Še lastno mater

Pri nas je naprodaj vse, kar je sploh še ostalo in ni bilo zabarantano že za poplačilo obljub naših novih politikov ob osamosvojitvi. Potem so nas vladni mešetarji v zadnjih dveh desetletjih na sezonskih razprodajah rešili skoraj vseh skrbi za državno lastnino, ki je bila prej od nas vseh. Tujcem so prodali jeklarne in banke, nato še pivovarne in vinske kleti ter večino najbolj kvalitetnih vodnih virov.

Nova oblast je hitro zavrgla staro kmečko modrost, da vsak kmet, ki zapravi svojo kmetijo, postane lahko samo hlapec ali berač. Sedaj ima oblast za našo državo enako razvojno strategijo, kot je bila pri nekaterih politikih že med drugo svetovno vojno, ki so se poklonili in izrazili dobrodošlico okupatorjem. Taka strategija prihaja ponovno med nas iz istih duhovnih središč, kot je bilo to že med veliko vojno. Po njihovem ni važno, kdo je lastnik zemlje, gozdov in tovarn, važno je samo to, da je gospodar, ki spoštuje stare vrednote in dobro plačuje svoje hlapce. Inštitut za prirejanje novejše zgodovine zato ugotavlja, da je bil oborožen upor proti tujcem, ki so si pošteno razdelili Slovenijo, velika zabloda zaradi gorja in smrti ter medsebojnega sovraštva, ki mu še ni videti konca. Zato smo bili tudi pol stoletja brez zahodne demokracije. Dediči takratnih hlapcev nas prepričujejo, da bi imeli brez upora, vojnega gorja in smrti ter brez lastne države, sedaj veliko višje plače in pokojnine.

Naši državni trgovci imajo vedno nove zamisli za prodajanje, pogosto tudi s pomočjo premetenih in zato bogato nagrajenih tujcev. Sedaj so se zato skupaj poglobili v naše zelo uspešno pristanišče, ki je med najbolj obetavnimi za razvoj v vsem Sredozemlju. In verjeli ali ne, še slovenski jezik bi zamenjali za donosnejšo angleščino pri študiju in v znanosti na naših univerzah. Pred nekaj desetletji so takrat še ugledni profesorji predlagali, da bi ljubljansko univerzo poimenovali po Primožu Trubarju, ki je pred petsto leti spisal prvo knjigo v slovenskem jeziku, vendar s tem predlogom niso uspeli. Zato gre sedaj vsa čast profesorju Marku Snoju, ki nas je spodbudil, da podpisujemo peticijo proti barantanju z našim jezikom, ki je prava in trdna podlaga za našo kulturo in s tem tudi za obstoj naroda. Nujni so še drugi odločni nastopi proti prodanim politikom!

V zadnjih letih vidimo kar pogoste napise v slovenskem in tudi angleškem jeziku na starih in opuščenih ter propadajočih hišah, da so naprodaj, ker so lastniki v stiskah. Takega napisa seveda ni mogoče razpeti čez celo našo državo v stiski, čeprav je majhna. Lahko pa bi postavili napise na nekdanjih mejnih prehodih: Politiki so naprodaj za vsako ceno – For sale! V naših sedanjih stiskah bi bila namreč najboljša rešitev, če bi se za vsako ceno rešili sedanjih politikov.