Znotraj in zunaj

Ko je zadnji nosilec olimpijske bakle Vanderlei Cordeiro de Lima prižgal olimpijski ogenj, je Ana Silva (spremenjeno ime) stala nekaj kilometrov proč na notranjem dvorišču Bolnišnice Carlosa Chagasa ob kiosku s prigrizki in kadila eno cigareto za drugo. Pokazala je na okno v prvem nadstropju, kjer je mama njene prijateljice že nekaj ur mrtva ležala v postelji, ker ni bilo več zdravnika, da bi podpisal mrliški list in predal truplo.

»Naš župan je namreč vsem dal prosto, da bi rešil težave s prometom,« je pojasnila.

Ana Silva je okrogla ženska, stara nekaj čez petdeset. Tako kot večina, ki jih je usoda ta trenutek dohitela v tem mestu, ni videla slikovne orgije, ki se je odvijala na zaslonu televizorja v okrepčevalnici. Tudi njena sestra leži tam zgoraj, ima Alzheimerjevo bolezen, pa še padla je po stopnicah. Čakala je, da nekdo postavi diagnozo. »Potrebuje zdravnika,« je dodala, »ne ognjemeta.«

Državna bolnišnica Carlosa Chagasa stoji v enem neskončnih predmestij, ki se vraščajo v zaledje Ria de Janeira. Olimpijski kompleks Deodoro je tako rekoč za vogalom. Okoliš je zloglasen, ceste ponoči niso varne, to je mrtvi kot, ki ne zanima nikogar. Prav zato je ta bolnišnica eden od krajev, kjer se bo odločalo, kako se bodo prebivalci Ria de Janeira spominjali svojih olimpijskih iger.

Ljudje, kot je Ana Silva, ki si ne morejo privoščiti zasebnega zdravstvenega zavarovanja, ne vidijo veliko smisla v tem, da mesto za športni dogodek nameni milijarde evrov, medtem ko v javnih bolnišnicah primanjkuje na tisoče zdravnikov. Sprašujejo se, kaj bodo imeli od vseh novih športnih objektov, če pa 15.000 bolnih ljudi že mesece čaka na operacijo. Tudi če zdaj podobe zmagoslavij in porazov začasno zamegljujejo resničnost, prav takšni pomisleki zaposlujejo veliko večino prebivalstva.

Ustvarjanje lepšega sveta s trajnostnimi igrami, to je uradno geslo Mednarodnega olimpijskega komiteja, a kako naj bi se to uresničevalo v nepreglednem, kriznem mestu, kot je Rio de Janeiro? Doslej so te igre pripomogle predvsem k nastajanju novih svetov. Zdi se, da zdaj povsod potekajo ločnice, ki so mesto razdelile na različne sektorje, na znotraj in na zunaj, na umetno osvetljene odre in mrtve kote.

Obstaja tako imenovana olimpijska družina. In obstajajo ljudje, kot je Ana Silva.

Ljudje, ki si ne morejo privoščiti zasebnega zdravstvenega zavarovanja, ne vidijo smisla v tem, da mesto za športni dogodek nameni milijarde evrov, medtem ko v javnih bolnišnicah primanjkuje na tisoče zdravnikov.

Med njimi so ograje, vojaki in rentgenske naprave. Ob glavnih prometnih oseh kilometre dolgi ograjni paneli zastirajo pogled na favele za njimi. Avtobusi, ki novinarje in športnike prevažajo na prizorišča, odbrzijo mimo po svojem voznem pasu. Redko se zgodi, da se ti svetovi križajo kot še dan po otvoritveni prireditvi, ko je krogla zadela novinarsko središče ob hipodromu v Deodoru. To je bila odbita krogla, je pojasnil obrambni minister, ko so prekupčevalci z mamili hoteli sklestiti brezpilotno letalo, ki jih je dobilo na muho.

Ana Silva ni vedela ničesar o tem. Medtem ko po televiziji v sosednjem prostoru prenašajo, kako je Felipe Wu prislužil prvo medaljo za Brazilijo, je stala ob postelji svoje sestre z Alzheimerjevo boleznijo in praznim pogledom. Ana Silva jo je pahljala, da bi prišla do več zraka, saj klimatska naprava ni delovala. Okna so bila zastrta s časopisnim papirjem, da bi bil prostor vsaj malo zaščiten pred soncem. »To je delo za poln delovni čas,« je pojasnila Ana Silva, ki je pustila službo glavne tajnice, da bi lahko skrbela za sestro. Cele dneve prebije v bolnišnici, sestri vtira mazila, skrbi za dovajanje infuzije in jo obrača, da ne bi dobila preležanin. »Brez svojcev, kot sem jaz, bi šlo vse rakom žvižgat,« je pojasnila.

Ana Silva pomaga namesto preobremenjene državne ustanove, katere delovanje se je v preteklih letih poslabševalo iz dneva v dan. Najprej so v Bolnišnici Carlosa Chagasa zaprli oddelek za ortopedijo, nato ginekologijo. Na pediatričnem oddelku po 16. uri pogosto ni več zdravnika, primanjkuje antibiotikov in od šestih reševalnih avtomobilov štirje niso vozni, ker ni dovolj denarja za nakup rezervnih delov.

Takšno poročilo o razmerah bi lahko napisali v številnih bolnišnicah Ria de Janeira. V Hospital da Posse morajo bolniki prinesti svoje plenice, injekcije in kanile. Na Kliniki Pedra Ernesta se je junija po izlivu vode zrušil strop v eni od operacijskih dvoran, tako da kirurgija nekaj dni ni delovala, saj ni bilo nikogar več, ki bi odstranil ruševine.

Prav tako ni nikogar več, ki bi popravljal medicinske naprave, pral perilo in čistil stranišča. Povsod po Riu zasebna podjetja, ki s svojim osebjem držijo bolnišnice nad vodo, odpuščajo zaposlene, ker jim javni sektor že mesece ne plačuje računov za opravljene storitve. Ko je zvezna država konec preteklega leta razglasila izredne razmere v zdravstvu, je dolg, ki ga je imela do teh podjetij, že znašal skoraj 400 milijonov dolarjev.

»Kot bi se počasi vse sesedalo vase,« je komentirala zdravnica, ki dela v Bolnišnici Carlosa Chagasa in že nekaj mesecev plačo dobiva po obrokih. Tako kot mnogi drugi ne razume, zakaj je država pred kratkim s finančno injekcijo podprla le varnost na prizoriščih olimpijskih iger. V Bolnišnici Carlosa Chagasa od tega niso imeli nič, celo nasprotno.

Zdravnikom so naročili, naj ne sprejemajo več bolnikov, da bi imeli na voljo postelje, če bi se v olimpijskem kompleksu Deodoro pripetilo kaj izrednega. Ana Silva je imela srečo, da je za sestro še našla posteljo. Njena prijateljica namreč dela v sprejemni pisarni bolnišnice. Ko je olimpijski komite leta 2009 igre zaupal Riu, se je zbudilo upanje, da se bo v mestu marsikaj izboljšalo. Danes, sedem let in nekaj kriz pozneje, je te iluzije nadomestila streznitev. Ko so neki večer iz favele leteli kamni proti avtobusu z novinarji, je bilo to tudi znamenje nezadovoljstva, ki tli med prebivalstvom.

Vprašanje je, kaj opazijo ljudje, kot je Sergej Bubka. Bubka, ki je leta 1988 dobil zlato medaljo v skoku ob palici, je predsednik državnega olimpijskega komiteja Ukrajine. Kot član Mednarodnega olimpijskega komiteja je takrat soodločal o tem, da bi igre prvič zaupali južnoameriški državi. Novinarje je pričakal v kompleksu olimpijskega parka, ki spominja na sejemski prireditveni prostor in je zavarovan z več varnostnimi ograjami, v enem od udobnih salonov, rezerviranih le za člane olimpijske družine. Pogoj za pogovor je bil, da novinarji ne bodo spraševali o nedovoljenih poživilih ter sporu med Rusijo in Ukrajino.

Medtem ko se je v dvorani ena ukrajinskih sabljačic borila za polfinale, je Bubka povedal, da si je ogledal že gimnastiko, plavanje in tenis. Seli se med prizorišči, sestanki v hotelu olimpijskega komiteja in olimpijsko vasjo, in sicer za to uporablja prevozni sistem T-3, če je le mogoče. To so avtobusi, ki krožijo med prizorišči in nastanitvami, T-2 so črne limuzine funkcionarjev, T-1 pa pomeni še dodatno policijsko spremstvo. Na vprašanje, ali na svojih poteh pride v stik z brazilsko resničnostjo, je povedal anekdoto iz leta 1996. »Bil sem na tekmi v Riu,« je začel. »Ko sem na letališču hotel skozi carinski postopek, so mi pojasnili, da hočejo natančneje pregledati veliko torbo, v kateri sem prenašal palice za skok, dovolili pa so mi, da se sam že odpeljem v hotel. Ko so torbo pozneje poslali v hotel, sem doživel šok: vse palice so lepo natančno razžagali.« Zasmejal se je. »Verjetno so mislili, da v njih tihotapim mamila.«

Bubka pa včasih zapusti olimpijsko vas. Nosil je baklo v mestu, katerega imena se ne spominja več. Z avtobusom so se uro dolgo vozili v levo smer na zemljevidu, preden so se ustavili v soseski, ki je delovala precej revno. Bubka je opisal množico in otroke, ki so se želeli dotakniti bakle, ženske z dojenčki v naročju, ki so se želele fotografirati z njim. »Vsi so bili tako srečni,« je povedal in modre oči so se mu zasvetile kot pridigarju. »Prinesli smo toliko upanja. To olimpijsko gibanje moramo razširiti po vsem svetu.«

Bubka, ki izvira iz skromnih družinskih razmer, sebe vidi kot »služabnika petih krogov«, ki se jim mora zahvaliti za vse, kar je dosegel. Obet, ki odseva iz teh krogov, je pot v boljše življenje. Bubka je to povedal prav tistega dne, ko je Brazilka Rafaela Silva osvojila zlato v judu, mlada, temnopolta ženska, ki je odrasla v faveli, iz katere so prileteli kamni na avtobus z novinarji. Njej je uspelo, da je svojo agresivnost usmerila v šport. Rafaela Silva je zdaj del »olimpijskega karnevala«, ki ga Bubka privošči Brazilcem. V naslednjih dneh in tednih bo športnica še večkrat morala ponoviti svojo zgodbo, in če bo vse po sreči, bo z njo navdihnila nekaj deklic, da jo bodo posnemale.

Za Bubko sploh ni vprašanje, ali je vse skupaj vredno. Igre bodo zapustile ta čudoviti olimpijski park, prizorišča pa bodo kasneje po principu sistema lego kock spremenili v šole. Morda bo zaradi tega prišlo še več turistov, je razložil. Pa je to dovolj? »Je premalo?«

Če brazilski gledalci med tekmovanji s plakati protestirajo proti vladi, jih uniformirani predstavniki zakona odvlečejo s tribune. Na fasadah olimpijske vasi, kjer bi lahko viseli protestni napisi proti Rusom, je videti le zastave držav udeleženk. S tem sporočajo, da hoče biti svet za ograjami nepolitičen. Se pač uklanja razmeram. Gabriel Menezes se ne uklanja. Menezes, oblečen v brazilski dres, je negovalec na Univerzitetni kliniki Pedra Ernesta, ki stoji nekaj ulic proč od Maracane. Skupaj s kolegi že nekaj tednov stavka in občasno imajo sestanke v skupnem prostoru bolnišnice, da se posvetujejo, kako naprej.

Ko je olimpijski komite leta 2009 igre zaupal Riu, se je zbudilo upanje, da se bo v mestu marsikaj izboljšalo. Danes, sedem let in nekaj kriz pozneje, je te iluzije nadomestila streznitev.

Stene dvorane brez oken so obložene z lepo obdelanim dragim lesom. Na njih so obešene slike nekdanjih direktorjev, ki so bolnišnico vodili v časih, ko je bila še ena najboljših v Braziliji. Danes je več kot polovica od 500 postelj praznih. Na oddelku za psihiatrijo, kjer dela Menezes, so prostori, v katerih se kopičijo smeti, v drugih iz počenih cevi kaplja voda na računalnike. Menezes je pred kratkim v operacijski dvorani videl podgano. »Vse skupaj je en sam kaos,« je komentiral.

Zaposleni so se zato pred nekaj tedni odločili za stavko. Zahtevajo, da jim izplačajo vse zaostale plače in da na mesta, ki so prosta že nekaj let, spet zaposlijo primerne ljudi. Kar je še ostalo od bolnišnice, obratuje zasilno. Kot je pojasnil Menezes, brazilski zdravstveni sistem pravzaprav sodi med najnaprednejše v Južni Ameriki. Zvezne države morajo za zdravstvo nameniti 15 odstotkov svojega proračuna, saj to zahteva ustava. Vendar tega pogoja nikoli ne izpolnijo. Namesto tega se je država v preteklih letih vse bolj izmikala odgovornosti. Skoraj 15 javnih bolnišnic je guverner prenesel na obskurne družbe za upravljanje, ki so zaposlile na desetine svojih čistilcev in vzdrževalcev. Gre za nepregleden sistem, v katerem nihče natančno ne ve, kdo je za kaj pristojen. Ni jasno, po katerih kanalih izpuhti denar, jasno je le, da se je kriza še zaostrila, ko so presahnili prihodki od nafte, ki jo pridobivajo na obalah Ria in je gospodarstvo zdrsnilo v eno najhujših recesij v zgodovini.

Zdi se, da so olimpijske igre preizkus obremenljivosti, ki je za Rio de Janeiro prezahteven. Ne nazadnje ni odpovedal le zdravstveni sistem. V številnih šolah stavkajo učitelji, na mednarodnem letališču so pred kratkim demonstrirali policisti in na njihovih transparentih je pisalo: Dobrodošli v peklu.

Morda nekdo, kot je Sergej Bubka, res ni računal s tem, da se bodo razmere tako zasukale, ko je leta 2009 glasoval za Rio. Takrat ni bilo mogoče predvideti, da bo mesto doletela podobna usoda kot maratonca Vanderleia Cordeira de Lime, ki je na večer uvodne prireditve kot zadnji tekač z baklo pritekel v Maracano. Leta 2004, na olimpijskih igrah v Atenah, je bil Vanderlei že na poti k zlatu, ko mu je tik pred ciljem na progo skočil neki norec. Vanderlei se je hitro spet pobral na noge, vendar ni več ujel ritma in namesto zlate medalje si je pritekel bronasto.

Ta tekač je najboljši simbol dežele, ki se skoraj vedno, ko si domišlja, da je na cilju, že ob kaj spotakne. Vsekakor pa je bil Vanderlei boljša izbira tudi z drugega vidika. Organizatorji so pravzaprav želeli, da bi ogenj prižgal Pele, vendar je ta zadnji hip odpovedal.