Kritika / Dheepan

za +

Prerok.

V Deepanu, lanskem dobitniku Zlate palme, šrilanška družina – Dheepan (Antonythasan Jesuthasan) z ženo (Kalieaswari Srinivasan) in devetletno hčerko (Claudine Vinasithamby) – pred večno, brutalno, eksplozivno šrilanško državljansko vojno zbeži v Francijo, kjer njen novi dom postane tipični – razsuti, hladni, surovi, rezki, puščobni, tvegani, distopični – pariški banlieue. Toda bolje banlieue kot vojna.

Mož in žena najdeta delo, hči hodi v šolo. Navzven izgledajo kot srečna družina. Integrirajo se. Tudi francoski smisel za humor sprejmejo, z rasističnimi želi vred. Hej, Dheepan svojo ženo celo mojstri v shajanju s “poželjivimi” moškimi pogledi. Trik je kakopak v tem, da sploh niso družina. Dheepan je bil tamilski tiger (res ga igra nekdanji tamilski tiger, zdaj esejist in aktivist), ki se je vojne nažrl, zato je sklenil, da bo začel na novo. Da bi lahko začel na novo, da bi ga torej na Zahodu kot begunca sprejeli, je potreboval družino. Pa je našel žensko in deklico, ki ju prej ni poznal, prevzeli so identiteto pobite tamilske družine in mukoma imigrirali, toda bolj ko družino le igrajo, bolj ko torej družino le simulirajo, bolj postajajo prava družina in nežnejše se stiskajo drug k drugemu, kar pa ne preseneča: banlieue je pregneten z malimi gangsterji, dilerji, grobijani, kriminalom, nasiljem, nestrpnostjo in sovraštvom. Iz vojne padejo v vojno, iz kaosa v kaos, iz strelske cone v strelsko cono, tako da banlieue, v katerem pristanejo, postane popolna metafora Zahoda, ki begunce sprejema, obenem pa jim ustvarja razmere, pred kakršnimi so zbežali. Saj veste, da se počutijo kot doma. In da nimajo težav z integracijo.

(Kinodvor)