»Nekateri so bili resnično preveč agresivni«

Pogovor z Miho Butaro, poveljnikom, ki je med vojno zavrnil ukaz za napad na ljubljanske vojašnice in bil zato odstavljen.

Kakšna je bila v času osamosvajanja vaša vojaška funkcija?

Leta 1990 sem po razorožitvi Teritorialne obrambe (TO) deloval v sestavu Manevrske strukture narodne zaščite v nastajanju, kasneje sem postal njen načelnik za Ljubljano in namestnik načelnika republiškega štaba manevrske strukture Antona Krkoviča. Po prenosu manevrske strukture v sestavo teritorialne obrambe sem postal eden izmed sedmih poveljnikov pokrajinskih štabov (PŠ). Pristojen sem bil za TO ljubljanske pokrajine oziroma 5. PŠTO v Ljubljani. To nalogo sem opravljal od 7. oktobra 1990 do tistega dne, ko so me zamenjali ter premestili, bilo je to sredi vojne, 30. junija 1991. Umaknili so me, sicer protizakonito, potem ko sem zavrnil ukaz za napad na vse vojašnice v celotni ljubljanski pokrajini, predvsem v mestu samem. Nikoli nisem dobil nikakršne odločbe o svoji zamenjavi. Tu je bila najbolj nevralgična točka vsega vojnega dogajanja, predvsem zaradi odziva pripadnikov JLA in njihovih groženj, da bodo razrušili mesto. To bi zagotovo naredili, če bi izpolnil ukaz, o tem ni nobenega dvoma.