Cat Power

Ameriške pevke, pisateljice pesmi in multiinštrumentalistke Chan Marshall, bolj znane kot Cat Power, ni enostavno popredalčkati. Ker stvari rada počne po svoje, je bila vedno avtsajderka. Zdi se, kot da se je njen nomadski življenjski slog vtihotapil tudi v njeno glasbeno ustvarjanje. V prvi polovici devetdesetih let je bila ena od najvidnejših mladih glasnic indie roka – postala je ikona (ameriške) singer/songwriterske scene, v začetku devetdesetih se je z eno nogo znašla celo v mainstreamu, zaradi (zvezdniških) romantičnih razmerij in težav v zasebnem življenju pa je pri miru niso pustili niti rumeni mediji. Toda večina privržencev jo pozna predvsem kot pevko s toplim, emotivnim glasom s soulovsko globino, zaradi katerega so jo mnogi imenovali za eno od naslednic Nine Simone in Edith Piaf.

Nič manj cenjene niso njene pesmi, v katerih spretno vijuga med intimnostjo in eksistencialističnim pogledom na svet. Med glasbeniki svoje generacije je pomembna somišljenika našla v Willu Oldhamu in Elliotu Smithu. S svojo kritično mislijo, uporništvom in neprilagojenostjo je gotovo ena od vmesnih vezi med Patti Smith in Bobom Dylanom ter novejšo generacijo ameriških kantavtorskih posebnežev, ki jim poveljujeta Joanna Newsom in Devendra Banhart. Če se ji v skoraj četrt stoletja trajajoči karieri ne bi zgodilo toliko padcev, bi bila danes bržkone bolj prepoznavna še med mnogo širšim občinstvom. Toda stres, dolgotrajna depresija in težave s prekomernim uživanjem alkohola so jo večkrat ustavili.

Novico, da je njen zadnji album Sun (2010) pristal med prvo deseterico na Billboardovi lestvici, je izvedela med okrevanjem v bolnišnici. »Če bi pri dvajsetih vedela stvari, ki jih vem danes, bi marsikaj storila drugače,« je bila ena od prvih stvari, ki nam jih je zaupala v telefonskem pogovoru. Odkrito govori o svojih napornih razmerjih in težavah z zdravjem – pred štirimi leti so ji diagnosticirali redko obliko krvne bolezni –, njene misli pa so bolj jasne in zbrane, kot so bile še pred petimi leti. Močno jo je zaznamovalo lansko rojstvo prvega otroka. »Zdelo se mi je, kot da bi vstopila v portal in odkrila svojo novo stvarnost, za katero prej sploh nisem vedela, da obstaja. Po porodu mnoge ženske začnejo dvomiti o svoji identiteti, ker družba preprosto ni ukrojena zanje. Še težje je za samohranilke, kot sem sama. Se pa zdi, da se stvari vendarle izboljšujejo. Po vsem svetu se pojavlja vse več iniciativ, ki si prizadevajo za dobro vseh,« je previdno optimistična. Z iskrenim altruizmom se je že v svojih pesmih dotaknila mnogih ljudi.

Talent za glasbo je začela kazati že v najstniških letih, vendar njene želje postati glasbenica v družini sprva niso podpirali. Talent so ji pomagale izoblikovati tudi zbirke plošč njenih staršev in očima, med katerimi je bilo vse od gospela, bluesa in klasičnega soula pa do trših rockovskih muzik. Nastopati je začela kot najstnica v Atlanti, pomembna prelomnica pa se ji je zgodila po selitvi v New York. Tam je s svojim nastopom med drugim očarala Steva Shellyja (Sonic Youth) in Tima Foljahna (Two Dollar Guitar), ki sta z njo pozneje posnela njene prve tri albume.

Punkrockovsko senzibilnost iz tega obdobja je močno izostrila s četrtim albumom Moon Pix, ki ga je v Avstraliji posnela z Mickom Turnerjem in Jimom Whitom iz zasedbe Dirty Three. Poznavalci so hvalili njeno novo zrelost v pisanju pesmi, med feni pa album še danes velja za enega od njenih vrhuncev. Toda teh je sledilo še nekaj, tudi v obliki dveh albumov priredb skladb, ki so jih izvajali njeni priljubljeni glasbeniki, Bob Dylan, David Bowie, Bill Calahan, James Brown, Joni Mitchell, Janis Joplin in še nekateri glasbeni velikani 20. stoletja.

Odkar je mama, je še pogosteje deležna različnih šikaniranj. »V (glasbeni) industriji, ki ji tako zelo dominirajo moški, nam ženskam nikoli ni bilo lahko. Sama sem vedno morala paziti, da me ne bi izkoriščali, moški pa si pri poslu lahko privoščijo tako rekoč vse,« ne skriva razočaranja in ogorčenja nad tem, da je debata o enakovrednosti spolov v 21. stoletju še vedno tako aktualna.

No, povsem drugačno izkušnjo je imela s francoskim producentom Philippom Zdarom, ki ji je brezplačno oziroma na zaupanje zvočno uredil album Sun. Postala sta tesna prijatelja, Marshallova pa mu je uslugo zdaj vrnila tako, da je odpela nekaj skladb na novem albumu Zdarove kultne plesne zasedbe Cassius.

Daljšega porodniškega dopusta si ni vzela. Menda ima že pripravljene skice, oziroma – kot pravi sama – »okostja« novih skladb, za zdaj pa se še odloča med dvema različnima stilskima smernicama. A o tem noče preveč govoriti, verjetno tudi zaradi izkušnje s ploščo Sun, ko so jo zaradi takih skic pri založbi zavrnili. Dokončani album je potem postal njena največja uspešnica in dal vedeti, da Cat Power še ni rekla zadnje besede.