(Za)upanje ostaja

Če ste odraščali v devetdesetih letih in se vsaj malo zanimate za glasbo, je skupina Faith No More vašim ušesom zagotovo že prekrižala pot. Če se za glasbo, natančneje za rock, zanimate strastneje, pa niti ni pomembno, v katerem desetletju ste odraščali, da bi vedeli za peterico Kalifornijcev iz San Francisca. Celo tisti, ki vam je popularna glasba španska vas, ste jih slišali že ničkolikokrat. Vsaj recimo njihov velik MTV-hit Easy, sicer priredba skupine The Commodores. Morda naslov skladbe še ne prikliče melodije, a če bi vam jo kdo zapel, bi najbrž skupaj z njim zabrundali: »I’m easy, I’m easy like Sunday morning ...« Ja, to je tista lagodna oda lenobi in ravnodušnosti, ki brez slabe vesti prepeva o odločnem odhodu iz dolgočasnega razmerja – svobodi in samskosti nasproti. Pravo nasprotje siceršnjim rockovskim baladam, kjer se ob razhodu parčkom parajo srca.

A ne ustavimo se zgolj pri eni pesmi, ki obsežni karieri tega benda pravzaprav ni ravno v čast oziroma ga niti po naključju ne predstavi najbolje. Easy je njegova Angie, njegova Don’t Cry, njegova Everybody Hurts. S to razliko, da pevec skupine Faith No More Mike Patton ničesar ne objokuje, obžaluje niti se ne pretvarja, da mu ni vseeno.

Težko je verjeti, da je skupina nastala že v sedemdesetih letih, pa čeprav konec sedemdesetih (1979), ko je še preizkušala imena Sharp Young Men in Faith No Man. Leta 1983 se je končno ustalila pri Faith No More. Trije izvirni člani, basist Billy Gould, klaviaturist Roddy Bottum in bobnar Mike Bordin, so v bendu še danes. A daleč od tega, da so skupaj vztrajali ves ta čas, saj so se prvič uradno razšli leta 1998, že v prvi postavi pa so zamenjali kar nekaj članov. Ponovno so se zbrali dobro desetletje kasneje, leta 2009, poleg prej omenjene svete trojice pa sta znotraj kroga ostala tudi kitarist Jon Hudson, ki se je skupini pridružil dve leti pred razpadom, in pevec Mike Patton, ki v bendu vztraja že od konca osemdesetih let.

A zakaj, za vraga, danes pišemo o Faith No More, se boste vprašali. Morda upravičeno, pa vendar je skupina spet aktualna. Čez nekaj dni, 19. avgusta, bo končno ponovno izdala svoj prvi album We Care a Lot iz leta 1985, ki velja za najbolj kultnega in ga poslušalci na prodajnih policah pogrešajo že več kot dve desetletji. Takrat je izšel na vinilu in kaseti, šele desetletje kasneje je bil na voljo na zgoščenki, a vse naklade so v enem letu pošle. Od takrat očitno nikomur ni padlo na pamet, da bi ga ponovno natisnil.

Zakaj so to storili ravno zdaj, ko cedeji ne gredo več najbolje v prodajo, utegne ostati ena od večnih ugank rokenrola. Ena izmed povsem svežih legend pravi, da je Billy Gould med pospravljanjem kleti šele letos našel izvirne master posnetke. In ker s prvotnimi posnetki produkcijsko niso bili najbolj zadovoljni, so za novo, de luxe izdajo nekatere skladbe ponovno zmiksali. Ne glede na razlog pa bo obujena plošča zagotovo poslastica za »die-hard« fane.

Na vprašanje, ali lahko kmalu pričakujemo koncertno turnejo, Bottum odgovarja, da ta ni izključena. In kot pravi, bodo morda spet obiskali tudi Ljubljano.

Ob tej priložnosti smo v New York telefonirali klaviaturistu in ustanovnemu članu zasedbe Roddyju Bottumu, ki je znan tudi po tem, da je mačističnemu rockovskem svetu že leta 1993 razkril, da je gej. Torej dobrih pet let pred Robom Halfordom, frontmanom zasedbe Judas Priest. Bottum pravi, da zaradi razkritja spolne usmerjenosti nikoli ni imel težav, ravno nasprotno – meni, da so poslušalci od benda vedno pričakovali, da preizkuša meje, z okolico pa ima, kot pravi, zgolj pozitivne izkušnje. Zanimivo pa je, da je Bottum na začetku osemdesetih let, ko se je še iskal, hodil s Courtney Love, vdovo Nirvanine ikone Kurta Cobaina. Stike sta ohranila vse do danes in sta si še vedno zelo blizu. Šteje jo celo med svoje najboljše prijatelje.

»Debitantski album smo zdaj končno lahko izdali pod svojimi pogoji, ki jih takrat, žal, nismo mogli uveljaviti. Odvisni smo bili od drugih, saj nismo imeli dovolj denarja. V osemdesetih letih pa možnost snemanja albuma doma, kot jo poznamo danes, tako ali tako ni bila na voljo. Studii so bili dragi in v prva snemanja smo vložili dobesedno vse, kar smo imeli,« pojasnjuje Bottum, ki te dni končuje tudi opero o jetiju, vzporedno pa poganja bend Imperial Teen, ki ga najbrž poznate po singlu You Hoo iz filma Jawbreaker.

Na vprašanje, ali lahko kmalu za ponovno izdajo albumskega prvenca pričakujemo tudi koncertno turnejo Faith No More, odgovarja, da ta ni izključena. In kot pravi, bo skupina morda spet obiskala Ljubljano, na katero ima lepe spomine, predvsem na razigrano množico, med katero je izstopalo dekle, ki se je povzpelo na oder in tam poplesavalo. No, obiskovalci bodo tokrat po vsej verjetnosti že malo starejši kot na koncertih v letih 1993 in 1997, morda raje v sedečem položaju, še vedno pa se lahko med njimi najde kdo, ki se bo opogumil ... Kljub imenu Faith No More so v rock glasbi nekatere stvari pač večne. In (za)upanje ostaja.