Goran Kompoš

10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Kultura

Boter teatraličnega rocka

"Rad imam idejo hororja, ampak takega s komičnimi atributi."

Brez pretiravanja lahko zapišemo, da 12. junija v Ljubljano prihaja glasbena legenda, primerljiva z zasedbami Rolling Stones, Kiss, The Black Sabbath ali pa konec koncev Bobom Dylanom. Ja, Vincent Furnier, mnogo bolj znan kot Alice Cooper, je v svoji zdaj že triinpetdeset let dolgi glasbeni karieri postavil mnoge mejnike. Njegovi albumi so se znašli na lestvicah najboljših albumov vseh časov, velja za botra shock oziroma teatraličnega rocka, enega od pionirjev težkega rocka, pa za glasbeni in vizualni navdih mnogim metal bendom. Toda množice koncertnih navdušencev po vsem svetu ga poznajo predvsem kot tistega hororsko naličenega frontmena, ki iz svojih koncertov s pomočjo kač, giljotin, prisilnih jopičev, frankensteinovskih lutk in statistov dela vrhunske in predvsem zabavne rockovske spektakle.

O tem, kaj ga navdihuje in kako vidi svojo zapuščino, je v telefonskem intervjuju povedal tudi za Mladino. In, ja, o Aliceu Cooperju govori v tretji osebi.

Pri oseminšestdesetih ne kaže nobenih znakov upokojevanja, celo nasprotno. Praktično ves preostanek leta bo preživel na obsežni svetovni turneji, in to ne le s svojim matičnim bendom, pač pa vzporedno še s superzasedbo Hollywood Vampires, v kateri je lani moči združil z Johnnyjem Deppom in Joejem Perryjem (Aerosmith). »Izkušnja se razlikuje predvsem v tem, da z bendom nastopamo z našimi skladbami, s Hollywood Vampires pa izvajamo priredbe skladb naših prezgodaj umrlih prijateljev (John Lennon, Jimi Hendrix ...). Sam v ta bend vklopim tisti klasični lik Alicea Cooperja, občinstvo pa je presenečeno predvsem nad Johnnyjevim izvrstnim igranjem kitare. 

Kar zabavno je gledati, kako se od njega kakšnega novega kitarskega trika nauči celo Joe,« se pošali. Čeprav pravijo, da njegova teatraličnost pogosto zasenči dejstvo, da je tudi izvrsten pisec pesmi, o bolj klasičnem rockovskem pristopu ne razmišlja. »Ena prvih stvari, ki sem jih rekel bendu, je ta, da nikoli ne bomo igrali akustičnega koncerta, to preprosto ne bi bil Alice Cooper. Če izvajamo skladbo Welcome to My Nightmare, moramo občinstvu uprizoriti moro. Ob skladbi School’s Out jim moramo vzbuditi občutek, da so spet stari dvanajst let in da komaj čakajo počitnice. Največje zadovoljstvo najdem v tem, ko te skladbe oživijo na odru.« In doda, da je enega največjih komplimentov dobil od Boba Dylana, ki ga je označil za enega najbolj spregledanih piscev pesmi. 

Pravi, da je občutek za humor, samo-ironijo, parodijo in igro besed podedoval po očetu pastorju, ki menda nobene ceremonije ni končal, ne da bi vmes povedal vsaj tri šale. »Rad imam idejo hororja, ampak takega s komičnimi atributi. Ljudje v tem pogosto spregledajo humor, ampak sam v njih vidim veliko komičnih elementov. Horor, rock & roll in komedija so šli vedno odlično skupaj,« pojasni vzgibe za svoje teatralične šove.

Mnoge njegove skladbe po petdesetih letih ne kažejo znakov utrujenosti, in čeprav jih je odpel neštetokrat, z njegovega repertoarja verjetno ne bodo nikoli izginile. »Treba je biti realističen. Na turneji bom denimo odigral dvesto koncertov. En večer sem v Detroitu, naslednji v Clevelandu, dva dni pozneje pa denimo v Sloveniji. Občinstvo na teh koncertih ne ve, da smo isto skladbo odigrali že prejšnji večer, in si jo preprosto želi slišati. Na vajah se jih kdaj naveličam, ampak v živo nikoli. Občinstvo ob njih preprosto ponori. Toda po drugi strani vedno odigramo tudi kakšno bolj izpovedno pesem ter seveda teatralične skladbe, v katerih si damo duška z znanimi rekviziti,« pove in doda, da je najbolj zadovoljen takrat, ko se občinstvo na njegovih koncertih zabava. In ob Cooperjevi glasbi se zabavajo najrazličnejše generacije njegovih privržencev. Naj si bo zato, ker se spomnijo brezskrbnih, srednješolskih dni, ali pa zato, ker se v njih skriva neki univerzalen šarm. »Ko pogledam prvih petdeset vrst na naših koncertih, so v njih večinoma petnajst- do dvajsetletniki. Morda je presenetljivo, da ima mlada generacija še vedno rada klasični rock, toda po drugi strani se danes verjetno prav ona lahko poistoveti s skladbama, kot sta School’s Out ali pa I’m Eighteen. Potem pa je tu še starejše občinstvo, ki si želi podoživeti svojo mladost. Ne nazadnje tudi mi te skladbe odigramo tako, kot smo jih pri dvajsetih.«

Nostalgičen postane predvsem ob gledanju filmov, morda poslušanju kakšnega albuma, »White Album zasedbe The Beatles je še vedno izjemen«, toda rad spremlja tudi rockovski podmladek. Pri tem pogreša nekaj več ostrine, zato se na odrih še vedno raje druži z bendi iz svoje generacije ali pa njenimi neposrednimi nasledniki, kot so člani zasedb Guns’N’Roses, Mötley Crüe ali pa Marilynom Mansonom. Ampak Alice Cooper je neponovljiv. Izstopal je pred petdesetimi leti in nič manj ne izstopa danes. Prav takega, kot ga poznamo, ga bomo 12. junija videli tudi v Ljubljani. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.