Če vidite policiste, raje poglejte stran

1. K pisanju tega prispevka me je poleg članka v Mladini spodbudila tudi slika nasilnega ravnanja ljubljanskih redarjev s kolesarjem, ko je redar »zajahal« prednje kolo kolesarju in ga vlekel za jakno (prijel ga je »za kravateljc«). Brez te slike kot dokumenta bi bil, prepričan sem, na ljubljanskem sodišču za prekrške nasilnega ravnanja obsojen kolesar in ne redar. Takšne so moje odvetniške izkušnje, ko ne nazadnje policisti (za enkrat ne tudi redarji) prihajajo pričat z revolverji za pasom, sodišče pa, četudi opozorjeno, na to z ničemer ne reagira. Tako tudi sodi. In sodi, kot da ne obstaja domneva nedolžnosti in ne obstaja splošno načelo kaznovalnega prava, da je potrebno v primeru dvoma razsoditi v prid obdolženca (in dubio pro reo). Dvom na sodiščih za prekrške ne obstaja oz. dvomiti v izjave uradnih organov je prepovedano in tudi najbolj komotno.

V konkretnem primeru je bil Uroš Abram kaznovan, ker je »nedovoljeno« slikal, kako sta dva policista (ona na sliki) kaznovala državljana, ki je na kolesu na krmilu kolesa prevažal, kot je razvidno iz slike, manjšo aktovko. Razvidno je, da je bil lahko v njej le kos kruha in jabolko in nič več. Državljan ob tem mirno stoji, oblečen, kot mu pač dovoljuje status, policistka pa ovešena z vsem, kar ji je prej s kolesom vred z davki »kupil« ta državljan, išče formular in kemijski svinčnik, da oglobi državljana z aktovko s kosom kruha in jabolkom.

2. Do sedaj več kot odlično, vredno Jean Valjana.

3. Ko pride mimo v točki 1. omenjeni fotograf in ko želi vse to posneti, ga policistka enostavno oglobi zaradi nedovoljenega snemanja in po zahtevi za sodno varstvo sodnica Tamara Kokalj zahtevo zavrne in ugotovi, da je bilo fotografiranje omenjenega javnega postopka protizakonito. Popoln absurd, da se človek vpraša, v kakšni državi živimo in kdo so ti redarji in policisti, ki so pozabili, da poleg polnjenja proračuna obstaja tudi človeš-

kost in za manjše delikte institut opomina, posebej pa, kdo so ti sodniki, povečini sodnice, na sodišču za prekrške, ki bi se slikale v prvi vrsti, ko bi bilo potrebno izraziti podporo Tomu Križnarju za ravnanje represivnih organov v Južnem Sudanu za isti delikt, ko pa je potrebno pomesti pred lastnim pragom, pa na človekove pravice in človečnost kar pozabijo. Isto velja za vse predsed-

nike in pristojne ministre. Se bodo tudi glede varstva pravic državljanov tukaj in sedaj ob zlorabah oblasti lastnih represivnih organov in organov pravosodja angažirali enako kot za zaščito državljana v Južnem Sudanu?

Sramotno in potrebno ukrepanja. Pričakujemo odgovor, sicer se bomo lahko kmalu postavili ob bok Južnemu Sudanu in ne bomo šli demonstrirat v podporo Tomu Križnarju zaradi zlorab oblasti v Južnem Sudanu, temveč Urošu Abramu zaradi zlorab oblasti in sodstva v Sloveniji.