam je ostala najemnina. Ali pa smo plačali najemnino, pa so ostali stroški. To je kot začarani krog, nekaj plačaš, a vsega ne moreš. Dolgovi počasi rastejo in nikakor se ne moreš izkopati iz njih.«

V tistem obdobju je bila osemčlanska družina prisiljena shajati samo z 900 evri, kolikor so znašali socialni transferji. Pozimi so se tej vsoti približali že obratovalni stroški, kje je šele hrana za šest otrok in starše. In ko sta Doroteja in mož izbirala med tem, ali bosta plačala najemnino ali otrokom kupila kosilo, sta izbrala slednje. Neplačane položnice so obležale v predalu in v enem letu je dolg narasel na 3000 evrov. Od sklada sta prejela zadnji opomin pred deložacijo.

Znesek dolga, pri katerem je posameznik ali družina deložirana, ni strogo določen – odvisen je od vsakega posameznega primera. Najemnine in stroški so namreč za različna stanovanja različni, prav tako imajo najemniki različno visoke subvencije. Za nekoga, ki plačuje osem evrov najemnine, je lahko dolg 200 evrov previsok, pove Sašo Rink, direktor ljubljanskega stanovanjskega sklada. Kako velik dolg je prevelik, je zato relativno. V Mariboru recimo znaša povprečni dolg, pri katerem je najemnik deložiran, 6000 evrov.

Doroteja ni nameravala čakati, da se pri njej zglasijo rubežniki. Za pomoč se je obrnila na Center za socialno delo Vič-Rudnik. Center je zanjo našel rešitev, pove: z otroki jo bodo namestili v materinski dom. Kaj pa mož? Zanj, žal, ne morejo poskrbeti. Za namestitev celotne družine nimajo zmogljivosti.

Deložirana družina se, če ji na pomoč ne morejo priskočiti sorodniki in prijatelji, vedno loči.

Rešitev, ki jo je center ponudil Doroteji, je edina, ki jo sploh imamo na voljo. Deložirana družina se, če ji na pomoč ne morejo priskočiti sorodniki in prijatelji, vedno loči. Če center za socialno delo prostor za družino najde v varnem ali materinskem domu, se oče loči od mame in otrok. Če prostora ni, se otroci pošljejo v rejništvo in se tako ločijo od staršev. Mama in oče sta v tem primeru prepuščena sama sebi. A to se zgodi redko in samo takrat, ko se ne najde prav nobena druga rešitev, pove Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo.

Center lahko ponudi samo tisto, kar je na voljo. Ne more pa zagotoviti dodatnih zmogljivosti. »To je naloga tistih, ki pišejo zakone,« pojasni Sendi Murgel. Pred deložacijo lahko center pomaga s subvencijami in izrednimi denarnimi pomočmi. Ko je deložacija izpeljana, pa imajo centri bolj ali manj zvezane roke. Glavna naloga centra je poskrbeti za mladoletne otroke, na kakršenkoli način že, pove Sendi Murgel.

Pravica do stanovanja od leta 1991 ni več zapisana v ustavi, zato ne velja več za temeljno človekovo pravico. Slovenija to sicer deloma kompenzira z 78. členom ustave, ki določa, da »država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. A država tistim, ki si strehe nad glavo niso več sposobni privoščiti, ponuja zelo malo pomoči.

Pomoči potrebnih pa je zmeraj več. Gospodarska kriza Sloveniji ni prizanesla. Brezposelnost se je povečala, revščina je vse hujša in vse dolgotrajnejša. Leta 2015 po podatkih statističnega urada že skoraj polovica slovenskih gospodinjstev ni bila zmožna pokriti nepričakovanih izdatkov v višini 600 evrov. Še več, eno od desetih gospodinjstev si ni sposobno privoščiti niti mesnega (ali enakovrednega vegetarijanskega) obroka vsak drug dan. Že osnovni življenjski stroški so torej za marsikoga postali neobvladljivi. Zaradi nezmožnosti plačevanja posojil ali položnic veliko Slovencev živi v strahu pred izgubo strehe nad glavo.

Koliko natančno je ljudi, ki so zaradi izgube dohodka izgubili dom, se ne ve. Statistike, koliko ljudi v Sloveniji vsak dan deložiramo, ni. Posamezni lastniki neprofitnih stanovanj – javni stanovanjski skladi ali občine – sicer vodijo svojo statistiko, državne pa ni.

Samo ljubljanski, mariborski in republiški stanovanjski sklad so lani skupno deložirali 92 družin ali posameznikov: 21 deložacij je izpeljal republiški stanovanjski sklad, 27 ljubljanski in 44 mariborski stanovanjski sklad. Leto prej so trije največji slovenski stanovanjski skladi skupno opravili 67 deložacij, leta 2013 pa 78. V zadnjih treh letih je bilo tako dom primoranih zapustiti najmanj 237 gospodinjstev.

Številka ni majhna. Sploh če upoštevamo, da statistika zajema samo ljudi, ki so se bili primorani izseliti iz neprofitnega stanovanja, ne pa tudi tistih, ki so se prisilno izselili iz tržnih stanovanj in hiš.

Kaj se zgodi z njimi? »Lani sta zakonca z otrokom prišla pred vrata zavetišča za brezdomce, ker sta bila deložirana. Prosila sta, ali bi jih lahko nastanili v zavetišču, vsaj dokler ne najdejo drugega stanovanja,« pove Ljubomir Gagić, vodja zavetišča za brezdomce v Mariboru. Zavetišče nima zmogljivosti, da bi poskrbelo za vso družino, zato so jih morali odsloviti. Kje so danes, ne ve nihče.

Za številnimi deložiranimi družinami in posamezniki se izgubi vsaka sled. Alenka Petek iz Slovenske Karitas sporoča, da je poskušala navezati stike z družinami, za katere ve, da so bile deložirane, a ugotavlja, da je to nemogoče. »Za dve družini nimam več prave telefonske številke. Naslova, kamor so se preselili, pa tudi ne,« sporoča.

Kje so torej danes? V Sloveniji nimamo nobene javne službe, ki bi bila prisilno izseljenim posameznikom dolžna pomagati, da se postavijo na noge. Stanovanjski skladi se s tem ne ukvarjajo, delo z najemniki je zanje končano, ko se ti izselijo iz njihovega stanovanja. Za večino ne vedo niti centri za socialno delo – ti so dolžni posredovati le, če je deložirana družina z mladoletnimi otroki. Dobrodelne organizacije pomagajo, če ljudje pridejo k njim, a večina organizacij nima možnosti, da bi zagotovila pomoč v obliki nastanitve. Kaj se z družinami ali posamezniki dogaja po prisilni izselitvi, zato nihče ne ve zagotovo. Nekateri pa brez dvoma postanejo brezdomci.

Za zdaj v Sloveniji nimamo prav nobene sistemske rešitve, s katero bi družini, ki zaide v visoke dolgove, omogočili, da se ponovno postavi na noge.

Država prihaja na pomoč

Razmere kličejo po ukrepanju. Ministrstvo za delo pripravlja nov program, s katerim bo priskrbelo nov dom izbranim družinam, ki se bodo znašle na cesti. A program je precej nenavaden.

Ministrstvo ima pri njem le vlogo koordinatorja. Povezalo je republiški stanovanjski sklad, centre za socialno delo in dobrodelne organizacije. Republiški stanovanjski sklad je zagotovil 11 stanovanj, v katera bodo za eno leto naselili 11 najranljivejših družin. V tem času bodo z njimi sodelovali centri za socialno delo in dobrodelne organizacije – te družine naj bi toliko opolnomočili, da bodo spet lahko prevzele nadzor nad svojim življenjem in finančnim položajem.

Ministrstvo programa ne bo financiralo samo, temveč bo za to pridobilo donacije posameznikov in podjetij. Rdeči križ je odprl transakcijski račun, na katerega bodo donatorji nakazali sredstva, z njimi pa bodo financirali 11 stanovanj, opremo in tekoče stanovanjske stroške. Od tega, kdaj bodo zbrali dovolj sredstev, je odvisen datum začetka izvajanja programa, sporočajo z ministrstva.

Program je sicer še vedno zgolj pilotni, a njegove pomanjkljivosti so očitne. Najočitnejša je, da je stanovanj občutno premalo. Glede na to, da so le trije največji stanovanjski skladi samo lani deložirali 92 gospodinjstev, bo boj za 11 razpoložljivih stanovanj verjetno hud.

Stanovanja so poleg tega zelo neenakomerno razporejena po državi. V Mariboru, kjer je daleč največ deložiranih družin in posameznikov, ni zagotovljeno niti eno. V celotni vzhodni polovici države, kjer je gospodarska kriza udarila najmočneje in je zato socialno ogroženih največ, sta na voljo vsega skupaj dve stanovanji. In zakaj stanovanj ne bo na voljo tam, kjer so potrebe po njih največje? Ministrstvo odgovarja, da lokacija ni bila merilo pri izbiri stanovanj.

Še več, ministrstvo trenutno še ne ve, kako natanko bodo te družine opolnomočili, niti kaj se bo z njimi zgodilo, če si po enem letu, ko bodo morale zapustiti stanovanje, ne bodo zmogle najti svojega. Ne ve se niti, kako bo potekalo izbiranje družin, ki bodo dobile nadomestno stanovanje.

Kakšne rešitve so na voljo zdaj?

Pilotni program je prvi poskus reševanja problematike deložacij v Sloveniji. Za zdaj namreč nimamo prav nobene sistemske rešitve, s katero bi družini, ki zaide v tako visoke dolgove, omogočili, da se ponovno postavi na noge.

Čeprav so stanovanjski skladi v usode deložiranih po predpisih vpleteni predvsem tako, da vlagajo opomine pred deložacijo in izvršbe na stanovanje, naredijo precej več. Že pred napovedano in izpeljano deložacijo skušajo poskrbeti, da prisilne izselitve ne bi bilo.

Tako zagotavljata Sašo Rink, direktor ljubljanskega, in Tanja Vindiš Furman, direktorica mariborskega medobčinskega stanovanjskega sklada. »Nismo strokovnjaki za socialno področje, smo pa vseeno socialno usmerjeni,« pove Tanja Vindiš Furman. Rink iz ljubljanskega stanovanjskega sklada se strinja. »Vsekakor se zavedamo, da smo tista zadnja varnostna mreža, ki posameznika loči od odprtega brezdomstva,« pove.

V ljubljanskem in mariborskem stanovanjskem skladu se na neplačevanje najemnika odzovejo podobno: takoj ko zaznajo, da najemnik najemnine ne plačuje redno, mu pošljejo opomin za plačilo zapadlih neplačanih obveznosti in ga pozovejo, naj se zglasi v prostorih sklada, da se dogovorijo za nadaljnje ravnanje. Oba sklada sodelujeta s centri za socialno delo: ljubljanski o zadolženosti obvesti pristojni center takoj, ko dolg posameznika ali družine doseže 500 evrov. Pri nizkem dolgu centri z denarnimi pomočmi še lahko pomagajo družinam, da obdržijo stanovanje.

Sklada imata v lasti tudi bivalne enote – začasna stanovanja, v katera lahko za šest mesecev naselijo družine, ki so se prisiljene izseliti iz neprofitnega stanovanja. Ljubljanski sklad upravlja 306 bivalnih enot in vse so oddane. Na bivalno enoto zdaj čaka 263 prosilcev. Lani je ljubljanski sklad bivalno enoto dodelil 12 deložiranim družinam, a še leto poprej zgolj trem. Mariborski sklad, ki ima v lasti 61 začasnih bivalnih enot, zadnji dve leti deložiranim družinam ni dodelil niti ene.

Oba sklada imata še nekaj skupnega: v zadnjih letih sta zaznala, da rešitve, ki so predpisane, niso zadostne, in sta se na lastno pest povezala s človekoljubnimi organizacijami, da bi najemnikom lahko zagotovila več pomoči. Ljubljanski sklad je z društvom Kralji ulice oblikoval poseben antideložacijski program, mariborski pa sodeluje z Društvom prijateljev mladine, ki ima tudi svojega predstavnika v strokovni komisiji sklada. Kralji ulice pomagajo na vse mogoče načine: so posrednik med skladom in najemniki, darujejo kose pohištva ali pomagajo pri selitvi. Društvo prijateljev mladine lahko pomaga s paketi s hrano ali plačilom položnic. Njegova predstavnica v komisiji sklada soodloča o usodi najemnikov in deložirancev.

Dobrodelne organizacije ne morejo pomagati vsem, a tistim, ki jim pomagajo, zagotovijo veliko celovitejšo pomoč kot javne službe. Za ranljive posameznike so nevladne organizacije zadnja rešilna bilka: kadar so lačni, jim podarijo hrano, kadar so pozimi na mrzlem, jim plačajo kurjavo, v izrednih primerih so celo posrednik med družinami in stanovanjskimi skladi in jim tako ob deložaciji pri stanovanjskem skladu včasih zagotovijo novo bivališče. Skladi so namreč po izkušnjah nekaterih sogovornikov deložirancem pripravljeni precej bolj pomagati, če jih za to zaprosi nevladna organizacija.

V zadnjih treh letih je bilo dom primoranih zapustiti najmanj 237 gospodinjstev.

Pomoč dobrodelnih organizacij

Sara je mama petih otrok. Mož je delal na gradbišču in je samo eden izmed številnih, ki so med krizo imeli stabilno zaposlitev zgolj na papirju. Plačo je prejel približno vsakih šest mesecev, pa še takrat ni bila izplačana v celoti. Ona je dobivala zgolj otroške dodatke. Premalo za stroške in najemnino, četudi neprofitno.

»In pač nisva poravnala položnic,« pove Sara. »Otroka moraš nahraniti! On ne ve, ali ti imaš ali nimaš, jesti mora.«

Deložirana je bila leta 2013. Obrnila se je na vse pristojne državne službe, a tam ni našla nobene pomoči. Toda imela je srečo. Tik pred deložacijo ji je referentka na centru za socialno delo povedala za Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste in Sara se je nemudoma zglasila pri njih.

»Če ne bi bilo Anite, bi pristali na cesti,« pove. »Ne vem, s kom je govorila, ampak naslednji dan je prišel nekdo s kombijem, ki nam je prinesel sedem paketov hrane. Ne vem, kdo je bil, samo rekel mi je: gospa Anita mi je dala naslov. In čez dva dni smo dobili to stanovanje,« se ozre po majhni sobi z vlažnim stropom in oguljeni sedežni garnituri nasproti kuhinjskih elementov, ki jo z možem vsak večer raztegneta v zakonsko posteljo. Sare to ne moti: vesela je, da je ponoči otrokom toplo, četudi se sedemčlanska družina stiska na 52 kvadratnih metrih. »Ne vem, kaj je Anita naredila in koga je poklicala, a moja dolžnost je, da sem ji do konca življenja hvaležna,« pove.

Sara govori o Aniti Ogulin, predsednici Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste in pobudnici programa Botrstvo, ki zadnja leta skrbi za redke srečne zgodbe ranljivih posameznikov v Sloveniji. ZPM in druge nevladne organizacije v Sloveniji namreč opravljajo levji delež dela z ranljivimi posamezniki.

Obliž, ne zdravilo

A vendar: dobrodelne organizacije niso javna služba. Imajo interna pravila, po katerih se odločajo, kdo je še upravičen do pomoči, zato je jasno, da marsikdo izpade iz sistema. Ker so prisotne večinoma v večjih mestih, vsi do njih nimajo dostopa. Še več, tudi tisti, ki so jim dobrodelne organizacije pripravljene ponuditi pomoč, morda zanje ne vedo ali pa se nanje preprosto niso pripravljeni obrniti.

Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo tako meni, da se pri dobrodelnih organizacijah zglasi manj kot pet odstotkov ljudi, s katerimi se srečujejo v centrih. Drugi so prepuščeni javnim službam – pri deložaciji to bolj ali manj pomeni, da so prepuščeni sami sebi.

Štefan Lepoša z ministrstva sicer meni, da človekoljubne organizacije zelo blažijo revščino v Sloveniji. A Jožica Mikić Horvat, dolgoletna prostovoljka pri Društvu prijateljev mladine Maribor in upokojena socialna delavka, je do takega odnosa zelo kritična. »Vse humanitarne organizacije so samo potuha državi,« pove ostro.

Zato je nevarno, da se država zanaša, da bodo revščino blažile dobrodelne organizacije. Še nevarneje je, da redke srečne zgodbe, ki jih pišejo humanitarne organizacije, preglasijo veliko več neslišanih glasov tistih, za katerimi se po izgubi strehe nad glavo izgubi tudi vsaka sled. Družina z mladoletnim otrokom, ki se znajde pred vrati zavetišča za brezdomce, ali družina, za katero se sicer ve, da je izgubila dom, a katere novega naslova vseeno nihče ne pozna, pišejo zgodbe, kakršnih v socialni državi ne bi smelo biti. Program ministrstva, ki želi zagotoviti le 11 stanovanj, financiranih s prostovoljnimi donacijami, zagotovo ne bo rešil vprašanja deložacij revnih. Slovenija nujno potrebuje sistemsko rešitev, da bo lahko tistim, ki izgubijo streho nad glavo, zagotavljala rešitev stanovanjskega vprašanja tako dolgo, dokler ne bodo zmožni spet poskrbeti sami zase.

* Članek objavljamo v sodelovanju z neodvisnim medijem za preiskovalno novinarstvo podcrto.si.