Za vedno mlad: fičko

Konec oktobra 2016 je šla v stečaj zadnja ostalina, industrijski okrušek kragujevške, srbske, jugoslovanske, nekoč tudi naše avtomobilske tovarne Crvena zastava. V času Jugoslavije so v tej tovarni poleg več drugih avtov, ki se jih danes bolj spominjamo, kakor jih vozimo, proizvajali tudi fička. Ta je poleg stoenke in yuga verjetno najznamenitejši, če ne zato, ker je Jugoslavijo postavil na kolesa, pa zato, ker je proti koncu jugoslovanskega povojnega obdobja postal živa, čeprav rjasta priča gospodarskega in političnega razsula tranzicijskega reševanja zablod socializma.

Fička so izdelovali 30 let. Zadnjega so naredili leta 1985. Z razpadom države leta 1991 je ta materialni ostanek – neusmiljeno izpostavljen koroziji časa in ideologije, zgodovine in osebnih spominov – postal več kot samo navaden predmet. Ker mu ni uspelo umreti skupaj z državo, danes s seboj vozi ikonografijo preteklosti, zgodovinsko dialektiko upanja in žalosti. Je predmet iz preteklosti, ki nehote določa tudi simbolne koordinate sedanjosti. Skozi luknje v pločevini se odpira pogled na zapuščino jugoslovanske industrializacije, na obdobje modernizacije, na čas upanja na boljšo prihodnost, na čas mladosti, prvih potovanj in ljubezni. Hkrati v pološčenih haubah odseva postsocialistična sedanjost, ki se odreka svoji preteklosti in je zato brez prihodnosti. V sveže pokromanih radkapah se blešči tragika raz(o)čaranja, teža prekarne sedanjosti in ranljive prihodnosti, za katero se zdi, da jo lahko odreši le preteklost (ali pač?).

O tem, da je fičo živ, ni dvoma, vprašanje je le, kje živi in kaj s tem početi. Življenjske prostore avta ikone najdemo med cestami in spomini, v garažah in muzejih, filmih in glasbi, na razpotjih digitalnih pokrajin in v družinskih zgodbah. Vsak od teh pripovednih prostorov avto posvoji po svoje, ga preoblikuje, poklepa, mediatizira ali prevede iz molekul v algoritem. Za človeka, ki fička ni nikoli imel, je pripoved o avtu lahko stik ne le s svetom preteklosti, ampak tudi s širšim izkustvenim svetom pripovedovalca. Zdravko Duša, pisec in prevajalec, je zapisal: »Fičo je bil enačaj za novo svobodo. Z njim je začela pešati tradicija ubojev na vaških veselicah. Namesto da bi si frajerji kazali pesti in slačili suknjiče, so za volanom turirali gas, da je tulilo do nebes, in na parkingih pred gostilnami delali obrate na mestu: gas, spust, ročna, gaaaaaas, da se je fizl zamajal in odnesel zadek postrani in je do nebes zarezalo tudi cviljenje gum.«

Pripovedi razkrivajo spomine staršev in starih staršev, prijateljev in znancev na čas, ko so bili mladi, na čas, ko nas, nedoumljivo, še ni bilo. Ti pripovedni kosci so tehnika spomina in poslušalca vabijo, da si zamišlja nezamisljivo popotovanje čez Trojane ali pa do morja. So spomin na travmatično pakiranje in na magijo zlaganja potovalk v vedno premajhen prtljažnik. So spomin na zvoke in vonje, ki so spremljali valečo se kolono skozi Senožeče, na postanke in piknike, za kakršne ob avtocesti danes preprosto ni prostora.

Če si zaželimo malo bolj ogledljive podobe starega avta, si lahko pomagamo s filmom in televizijo. Jugoslovanskim kameram je uspelo dodobra pofilmati avto, tudi fička. Gibljive podobe razširjajo in opremljajo možganske predstavitvene kapacitete: če smo na preteklost pozabili ali pa nas zanima, kako je bila videti, si oglejmo, recimo, serijo Na vrat na nos (Grlom u jagode, 1975) ali pa izsek iz oddaje Kocka, kocka, kockica (osemdeseta leta). Tam bomo izvedeli ne le, kakšna sta bila preteklost in življenje v njej, ampak tudi, kako je ta fenomen v kragujevški tovarni nastajal. A to so »zgolj« slike in zvoki, ujeti v času in mediju, ki jih hitro lahko odvržemo kot navlako preteklosti in nostalgijo. Ampak nostalgije ne gre odpraviti tako zlahka.

Fički danes vozijo tudi po prostranstvih družabnih omrežij, od ljubiteljskih profilov na Facebooku nas peljejo do prizorov uničevanja ali natančnega prikaza postopkov obnavljanja na YouTubu. Internet je tako prostor, kjer se »resnično« življenje fičkov iz trka kladiva z železom prevede v ples ničel in enic. V besedo, zvok in sliko ali pa v naključno sosledje posnetkov se ujameta popotovanje z belim fičkom po pivovarskih mestih nekdanje države in zbirka slik Zastavinih vozil na avtomobilističnem forumu, za katerega se zdi, da je hkrati neobstoječi muzej in digitalno počivališče prvega fička in milijonte zástave. (Le kje sta danes tista prava?)

Kljub vse mu ta materija zgodovine in motilec sedanjosti še vedno vztraja tudi na cestah in v garažah. Pri tem pomembno vlogo igra vsak pozamezni fičkoljub oziroma tehnostalgični iztirjenec. Toliko bolj, ker so ti ljudje vir napetih zgodb, mitskih predelav ter ljubečega spogledovanja s predmetom in preteklostjo. Iz njihovih avtomobilov in načinov, kako se z njimi »spopadajo«, razberemo, da avto ikona ostaja pomemben del in zapuščina preteklosti. Tudi če ugotovimo, da je bil sistem zabloda. Hannah Marshall, nekdanja lastnica malega oranžnega fička, pravi: »Šele ko sem zares imela svojega fička, sem razumela dejstvo, da je bil to socialistični avto, ki se je pogosto kvaril in je razpadal, a vendar je bil konstrukcijsko tako preprost, da ga je bilo večinoma lahko popraviti. Ko pomislim na fička kot simbol odsluženega socialističnega režima, mislim, da je v tem veliko metafor.« A tudi to ni dovolj (dober razlog), da bi preteklost odvrgli. Navsezadnje je ne smemo odvreči, ker nam je po svoje samo ta preteklost prav. Oblikovalka Tanja Radež je nostalgično zapisala: »Imela bi ga, morda zaradi oblike, zaradi nekih zaspanih ostankov otroške razigranosti, humorja, ki ga danes nosi s seboj, zaradi strahu pred večjo odgovornostjo, iz želje, da bi imela stvari, ki so mi prav, ali pa zgolj zato, ker je mala garaža dovolj dolga le zanj.«

Fascinacija, ki jo fičko očitno vozi s sabo, kaže na pomemben vidik življenja stvari v postsocializmu: svet se spreminja, režimi odhajajo, prihajajo nove ideologije, a vendarle ostajajo posamezni predmeti iz preteklosti, ki ne dovolijo, da bi se ji(m) povsem odrekli. Gola prisotnost fičkov ter ljudi, ki se z njimi ukvarjajo in jih vozijo, je pomemben kazalec vztrajnosti materiala in spominov.

In 30 let po tem, ko je bil narejen zadnji fičo, mitski fičo izžareva živost in moč ter odločno in vedno znova kljubuje koroziji časa in pozabe prav z novimi načini umeščanja v prostor in čas. Fičo je predmet in ikona, ki je ne more poškodovati niti zavzeto »šraufanje« ideologije, pa tudi ne dokončen propad tiste slavne tovarne.

Knjiga: Fičko po Jugoslaviji

Avtor: Martin Pogačar

Založba: ZRC SAZU

Cena: 22 evrov