Dogodki / Hipnotiziranje občinstva

Organizacijski kolektiv Sonica in ljubljanski Kino Šiška sta nas presenetila s kar trojno avdiovizualno poslastico, med katero so lahko uživali tako ljubitelji nenavadnih, eksperimentalnih in elektroakustičnih glasbenih popotovanj kakor tudi ljubitelji domiselnih videoprojekcij, ki so se preprosto prepletale in usklajevale z zvočnimi eksperimenti nastopajočih.

Oder velike dvorane Kina Šiška je tokrat zasedel Bowrain, slovenski skladatelj, pianist in producent Tine Grgurevič, pomagala pa sta mu ljubljanski kitarist in producent Mario Babojelić in amsterdamski bobnar Robert Nitschke, seveda s pomočjo velikega videozaslona v ozadju. Zatem je meditativno razpoloženo občinstvo zbudil britanski duo Sculpture, kot nekakšna zvezda večera pa je nastopil zdaj že stari znanec ljubljanskih in slovenskih odrov, dunajski elektroakustik Christian Fennesz, sicer eden bolj prepoznavnih akterjev sodobne elektronske in eksperimentalne glasbe v zadnjih petnajstih letih, pomagal pa mu je italijanski vizualec Giuseppe La Spada.

Čeprav dvorana ni bila tako napolnjena z obiskovalci, kot je na nekoliko bolj zvenečih imenih sodobne popularne glasbe, je soliden obisk navdušencev nad elektroakustično eksperimentalno glasbo (verjetno tudi zaradi prostega vstopa) in naključnih radovednežev popestril na začetku nekoliko meditativno zveneči nastop Bowraina, ki se mu je kmalu po začetku pridružil še kitarist, nato pa tudi bobnar. Bowrain je občinstvu predstavil svojo vizijo minimalističnega elektronskega jazza, ambientalne glasbe, pa tudi elementov klasike, kar je postopoma gradil in dopolnjeval s sempli, iz skladbe v skladbo, medtem ko ga je z zaslona v ozadju opazovalo premikajoče se oko, ki je budno opazovalo nastop treh glasbenikov in prispevalo k dramatičnosti samega nastopa.

Bowrain je umirjeno odprl ta edinstveni glasbeni večer, gotovo pa sta ga naelektrila in pripeljala do vrhunca Dan Hayhurst in Reuben Sutherland oz. dvojec Sculpture, britanska DIY čarovnika, ki sta z nepredvidljivimi zvočnimi in vizualnimi eksperimenti dobesedno hipnotizirala obiskovalce. Medtem ko je Hayhurst manipuliral z različnimi glasbenimi orodji, kot so zanke magnetnih trakov, kasete, CD-predvajalniki in sempler ter iz tega ustvarjal navidezno nepregledno, kaotično, na trenutke pa izredno ritmično mešanico zvokov, mu je Sutherland sledil z nenavadnimi, poudarjeno psihedeličnimi projekcijami natisnjenih barvnih vinilov, ki so se preprosto zlivale z nasičenimi noisovskimi zvoki in eksperimenti.

Fennesz je po pričakovanjih nekoliko umiril precej naelektreno vzdušje in z umirjenim, a zgoščenim nastopom, med katerim nas je iz računalniško predrugačenih zvokov kitare in semplov odpeljal v ambientalne vode bogatih zvočnih tekstur, dokončal nastop brez večjih presežkov, pri čemer so mu pomagale tudi precej povprečne in statične projekcije La Spade. Raznovrsten in bogat avdiovizualni dogodek.