Štopanje z zofo

Carla prihaja iz Italije. Heli je Estonka. Spoznali sta se kot prostovoljki v Istanbulu, kjer se jima je porodila ideja, kako bi lahko svoja prizadevanja za pomoč beguncem še poglobili. Zdaj štopata od Ankare do Dunaja, da bi zbrali sredstva za organizacijo Building Bridges for Refugee Children, ki se ukvarja z izobraževanjem begunskih otrok v Ankari. Hkrati želita lokalne skupnosti ozaveščati o pomenu izobraževanja beguncev in jih spodbuditi k sodelovanju: ljudi povabita, da sedejo na njuno zofo, ki ju spremlja na poti, in jih zapleteta v pogovor. Te dni sta se mudili tudi v Sloveniji – v Mariboru ju je v torek gostilo združenje Epeka.

Da s seboj na potovanje vzameta tudi zofo (oziroma nekakšno vrečo za sedenje), sta se odločili zaradi simbolike tega predmeta. »Potovanje z nečim, kar se le redko premakne, je breme. Zofa predstavlja vsakodnevni boj beguncev, s katerim se soočajo na potovanju v Evropo. Hkrati pa je zofa tudi tisto, kar združuje ljudi. Je prostor, kjer se družina zbere v večernih urah ter razpravlja,« razlagata punci na svoji spletni strani sofasolution.org, kjer javnost pozivata k donacijam. »Tudi dobesedno je breme,« pravi Heli: »Iskati najbolj primerno točko za štop s 4 kilograme težko vrečo na hrbtu v močnem soncu ali dežju kar utrudi človeka.«

Popotnici sta se na potovanje odpravili 25. julija. Obiskali sta že devet držav – Grčijo, Makedonijo, Kosovo, Bolgarijo, Romunijo, Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. Opažata velike razlike med državami v odnosu njihovih prebivalcev do beguncev: »V Srbiji je zanimiva disonanca – čeprav so bolj pripravljeni pomagati, saj je veliko Srbov tudi samih bežalo pred vojno, jih kljub temu ignorirajo,« pravi mlada Estonka in doda: »Drugod je bilo več ignorance. V Bolgariji so nekateri begunce lovili, jih zvezovali in peljali nazaj k meji. V Makedoniji so jih zaprli v taborišča in organizacijam ter prostovoljcem onemogočali dostop. V splošnem je vzdušje po državah do beguncev zelo sovražno.«