Še lastno mater

Janko Lorenci

26. 8. 2016  |  Mladina 34  |  Kolumna

Dnevnik je razkril, da je slaba banka za prodajo svojih nepremičnin (kakih 2000) pooblastila konzorcij, v katerem imajo največ besede Avstrijci. Slaba banka, strateška napaka in dokaj sumljiva združba, je še en dokaz, kako bolno in smrdeče je vse, kar se dogaja okoli razprodaje državnega premoženja.

Država, natančneje politika, kot kak obupan bankrotiranec ali zapit dedič razprodaja (skupno) premoženje. Prodaja ga praviloma tujcem. Prodaja ga v času nizkih cen. Prodaja strateško pomembna podjetja, na primer Mercator, s katerim je naporna soseda Hrvaška dobila nadzor nad našo prehransko verigo. Prodaja v času, ko gospodarsko rastemo in ko smo se rešili iz nevarne cone primanjkljaja nad tri odstotke BDP, v času, ko je EU, naše primarno okolje, vedno bolj krhka, razklana, nacionalistična, kar pomeni, da je treba skrbno paziti na redke lastne resurse, se pravi tudi na slovenska podjetja.

Od kod ta norost?

Naša politika streže različnim interesom. Najprej tujini, njenim privatizacijskim in tudi geostrateškim interesom (nemško-avstrijski Drang nach Süden) in pritiskom. Hkrati se klanja neoliberalnim dogmam o privatizaciji, deregulaciji itd., mi pa lahko velike sisteme na hitro privatiziramo le tako, da jih prodamo tujcem. Doma streže nepreglednim interesom raznih skupin in omrežij. Tako pred strmečimi očmi javnosti po TEŠ ena nastaja potencialni TEŠ dve, drugi tir, ki bi lahko bil za polovico cenejši od načrtov in je po domnevah marsikoga instrument za prodajo Luke.

Vse to lahko politika počne nekaznovano, ker ni nobene prave opozicije. Razprodajni stroj lahko tako tudi po vseh očitnih prodajnih katastrofah (Mercator, NKBM, Telekom ...) brez težav melje naprej. Poleg pritiskov od zunaj podpirajo razprodajo vse vladne (z delno izjemo SD) in vse opozicijske stranke s častno izjemo ZL, Banka Slovenije, navadne banke, lobiji, velika večina ekonomistov in medijev. Slednji so v svojo škodo in sramoto odločilno prispevali k temu, da je javnost, ki je razprodaji nekoč odločno nasprotovala, malodušna in zmanipulirana. Ves ta pogon nenehno zganja histerijo o obupnem stanju vsega državnega premoženja.

Politika si ne upa, noče ali ni sposobna uporabiti svoje moči za prelom. Formalno moč ima, a je ne prelije v dejansko. Taki politiki ni mogoče reči drugače kot kompradorska. Ta izraz so svojčas uporabljali zlasti za postkolonialne afriške vlade, ki so Zahodu pod ceno prodajale surovine, imele od tega nekaj malega koristi, država pa velikansko škodo. Pri nas je podobno, a ker nimamo surovin, politika prodaja državno, se pravi splošno premoženje. In to, kot rečeno, brez vsake resne potrebe in praviloma globoko pod ceno.

Za to nima nobenega opravičila. Njeno zatrjevanje, da so slaba banka, NLB, SDH in drugi razprodajalci samostojne ustanove, je cinično norčevanje. Vlada, Cerar, stranke bi razprodajanje in slabo upravljanje državnega premoženja zlahka ustavili, če bi to sklenili in začeli nastavljati sposobne in poštene nadzornike in uprave, ne pa nesposobnih, koruptoidnih in takih, ki bi za nekaj ugodnosti prodali še lastno mater. Res je kakovostne ljudi težko dobiti, a tudi za to je politika kriva sama, saj jih že dolgo dobesedno odganja.

Nekaj je vedno očitneje: naš kapitalizem je zaostal, primitiven in neuspešen. Zaostala je torej tudi naša politika, ki še svoje ključne ideološke determinante – neoliberalne usmerjenosti – ne priznava ali pa jo razlaga napačno. Kajti lastništvo tudi v neoliberalnem kapitalizmu ostaja ključna kategorija, mi pa svoje premoženje (praviloma ustvarjeno v socializmu!) razprodajamo. Zaostalost slovenske politike se pokaže še razločneje, če pogledamo na primer državo, ki se je v Evropi najprej in najbolj neoliberalizirala – Veliko Britanijo. Corbyn bo padel ali pa mu bo morda uspelo, da bo laburiste predelal v prave socialdemokrate. Celo nova konservativna premierka Theresa May govori, da je treba kapitalizem strukturno spremeniti, v nadzorne svete ponovno postaviti predstavnike zaposlenih in potrošnikov, omejiti menedžerske nagrade, povečati socialno gibljivost itd.

Slovenska politika pa brezupno spi. Očitneje ko postaja, da se protekcionizem, nacionalizem in nasprotovanje globalizaciji krepijo, neoliberalizem pa se opoteka iz krize v krizo, bolj ga zaostruje. Socialdemokratska ministrica Mrakova na primer predlaga, da bi lahko delodajalec zaposlenega odpustil že, če bi vanj izgubil zaupanje. Torej popolnoma arbitrarno. Ekonomski program »krščanske« NSi je v ostrem nasprotju s tem, kar govori papež. Itd., itd. Naša politika je slabša od poljske, madžarske, češke, sicer nas višegrajske države, ki so po zlomu socializma capljale daleč za nami, ne bi dohitevale in prehitevale.

Ta politika z razprodajo in na mnoge druge načine ne uničuje samo materialne sfere. Slovenijo dela tudi še manj suvereno. Ko bodo v rokah tujcev poleg Mercatorja še strateška banka, Telekom, pristanišče ..., razvoja ne bo več mogoče usmerjati po svojih potrebah, tudi če bi to hoteli, dobički bodo ponikali v tujino, nekatere fakultete bodo postale odveč, ker prodana podjetja ne bodo več imela lastnega razvoja. Že zdaj se v mnogih šefovskih etažah ne govori več slovensko. Tako se naciji jemlje tudi samozavest, patriotizem, ki dolgoročno ne more brez minimalnega zaupanja v osnovni red in pravičnost, se bo izrodil v bolesten nacionalizem in zaprtost. Izseljevanja bo še več, perspektiv še manj.

Je taka črnogledost pretirana? Ni, dokler bomo trpeli politiko, ki ji niti presenetljivi Sandersov uspeh na ameriških primarnih volitvah ni dopovedal, da se duh časa spreminja.