Neprepričljivi razhod

Andrej Čuš, tisti mladi poslanec SDS, ki se je pred leti v državni zbor prebil le zato, ker je nadomestil goljufivega Branka Mariniča, je dejal, da mu je dovolj. Zapustil je poslansko skupino SDS, zapustil Janeza Janšo in se odpravil na samostojno poslansko pot. Kot pravi, je razlog za razhod napačna politika, ki jo gojijo v njegovi nekdanji stranki. Motijo ga izleti v zgodovino, moti ga obsesija s Kučanom, manihejstvo, zarotništvo, moti ga, da poslanci SDS dobijo navodila, kako naj glasujejo. V stranki, ki jo je zapustil, so se glede na standarde, kakršne so postavili v zadnjih letih, odzvali zadržano. Čuša naj bi bilo k odhodu spodbudilo to, da pri »evidentiranju za kandidiranje na naslednjih volitvah ni dobil podpore vseh odborov v volilnem okraju«, stranka pa ga sedaj poziva, naj vrne denar, ki ga je porabila za njegovo predvolilno kampanjo. Šlo naj bi torej za prerivanje, SDS pa še nikoli ni bila tako močna, kot je zdaj. Andrej Čuš je sicer na zadnjih volitvah v ptujski volilni enoti zbral 25 odstotkov glasov, kar je solidna, a za volilni okraj s takšno izvoljivostjo ne zelo bleščeča podpora.

Misliti, da SDS hitro razpada, je naivno. Prerivanje za dobre volilne okraje je nekaj vsakdanjega. Tudi odhode poslancev, ki so v SDS sicer redki, smo že doživeli. Pred leti je iz te stranke v poslansko skupino SLS prestopil France Pukšič, izstopil je Franc Čebulj, nekoč so iz stranke izrinili tudi zvezdniškega poslanca Iva Hvalico. Vendar je SDS še vedno najvplivnejša stranka na desnici, nihče je zares ne ogroža. Res so jo v zadnjem času zapustili nekateri vidnejši člani, a se to pri javnomnenjski podpori in politični moči stranke ne pozna.

Za Čušev odhod hkrati ni resnih vsebinskih razlogov. Gre za poslanca, ki je po Štajerskem (so)organiziral proteste proti beguncem, vseskozi pa je v parlamentu podpiral politiko SDS. Res se je tudi zgodilo, da je glasoval drugače kot večina strankarskih kolegov, a to ni imelo izmerljivega političnega vpliva.

Toda SDS ima vseeno težave. Čuš ni edini, ki opozarja, da je Janša (znova) revanšističen, zadržane kritike iz stranke in njenih satelitov pronicajo vse od Janševega prihoda iz zapora, slišati pa jih je bilo tudi že prej. Stranka se je, o tem se Čuš ne moti, radikalizirala, vrnila v zgodovino. Ko je SDS pred ducatom let zmagala na državnozborskih volitvah, so v njej pripravili obsežen volilni program, govorili so o sistemskih rešitvah, ponujali pogled na prihodnost Slovenije. Zdaj so zamerljivi, manipulativni, nedostojni, patološki, če ne bi bilo migrantske krize, bi si jo izmislili. Takšna politika ima svojo logiko, za zdaj tudi deluje. Bulvarsko politiziranje volivcem priskuti ves politični razred, poveča se apatija, s tem pa pridobijo stranke z majhno, a zvesto skupino podpornikov.

Vendar to ni dovolj. Janša sam ne zmore zmagati na volitvah, stranke, ki nastajajo okoli njega, recimo Kanglerjeva SLS in Primčevi borci za novo evangelizacijo, pa še niso oblikovale prepričljive alternative. Večje težave so drugje, če stranke, ki vladajo, ne bodo vodile boljše politike, pri čemer imamo v mislih politiko, ki pomeni delo za javno dobro, se lahko tudi v Sloveniji pojavi svež, prijazen, rokohitrsko vseveden populist, ki bo obljubil, da bo v državo vrnil red in mir. To sicer ne bo Janez Janša, pa četudi se bo za novimi obrazi skrival povsem enak način razumevanja politike in družbe.

Kaj pa Čuš? Besede, da si v slovenski politiki dve osebi, torej Kučan in Janša, »delita državo«, veliko povejo o njegovih trditvah, da je resnično svež in drugačen. Veliko tudi povedi o bistrosti njegove politične misli.