Intervju: prof. dr. Matjaž Zwitter

Zdravniška zbornica (ZZS), morda najpomembnejša zdravniška organizacija v RS, naj bi predala predpisovanje homeopatskih pripravkov ter drugih zdravilskih pripravkov ali metod v roke zdravnikom. Češ: »tudi placebo učinkuje«. Res je. Ne povedo pa, kako naj bi zdravniki priporočali tovrstno zdravljenje, na primer homeopatsko »zdravilo«. Kot placebo – torej lažno zdravilo - za 30 ali več evrov za posamezen pripravek? Dvomim, saj tega njihovi bolniki ne bodo kupili. Druga možnost je, da bodo zdravniki homeopatski pripravek ponudili kot pravo zdravilno učinkovino. To bi bilo z medicinsko etiko hudo skregano. Razen, če nekateri zdravniki verjamejo v takšno učinkovanje homeopatije, ki naj bi presegalo učinke placeba. To bi bilo pač močno skregano z medicinsko stroko in bi zbujalo upravičen sum v strokovno integriteto teh zdravnikov. Omeniti je treba, da je skupina naših eminentnih zdravnikov, profesorjev, vseh članov SAZU, v uradnem glasilu ZZS, reviji ISIS, nedavno objavila obsežen, odlično argumentiran poziv, da naj homeopatije ne uvrstimo med dovoljene dejavnosti zdravnikov. Nepoučeni bi rekli, da temu pozivu ni kaj ugovarjati. Kaj pa ZZS?

Ob vprašanju abortusa prof. Zwitter pove: »Gre za neko novo bitje, ki bo ali pa ga ne bo« in »Gre za poseg v novo življenje«. Kar je sicer res. A takšna poenostavitev medicinsko in etično zapletene odločitve za ali proti abortusu vodi le v populizem. Ženske, ki se odločijo za splav, se zanesljivo zavedajo, kaj ta poseg povzroči, zato je za njih odločitev za splav vselej težka. In materam v trenutnih socialnih zagatah prav nič ne pomaga teoretična projekcija izboljševanja socialne države v neznano kateri bodočnosti. Izjava prof. Zwittra, da pri splavu ne gre za »čisto pravico« mater«, pa lahko pomeni le željo po zaostrovanju teh pravic.

Ob vprašanju evtanazije prof. Zwitter pove, da je poglavitna ovira za udejanjenje (etično izjemno kompleksne) zdravniške pomoči pri smrti predvsem pomanjkanje zadovoljive paliativne oskrbe v naši družbi. Vendar doda, da ima osebne izkušnje bolnikov, ki so bili na paliativni oskrbi, pa so želeli umreti. Torej je v naši družbi vsaj ponekod paliativna oskrba vendarle možna. Zakaj ne bi bolnikom, ki si že bili deležni paliativne oskrbe, pa si pri polni zavesti želijo umreti, to omogočili? Ampak raje tuhtamo, ali »bolnik, ki so ga v zadnji fazi možganske kapi odklopili od respiratorja in se bori za vsak dih, trpi«? Ne skrivajmo za neustreznimi argumenti.