Klasika, pop in spektakel

»Laibach in simfoniki, nič novega,« si je ob napovedi koncerta na letošnjem festivalu Ljubljana verjetno mislil marsikdo. Res, kolektiv se je v zadnjih letih, vsaj z eno nogo, večkrat znašel v kontekstih klasične glasbe. Naj si bosta to interpretaciji Wagnerja in Bacha ali pa soundtrack za film Jekleno nebo. S simfoniki je nastopil tudi letos februarja v Bruslju, del tega programa pa je prejšnji petek predstavil v povsem napolnjenih ljubljanskih Križankah. Previdnost pred prevelikimi pričakovanji kljub temu ni bila odveč. Vse prepogosto se namreč zgodi, da druženjem pop glasbenikov s simfoniki botrujejo predvsem marketinški razlogi, glasba pa največkrat ostane ujeta v izpete klišeje. No, Laibach je spet dokazal, da se stvari rad loteva drugače.

To je bilo jasno že v uvodu koncerta, ko smo premierno slišali kompozicijo, za katero so si navdih in motive izposodili pri Prešernovem Krstu pri Savici. Temo pokristjanjevanja kot odziv na aktualne dogodke v Evropi pa so razširili še z interpretacijo opere Olaf Tryggvason znamenitega norveškega skladatelja Edvarda Griega. V tem delu je bila simbioza med bendom, orkestrom in pevskim zborom tako tesna, da ni bilo vedno jasno, kje se konča sintetika in kje začne akustika. Monumentalni zvok v kombinaciji z vrhunskimi vizualijami je po eni strani spominjal na hišni orkester katerega izmed velikih voditeljev 20. stoletja. Po drugi pa je s križanjem orkestrskega »uglaševanja« in subtilnih elektronskih tekstur dal vedeti, da kolektiv, kljub raznim očitkom, še vedno poganja glasbena radovednost.

Predvidljivejši je bil drugi del koncerta, v katerem so izbor pop komadov preoblekli oziroma nadgradili v orkestrske aranžmaje. Tukaj izvirne skladbe niso dobile kakšne dodane vrednosti, če seveda odmislimo (zvočno) mogočnost, ki je bila že sama po sebi pomemben adut koncerta. Za ceno enega koncerta smo pravzaprav dobili dva – sodobno klasičnega in pop spektakel, kakršnega si v Sloveniji lahko in zna privoščiti samo Laibach. Koncert, na katerem je vsak najmanjši detajl skrbno dodelan in premišljen. Ni veliko bendov, ki bi se s tako suverenostjo znali lotiti tako kontrastnih izrazov, še manj takih, ki znajo to nadgraditi z zanimivimi, pronicljivimi koncepti. Nastop bomo zagotovo zabeležili med letošnje domače koncertne vrhunce, pa čeprav v spominu še vedno zveni izvrsten majski koncert Laibacha v ljubljanskem Cankarjevem domu, na katerem smo slišali repertoar z njihovega nastopa v Severni Koreji. To je le še dokaz več, da se Laibach koncertov (ob posebnih priložnostih) loteva z veliko pozornostjo in da je po petintridesetih letih delovanja trenutno morda celo v najboljši (ustvarjalni) formi.