Nadležni »ekoteroristi«

Slovenci smo ponosni na svojo »zeleno« deželo. Zeleno je sopomenka za neokrnjeno naravo, neokrnjena narava pa magnet za turiste. Zato smo, seveda, vsi za zeleno.

A le dokler zeleno ne trči ob višji, gospodarski interes – takrat zeleno postane nadležno tudi za domnevno okoljsko ozaveščene. »Danes lahko takšni ali drugačni ekoteroristi ustavijo projekt gradnje tovarne s tem, da ne podajo soglasja. Vlagatelj ne more nič. Po novem bodo lahko dali le negativno mnenje, investitor pa bo lahko vodil postopek naprej,« je v intervjuju za Sobotno prilogo razložil minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. V istem intervjuju je najavil »revolucionarne spremembe v gradbeni zakonodaji«, med drugim naj bi ustanovili »neki vladni organ«, ki bi arbitriral med gospodarsko koristjo nekega objekta, na primer nove tovarne, in okoljskimi zadržki za njeno gradnjo.

Koga je imel v mislih minister Počivalšek, ko je govoril o ekoteroristih, ni jasno. Domnevamo pa lahko, da ne samo raznih civilnih pobud in gibanj, ki si prizadevajo za varstvo narave. Počivalšek namreč govori o tistih, ki dajejo soglasja, soglasij pa ne dajejo civilne pobude. Če gre denimo za gradnjo stavbe na okoljsko občutljivem območju, mnenje (ki ni zavezujoče) daje Zavod za varstvo narave, soglasje pa Agencija za okolje. Obe državni instituciji sta po zakonu dolžni varovati okolje, zato je njune zaposlene nedopustno enačiti s teroristi.

Kaj ministra Počivalška dejansko žuli, je jasno: to, da »ekoteroristi« »ustavljajo« naložbo v veliko avtomobilsko tovarno v Hočah. Toda, ali si nekdo, ki je proti gradnji tovarne na prvovrstnih kmetijskih zemljiščih, res zasluži oznako terorist?

Nova avtomobilska tovarna bi bila z vidika novih delovnih mest dobrodošla, a nova delovna mesta ne bi smela biti edino zveličavno merilo, ki lahko potepta vsa druga. Treba se je zavedati, da bi z gradnjo tovarne na kmetijskih površinah zmanjšali prostor za pridelavo kakovostne hrane, ki je v Sloveniji že zdaj primanjkuje prav zaradi slabo premišljenega umeščanja objektov v prostor. Namesto da bi stavbe (in ceste) gradili na že degradiranih površinah, recimo v zapuščenih poslovnih conah, jih gradimo na njivah.

Hkrati tudi ni normalno, da bi neki (politično nastavljeni) organ pri vladi arbitrarno presojal, ali je gradnja neke tovarne tako narodnogospodarsko pomembna zadeva, da je dopustno zanemariti okoljski vidik ali vse ostale. Ko minister Počivalšek govori o ustanovitvi arbitražnega organa, s tem dejansko sporoča, da namerava vlada Mira Cerarja dajati prednost gospodarskim interesom pred skrbjo za okolje. »Mislim, da celo v Janševih vladah ni bilo primera tako primitivnega načina komuniciranja. Počivalšek je očitno oseba brez minimalne olike. Kar pa se tiče njegovega koncepta okolja kot administrativne ovire: žal v veliki meri izreka resnico okoljske politike te vlade,« je Počivalškovo izjavo na Facebooku komentiral filozof in raziskovalec okoljske etike dr. Luka Omladič.