Najnevarnejša ženska na svetu

Ko je portal WikiLeaks v času predvolilne konvencije demokratske stranke v Filadelfiji razkril tajne mejle, ki so dokazovali, da je vodstvo stranke v času primarnih volitev delalo vse, da za predsedniškega kandidata demokratske stranke ne bi bil izvoljen Bernie Sanders, temveč Hillary Clinton, so si demokrati hitro umili roke in histerično oznanili, da so portalu WikiLeaks vse te mejle prepustili Rusi, to pa zato, da bi pomagali Donaldu Trumpu, »svojemu« kandidatu, alias »Putinovemu kandidatu«, alias »mandžurskemu kandidatu«, alias »sibirskemu kandidatu«.

Sporočilo je bilo jasno: Putin dela vse, da bi ameriški predsednik postal Trump! Ne brez razloga: Trump je Putinov »načrt za uničenje Zahoda«, kot pravi Franklin Foer (Slate). In ko je Trump, Putinova resničnostna verzija, ruske hekerje potem na svoj tipično krošnjarski način pozval, naj razkrijejo še Hillaryjine tajne, a izbrisane mejle iz časov, ko je bila zunanja ministrica (če jih slučajno imajo), je s tem le še dodatno potrdil, da čisto zares ogroža nacionalno varnost, saj naj bi s tem Rusijo pozval, naj se vmeša v ameriško notranjo politiko. Vsaj tako so to videli demokrati, ki bi morali tudi omeniti, da je Trump, znan po tem, da je znan (in bogat), dolga leta blestel v resničnostnem šovu The Apprentice, v katerem je tekmovalce po »stalinistično« čistil in odpuščal, in da tolerira le tiste medije, ki ga glorificirajo ( ja, kult osebnosti razume izrazito »stalinistično«), tistim, ki ga kritizirajo, pa »stalinistično« grozi s tožbami, poslovnimi likvidacijami in čistkami.

Kar nas spomni na hladnovojna petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je senator Joseph McCarthy na dolgo in široko in histerično »dokazoval«, da je ameriška demokratska administracija – od State Departmenta navzdol – v postelji s Kremljem, da ogroža nacionalno varnost in da je tik pred tem, da v Belo hišo, ki so jo gradili črnski sužnji (kot je na predvolilni konvenciji opozorila Michelle Obama), pripelje komunista, »mandžurskega kandidata«. Glas za demokrate je bil glas za Kremelj.

Podobno je zdaj: glas za Trumpa je glas za Kremelj, Putina, diktaturo! Glas za Hillary pa je glas za demokracijo, kajti demokratska stranka je stranka demokracije. Če je to res, zakaj je potem stranka demokracije, kot razkriva portal WikiLeaks, z nedemokratičnimi sredstvi – z diskreditacijami, manipulacijami in volilnimi goljufijami – preprečila, da bi njen predsedniški kandidat postal Sanders?

Ni terorja, ki bi socialno in ekonomsko varnost tako ogrozil, kot so jo ogrozile neoliberalne politike. Ni čudno, da so ameriški volivci tako jezni in prestrašeni.

So pa demokrati, ki so manično iskali povezave med Putinom in Trumpom, spregledali najboljšo od njih: Islamsko državo vodijo nekdanji Sadamovi kadri, ki jih je logistično in bojno usposabljal KGB, pri katerem je nekoč služboval Putin. Ha!

McCarthy je bil konspirolog. Trump je konspirolog. Demokrati – levo od Trumpa – so konspirologi. Nič novega: da je konspirologija ultimativni »slog ameriške politike«, je Richard Hofstadter, ugledni ameriški zgodovinar, opozarjal že davnega leta 1964. Zato je Amerika stalno ogrožena. Zato ima toliko »zunanjih sovražnikov«. Zato potrebuje toliko orožja. Zato potrebuje brezmejni vojaško-industrijski kompleks. Zato potrebuje vojne, invazije in okupacije. Zato potrebuje drone. Zato njena ustava potrebuje II. amandma, ki Američanom omogoča, da se spreminjajo v množične morilce, ki jih od »islamističnih teroristov« loči le naglas.

In ker smo že ravno pri teorijah zarote, se moramo spomniti še teorije zarote, ki zadeva Bernieja Sandersa – v času primarnih volitev so jo oznanjali tisti, ki so levo od demokratov, tisti, ki se imajo za »prave« socialiste. Za Sandersa so trdili, da je lažni socialist, ki je v resnici le tajni agent demokratske stranke, Hillary Clinton in finančnih elit – njegova naloga naj bi bila, da s platformo, spleteno iz fraz gibanja Okupirajmo! (mi smo 99 %, Wall Street je treba ustaviti, brezplačno visoko šolstvo ipd.), pritegne in zacopra mlado, milenijsko, progresivno, vstajniško populacijo ter jo kolektivno potegne na stran demokratske stranke in njene izvoljenke, Hillary Clinton. Demokrati se niso bali, da bodo mladi, milenijski, progresivni, vstajniški volivci volili Trumpa, temveč da sploh ne bodo volili – da bodo torej na začetku novembra, na dan predsedniških volitev, ostali doma, ker v Hillary vidijo le marioneto Wall Streeta.

Bernie Sanders se je uklonil partijski liniji. V resnici se je uklonil le dobro znani logiki »manjšega zla«. Saj veste: Hillary je slaba, nočemo je, toda Trump je še slabši.

Ergo: Sandersova naloga naj bi bila, da Wall Streetu – banki Goldman Sachs in drugim sponzorjem Hillary Clinton – priskrbi vstajniške glasove, da zajezi vstajniško averzijo do demokratske stranke in da obenem prepreči ustanovitev tretje, alternativne, vstajniške stranke, ki bi lahko ogrozila kandidatko demokratske stranke. Bernie naj bi torej poskrbel, da bo Wall Street spet povsem varen pred demokracijo. Pred regulacijo, vstajo in okupacijo. Njegova naloga ni bila, da sproži politično revolucijo (kot je sam imenoval svojo misijo), temveč da jo prepreči.

»Hillary ni Trump!«

In res, Sanders je potem to teorijo zarote dobro nahranil, zredil in tudi legitimiral. Prvič, po primarnih volitvah je stisnil rep med noge in izginil s političnega odra, tako da od njegove platforme in »karizme« ni ostalo nič.

Drugič, pritegnil je povsem drugo populacijo kot Hillary, populacijo, ki do Hillary nima nobenih političnih afinitet, a potem ni hotel nastopiti kot njen predsedniški kandidat, kot kandidat tretje stranke.

Tretjič, milijonom in milijonom volivcev, ki jih je zbral med primarnimi volitvami, je s tem preprečil, da bi na predsedniških volitvah glasovali za tretjega kandidata, potemtakem za kandidata, ki ni le agent statusa quo in slepe ulice dvopartijskega režima.

Četrtič, podprl je Hillary Clinton. Še huje: na predvolilni konvenciji demokratske stranke je patetično in lizunsko predlagal, da se o izvolitvi Hillary Clinton ne bi izjasnjevali delegati vsake zvezne države posebej, kot terja protokol (roll call), ampak bi jo izvolili kar z aklamacijo. Ne pozabite: Sanders je med primarnimi volitvami trdil, da Hillary ni usposobljena za predsednico.

In petič, na odru predvolilne konvencije je izgledal le še kot svoja lastna bleda senca, kot benigni, pasivni, banalni, anonimni starček brez lastne volje, eks revolucionar, ki so mu izprali možgane, kot zombificirani eks disident, ki so ga s torturo – z waterboardingom, Metallico in drugimi tehnikami »okrepljenega zasliševanja« – spreobrnili v poslušnega vojščaka partije, kot žrtev ameriškega brenda stalinističnega terorja. Igre je bilo konec. Verjetno je vse priznal. In če bi bilo treba, bi priznal tudi, da je ubil Johna F. Kennedyja. In Martina Luthra Kinga.

Ergo: Bernie Sanders se je uklonil partijski liniji. Nehajte: v resnici se je uklonil le dobro znani logiki »manjšega zla«. Saj veste: Hillary je slaba, nočemo je, toda Trump je še slabši. Oba sta hujša (bi rekel Stalin), toda – ugotovi sodobni volivec – Trump je hujši, zato je treba voliti kogarkoli razen Trumpa, »sibirskega kandidata«. Problem je kakopak v tem, da imajo ameriški volivci na voljo le eno alternativno opcijo, ki lahko premaga Trumpa – demokratsko stranko in njeno kandidatko. Ali kot je rekel Sanders: »Hillary ni Trump.« Zato bo volil Hillary.

Ne, Hillary res ni Trump. Hillary je Debbie Wasserman Schultz, predsednico Nacionalnega komiteja demokratske stranke (DNC), po razkritju tajnih mejlov, ki so pokazali, da je zrežirala »sestrelitev« Bernieja Sandersa, avtomatično imenovala za častno predsednico svoje predvolilne kampanje, za svojega partnerja – podpredsedniškega kandidata – pa je izbrala Tima Kaina, senatorja iz Virginie, ki slovi kot »misijonarski« neoliberalec, kot zagovornik prostotrgovinskih sporazumov (TPP, TTIP) in deregulacije finančne industrije, kot zvesti prijatelj Wall Streeta. To, kar zagovarja in slavi Kaine, je ravno nasprotno od tega, kar je – vsaj v času primarnih volitev – zagovarjal in slavil Sanders. Če bi bil Sanders Abel, bi bil Kaine Kajn.

Demokrati so izkazovali brezmejno obsedenost z varnostjo. A so obsedeni z napačno varnostjo – ljudje se ne bojijo za domovinsko varnost, temveč za socialno, ekonomsko varnost.

O, kako fajn bi bilo, so vzdihnili nekateri, če bi hekerji, ki so portalu WikiLeaks izročili tajne mejle demokratske stranke, shekali tudi transkripta onih dveh tajnih, bajno plačanih govorov, s katerima je Hillary počastila vodstvo banke Goldman Sachs, toda to je povsem nepotrebno – dobro vemo, kaj je rekla.

In ko je Hillary v zahvalnem govoru na filadelfijski predvolilni konvenciji – ob pokroviteljskem mežikanju Sandersu, ki je ždel v častni loži – rekla, da vsi skupaj potrebujejo Sandersove »ideje, energijo in strast«, da je »njegov boj naš boj«, da je danes »preveč neenakosti in premalo socialne mobilnosti«, da je »za ekonomijo, ki deluje za vse, ne pa le za tiste na vrhu«, da hoče živeti v »deželi, v kateri bi naši otroci lahko sanjali«, da Wall Streetu ne bodo nikoli več dovolili, da bi »razbijal Main Street«, da bo »Wall Street, korporacije in superbogataše« prisilila v »pošteno« plačevanje davkov, da »naša ekonomija ne deluje tako, kot bi morala, ker naša demokracija ne deluje tako, kot bi morala,« in da »nihče izmed nas ne more biti zadovoljen s statusom quo«, je zvenela le kot vsi tisti tajkuni, mogotci in finančniki, prvaki globalne neoliberalne elite, ki se vsako leto zbirajo v Davosu, kjer potem nadvse zaskrbljeno in sočutno predejo o »velikih problemih naše dobe«, o revščini, ekonomski neenakosti in podnebnih spremembah, pa četudi sami s podžiganjem in sponzoriranjem neoliberalnih politik »velike probleme naše dobe« povzročajo.

Hillary, kandidatka statusa quo in Wall Streeta, »one hot shitkickin’ feminist babe«, kot jo je v knjigi Skrčite to! (Downsize This!) imenoval Michael Moore ( ja, neoliberalka je očitno lahko hot, shitkickin’ in feminist), je le »sočutno« izrazila zaskrbljenost nad »velikimi problemi naše dobe«. In to je bilo vse. Ko je trosila približke fraz, s katerimi je med primarnimi volitvami zažigal Sanders, je hotela reči le: Okej, Bernie, slišali smo te, hvala, zdaj pa gremo naprej – po starem! Volite demokrate! Demokrati bomo boljši neoliberalci kot Trump!

Prihajamo v miru!

Zato ne preseneča, da so govorniki, ki so nastopili na predvolilni konvenciji demokratske stranke, tako pogosto citirali nekdanjega predsednika Ronalda Reagana, republikanca, eks demokrata, ki je neoliberalno politiko ustoličil in legitimiral. Demokrati izgledajo kot Reagan – kot eks demokrati. In ja, o neoliberalnih politikah znajo govoriti tako prisrčno in tako nežno kot Reagan. In kot Hillary, ki je »za predsednico bolj usposobljena kot jaz in Bill«, kakor je rekel Obama, preden jo je kraljevsko objel, kar so nekateri razglasili za »neoliberalni objem«, ultimativno jamstvo, da bodo demokrati še naprej ostali boljši neoliberalci od republikancev.

Vsekakor, demokrati – od Billa Clintona prek Baracka Obame do Hillary Clinton – so boljši neoliberalci od republikancev (in Trumpa), to pa zato, ker se na strašne, tragične in pogubne posledice svoje lastne neoliberalne politike že tradicionalno odzivajo sočutnejše kot republikanci (in Trump), ne da bi morali pri tem zaužiti vse tiste silne količine alkohola, amfetaminov in kokaina, ki ga mora zaužiti Američan, da bi v demokratih videl to, kar v republikancih vidi, ko je povsem trezen. Ko republikanci uvajajo neoliberalne zakone, to vedno počnejo z nožem, na silo, pri čemer pihajo, sikajo in hreščijo, tako da je vse strah – ko pa neoliberalne zakone uvajajo demokrati, znajo vedno ustvariti vtis, da prihajajo v miru, strpno in s toplim nasmehom matere Tereze, kot varuhi blaginje in socialne države, kot najboljši prijatelji srednjega in delavskega razreda. Zato imajo finančne elite raje demokrate kot republikance – ker neoliberalne programe furajo neopazno, tako rekoč nevidno in fantomsko, brez trušča in zlobe. Neoliberalne politike in zakone, s katerimi razlastninjajo ljudstvo, svoje volivce, s tem lažje prodajo. Demokrati so boljši trgovski potniki. Ne pridejo le domov, temveč tudi v srca. Bill Clinton, veliki komunikator (kot Reagan) in mojster sočutne mimike ( ja, kot Reagan), je bil naravnost ustvarjen za neoliberalizacijo demokratske stranke, do katere je prišlo prav v času njegovih dveh predsedniških mandatov – leta 1994, po demokratski katastrofi na kongresnih volitvah, si je priskrbel republikanskega stratega, ki mu je vrtel Reaganove nastope in govore.

Ko ljudje izvolijo republikanca, izvolijo Wall Street. In ko izvolijo demokrata, ravno tako. Zato si demokrati niso mogli privoščiti Sandersa, ki je evforično dokazoval, da lahko politični kandidat milijone in milijone glasov osvoji tudi brez plutokratskih donacij in Wall Streeta. To, da je navijal za brezplačno visoko šolstvo, bi mu še odpustili – tega, da ni hotel vzeti velikih donacij Wall Streeta, pa ne, saj je s tem ogrozil obstoj demokratske stranke, ontološko povsem odvisne od plutokratskih elit in donatorjev z Wall Streeta, ki bi lahko pipe tudi zaprli. Demokrati bi morali igrico Pokémon Go res inhalirati (ali pa si jo celo injicirati v žile), da bi spet našli pot do realnosti.

Realnost je na konvenciji izginila. Samo pomislite: govorniki so slavili, kot pravi Jeffrey St. Clair (CounterPunch), Hillaryjino solidarnost z mehiškimi legalnimi in ilegalnimi priseljenci, pa četudi sta Clintona v devetdesetih letih – v času razprav o neoliberalnem prostotrgovinskem sporazumu NAFTA – o Mehičanih govorila podobno kot Trump, o ruskih hekerjih, ki da špijonirajo vodstvo demokratske stranke, je govoril direktor Cie, ki »teroriste« – pa tudi povsem navadne civiliste in otroke v Iraku, Afganistanu, Siriji, Jemnu in Pakistanu – pobija z droni (da ne govorimo o apokaliptičnem virusu, s katerim je dal okužiti iranski jedrski program), o črnski »vojni proti policajem« je govoril nekdanji šef washingtonske policije, ki je naredil največ za diskriminiranje pri obravnavanju črnskih voznikov (da ne govorimo o tem, da je dal leta 2000 med antiglobalističnimi protesti v Pershingovem parku ilegalno aretirati 700 protestnikov), porok istospolno usmerjenih niso mogli prehvaliti tisti, ki so jim nasprotovali (Obama!), svarili so pred »norim« Trumpom, ki lahko sproži atomsko vojno, pa četudi je atomsko bombo doslej uporabil le demokratski predsednik, Harry Truman (in to dvakrat), z grozo so se spominjali grozot v Hondurasu, pa četudi so imeli honduraški »odredi smrti« podporo Obamove Bele hiše (in zunanje ministrice Hillary Clinton), o »magičnosti« Amerike pa je govoril predsednik (Obama), v čigar »barvno slepih« mandatih so sodišča oprostila največ belskih policajev, ki so ustrelili in ubili črnce. Nič, mandata »prvega temnopoltega predsednika« sta bila očitno signal za rehabilitacijo belskih »privilegijev«, za restavracijo stare rasne mantre, da so belci boljši od črncev, pa tudi bolj upravičeni do varnosti, socialne nadrejenosti, višjih plač, boljših služb, saj vendar – zaboga! – niso le sužnji.

In seveda, na odru filadelfijske konvencije je o skrbi za male ljudi, delavski razred govorila ženska (Hillary!), ki je sedem let sedela v upravnem odboru vsemogočne trgovske verige Wal-Mart, znane po divjih antisindikalnih praksah ter izkoriščanju in zlorabljanju zaposlenih, ja, malih ljudi in delavskega razreda, in ki je na Haitiju v spregi z ameriškimi korporacijami à la Fruit of the Loom in Levi’s delala vse, da minimalne plače ne bi zvišali (s 24 na 61 centov na uro!), o skrbi za uboge otroke je govorila ženska (spet Hillary!), ki je glasovala za iraško vojno, v kateri je umrlo ogromno otrok (s tem je svet res »razsvetlila«, kakor je tudi njen Bill leta 1994 otroke »razsvetlil« s sekanjem socialne države), črnskim družinam je na dušo pihala ženska ( ja, spet Hillary!), mamica manjšin, katere mož (Bill) je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uvedel brutalno kazensko zakonodajo, ki je ječe polnila – in jih še vedno – predvsem s črnci (in s tem pridno razbijala črnske družine), o skrbi za socialno državo je govorila ženska (spet in spet Hillary!), ki je v devetdesetih letih pri pakiranju univerzalnega zdravstvenega zavarovanja tako zamočila, da jo je – resda v kompromisni, ne ravno univerzalni obliki – uspelo uvesti šele Obami. Po dvajsetih letih.

Prostranstva jeze in strahu

Hillary je presegla Margaret Thatcher, pravi St. Clair, še preden je bila sploh izvoljena za predsednico. »V Ameriki obstajajo žepi, ki se po zaprtju tovarn niso nikoli pobrali,« je na konvenciji ugotovil Obama. Kar je res. Z »žepi« Amerike je kakopak mislil na »predele« Amerike, ki se kopljejo v revščini, brezposelnosti, izključenosti in deklasiranosti, toda izraz »žepi« ni ravno najprimernejši – glede na to, koliko glasov je na primarnih volitvah dobil Trump, ki nagovarja in kuri prav nezadovoljstvo, jezo in frustracije teh »žepov«, gre očitno za prostranstva. A kot rečeno: demokrati svoje neoliberalne politike vedno prikazujejo mehko in nežno, ljubeznivo in strpno, z nasmehom in ljubkovalnimi izrazi, celo pomanjševalnicami – »žepi«. Že to, da je demokratom belski delavski razred speljal Trump, pa lepo kaže, kaj se zgodi, ko se vsa politična vizija stranke zvede na neoliberalno trifekto – liberalizacijo trgov, privatizacijo javnega sektorja in deregulacijo financ.

Še huje pa je, da se demokrati sploh niso zavedali posledic neoliberalne politike – tega, da jim bo belski delavski razred speljal Trump, karikatura, klovn, človek, ki sploh nikoli ni bil politik, niso pričakovali. Še vedno jim ni jasno, kaj se je zgodilo. Zakaj je delavski razred tako jezen, paničen in prestrašen? Trumpu celo očitajo, da igra na strah in jezo delavskega razreda, a mu kaj dosti niti ni treba igrati – delavski razred je res jezen, res prestrašen in res paničen.

Kaj ga je spravilo v tako jezo in tak strah? Prav neoliberalna politika. Ne pozabite namreč na poglavitno posledico neoliberalne politike: razlaščanje. Neoliberalna politika, velika razlaščevalka, ki družbeno bogastvo seli le navzgor (če ima zelo malo ljudi zelo veliko, pomeni, da jih mora imeti zelo veliko zelo malo), obenem pa vedno pride v kužnem paketu s strogim varčevanjem, zlatimi fiskalnimi pravili, zlatimi padali, razdavčenjem bogatašev in zadolževanjem, ljudi postopoma tako razlasti in razlastnini, da

obtičijo v popolni eksistencialni praznini, v praznem teku – socialno se ne morejo več premakniti. Cepetajo na mestu, brez priložnosti, brez perspektive, brez prihodnosti in brez varnosti, pognani v dirko navzdol, proti dnu, vedoč, da je to to in da ne bo nikoli bolje. Kaj ne bodo jezni? Kaj ne bodo panični? Kaj ne bodo prestrašeni? Nikoli ne bodo varni.

Hillary je pač jastreb. Ni neoliberalne vojne, ki je ne bi ljubila, glasovala je za iraško vojno, organizirala libijsko vojno, podžigala sirsko vojno, podprla puč v Hondurasu …

Nekoč je Amerika – običajno v spregi z neoliberalnimi varuhi finančnih elit (Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, bonitetne agencije Moody’s, Standard & Poor’s in Fitch) – masivno razlaščala oddaljene dežele, pravi Ismael Hossein-Zadeh, avtor knjige Onkraj uradnih razlag finančne krize (Beyond Mainstream Explanations of the Financial Crisis), potem pa je začela masivno razlaščati še same Američane. In tako so nastali »žepi« jeze – in prostranstva strahu.

Z eno besedo: če se delavski razred lepi na Trumpa, kandidata Las Vegasa, potem mora biti res obupan. Demokrati, izgubljeni v vse preveč dobesednih prevodih neoliberalnih številk, statistik, bilanc in grafov ter prepričani, da je delavski razred povsem odvisen od njih, so to spregledali. Medtem ko so na dolgo in široko trobentali o radikalizaciji muslimanov, so spregledali radikalizacijo ameriškega delavskega razreda.

In tu je trik: demokrati so na filadelfijski predvolilni konvenciji veliko govorili o varnosti in o tem, kako jo bodo zagotovili. Amerika bo varna! Kajti varnost je vse! Ni dvoma, da jo bodo zagotovili – Hillary je pač jastreb. Ni neoliberalne vojne, ki je ne bi ljubila, glasovala je za iraško vojno, organizirala libijsko vojno (»We came, we saw, he died!«), podžigala sirsko vojno ( jebeš begunce – Atlantika itak ne morejo preplavati!), podprla puč v Hondurasu, neposredni prenos likvidacije Osame bin Ladna gledala, kot da ga režira (akcija!), pri obrambnem proračunu in pitanju vojaško-industrijskega kompleksa ne bo varčevala, Natovo vojsko na evropsko-ruski meji bo gotovo še okrepila, v geopolitičnem kaosu vidi teren, na katerem lahko generalom, vedno skeptičnim do demokratov, pokaže, da so naleteli na sebi enako, za posledice svojih dejanj – vojn in humanitarnih katastrof, ki jih soustvarja in podžiga – pa se meni približno toliko kot Islamska država. Nekateri – recimo Diana Johnstone, avtorica knjige Kraljica kaosa (Queen of Chaos) – jo imajo za najnevarnejšo osebo na planetu, nevarnejšo od Trumpa (in Aafie Siddiqui in Christine Lagarde, če hočete).

Ne, Trump ni nikoli niti približno kazal takšnega apetita do vojskovanja kot Hillary, pravi Mark Landler, avtor knjige Alter egi: Hillary Clinton, Barack Obama in somračni boj za ameriško moč (Alter Egos: Hillary Clinton, Barack Obama and the Twilight Struggle Over American Power). In ja, Hillary bo morala Putina res obkoliti in zajeziti (ali celo zlomiti), če bo hotela preseči Baracka Obamo, ki je, kot pravi New York Times, v vojnah dlje kot katerikoli ameriški predsednik v zgodovini.

Hillary bo morala Putina res obkoliti in zajeziti, če bo hotela preseči Baracka Obamo, ki je, kot pravi New York Times, v vojnah dlje kot katerikoli ameriški predsednik v zgodovini.

Demokrati so torej izkazovali svojo brezmejno obsedenost z varnostjo, toda problem je v tem, da so obsedeni z napačno varnostjo – ljudje iz tistih »žepov« jeze in strahu se ne bojijo za domovinsko varnost, temveč za socialno, ekonomsko varnost. Te varnosti jim demokrati niso sposobni zagotoviti. To, da živijo v deželi, v kateri moraš biti srečen že, če te ne vržejo v zrak ali prerešetajo, jih ne poteši več, toda demokrati jim obljubljajo prav to varnost: bodite veseli, da ste živi! Glejte, koliko vojn smo sprožili za dobro vaše varnosti!

Natanko tak pa je tudi cilj neoliberalnih politik: ljudem dajati le še toliko, da ostanejo pri življenju. Ljudem zagotavljati le še golo življenje. To je vse. In res, ljudem dajejo le še toliko »preživnine« (vse nižje plače, vse slabša socialna varnost ipd.), da lahko še naprej delajo poceni, napol zastonj (brez priložnosti, perspektive in prihodnosti), z neoliberalnimi vojnami, ki jih neprestano sprožajo, pa zagotavljajo le »varne« razmere za poceni delo.

Ni terorja, ki bi socialno in ekonomsko varnost tako ogrozil, kot so jo ogrozile neoliberalne politike. Ni čudno, da so tako jezni in prestrašeni – one prave varnosti ni na vidiku. Ni čudno, da se ljudje samorazstreljujejo – tu, na Zahodu, in tam, na Vzhodu. Ni čudno, da se v teroriste in množične morilce spreminjajo desperadosi iz getov, slumov, trailer parkov in banlieues, ne pa bogataši. In ni čudno, da za radikalizacijo ne potrebujejo več potovanja v Islamsko državo ali študiranja priročnika Upravljanje brutalnosti, tega »džihadističnega Mein Kampfa«, ki naj bi vse tja od leta 2004 navdihoval islamiste – že same posledice neoliberalnih politik jih dovolj radikalizirajo.

Zakaj Nica, so se začudeno spraševali, ko je tovornjak opustošil Angleško promenado. Zakaj pa ne Nica? In zakaj ne Ljubljana?

Vse voditeljice sveta

Marcel Štefančič, jr.

Vse voditeljice sveta Američani ustvarjajo vtis, da bi bila Hillary, če bi jo izvolili, sploh prva ženska, ki bi vodila kako državo. Kar je daleč od resnice.

Američani govorijo o »prelomni«, »epohalni«, »zgodovinski« kandidaturi Hillary Clinton – če bo izvoljena, bo prva ameriška predsednica. Toda Američani ustvarjajo vtis, kot da bi bila Hillary, če bi jo izvolili, sploh prva ženska, ki bi vodila kako državo. Kar je daleč od resnice. Američani tu zelo, zelo, zelo zamujajo. Celo Slovenijo je že vodila ženska. A ni bila ne prva ne zadnja. Ob Alenki Bratušek so doslej ženske vodile že skoraj vse države in nacije tega sveta: Jugoslavijo (Milka Planinc), Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo, Kosovo, Nemčijo, Britanijo, Kanado, Finsko, Norveško, Makedonijo, Dansko, Avstralijo, Slovaško, Ukrajino, Brazilijo, Argentino, Indijo, Francijo, Poljsko, Grčijo, Turčijo, Južno Korejo, Bolivijo, Izrael, Pakistan, Malavi, Vzhodno Nemčijo, Bolgarijo, Portugalsko, Peru, Kirgizijo, Nikaragvo, Islandijo, Gabon, Litvo, Latvijo, San Marino, Malto, Haiti, Filipine, Irsko, Gvajano, Srednjeafriško republiko, Dominiko, Trinidad in Tobago, Barbados, Saint Lucio, Antigvo in Barbudo, Sao Tomé in Principe, Bangladeš, Namibijo, Novo Zelandijo, Tajsko, Moldavijo, Burundi, Ruando, Mongolijo, Severni Ciper, Senegal, Mozambik, Bahame, Jamajko, Ekvador, Švico, Liberijo, Madagaskar, Indonezijo, Gruzijo, Panamo, Mali, Čile, Kostariko, Mavricij, Mjanmar, Tajvan, Nepal, Pridnestrsko republiko, Marshallove otoke in Gvinejo-Bissau. Če odštejemo kraljice (Elizabeto ipd.), potem je bila Hertek Ančima-Toka, ki je med letoma 1940 in 1944 vodila Ljudsko republiko Tuva (leta 1944 jo je anektirala Sovjetska zveza), prva ženska, ki je vodila kako državo, pa četudi danes to vlogo pripisujejo Sirimavo Bandaranaike, ki je Cejlon, današnjo Šrilanko, prevzela leta 1960. Ameriko je tedaj prevzel John F. Kennedy, ki je imel ženske za spolne igračke. Američani še vedno mislijo, da je padel kot žrtev zarote, toda verjetno ga je ustrelil kak ljubosumni mož.