Kako vohuniti za samim sabo

Popkultura, ki je žanr vohunskega romana večinoma zobala iz rok Iana Fleminga in njegovega Jamesa Bonda, je Johna Le Carréja spoznala kot tistega poročevalca iz sveta hladne vojne, ki nikdar ni stavil na akcijo. Stavil je na človeškega duha.

Le Carré, idejni oče Vohuna, ki je prišel s hladnega, Krojača iz Paname in Smileyjevih mož s pravim imenom David John Moore Cornwell, je nekoč delal za britanski obveščevalni službi MI5 in MI6, po uspehu prvih romanov pa se je povsem posvetil pisateljevanju. Žanr vohunskega filma je dopolnil z zelo specifičnim tipom pripovedovalca: kdorkoli že je tisti, ki nam v njegovih romanih pripoveduje zgodbo, vedno je dober opazovalec. Človek, ki daje na znanje, da je bistvo vohunskega poklica v nevidnosti. In nevidnost, čeprav se je je z leti marsikdo priučil, je nekaterim položena v zibko.

Le Carréjevo življenje je življenje v senci velikih mož – od palestinskega voditelja Jaserja Arafata do britanskega igralca Aleca Guinnessa. V septembra izdani knjigi o samem sebi The Pigeon Tunnel: Stories from My Life (Golobji predor: Zgodbe iz mojega življenja), je zapisal: »Možje in ženske moči so me privlačili, ker so obstajali in ker sem hotel izvedeti, kaj jim je dajalo moč. A v njihovi bližini sem, se zdi z razdalje, vedno samo modro prikimaval, stresal z glavo na pravih mestih in poskusil s šalo ali dvema, da bi razbremenil trenutek. Šele kasneje, v hotelski sobi, sem iz pošvedranih zapiskov poskušal razbrati smisel tega, kar sem slišal in videl.«

Golobji predor je avtobiografsko besedilo, ki morda nalašč ni roman. Je zbirka po času razsejanih fragmentov, pričujočih o usodi nekega človeka na ozadju druge polovice 20. stoletja in na ozadju zelo specifične družinske zgodbe, ki je iz Le Carréja zelo zgodaj izklesala samotarja.

Ko je prvič začutil avtobiografski impulz, je najel par detektivov. »Pojdita v svet,« jima je naročil, »poiščita žive priče in pisne vire in mi priskrbita poročilo o meni.«

Ko rečem nalašč: če je Le Carré o čem prepričan, je prepričan o tem, da življenja ni mogoče misliti kot sklenjene enote. So zgodbe, ki si jih vztrajno ponavljamo, ne zato, da bi se bolje razumeli, temveč zato, da bi našli uteho, so spomini, ki jih ne more nihče potrditi ali ovreči, in vse to ima svojo vrednost. A ta vrednost ni vrednost, ki pritiče resnici: »To so zgodbe iz mojega spomina – pri čemer se upravičeno lahko vprašate, kaj je resnica in kaj spomin pomeni pisatelju v trenutku, ki mu previdno lahko rečemo večer življenja? Za odvetnika so resnica neolepšana dejstva. Ali so takšna dejstva dostopna, je seveda drugo vprašanje. Za pisatelja so dejstva groba snov, ne nadzornik, temveč instrument, in njegova naloga je, da jih prisili k petju. Resnična resnica leži, če sploh kje, ne v dejstvih, temveč v podrobnostih.«

Zdi se, kot da Le Carré v Golobjem predoru iz koščkov razsejanih spominov poskuša ugotoviti, kaj je bilo tisto, kar je iz njega napravilo človeka, kakršen je danes. Kot marsikateri pisatelj je objestno obremenjen z vprašanjem resnice.

Izvemo: ko je prvič začutil avtobiografski impulz, je najel par detektivov, enega suhega, enega debelega, oba podložena s pohvalnimi priporočili. »Pojdita v svet,« jima je naročil, »poiščita žive priče in pisne vire in mi priskrbita poročilo o meni, moji družini in mojem očetu in nagradil vaju bom. Lažnivec sem, sem pojasnil. Rojen za laži, vzgojen vanje, izurjen v lažeh ob pomoči industrije, ki od laži živi, izvežban v laganju kot romanopisec. Sem ustvarjalec fikcije in izumljam različice samega sebe, nikoli pa ne pridem do resnice, če ta sploh obstaja.«

Zamisel za predvideno knjigo je bila preprosta: razdeliti besedilo na dva dela, ki bi tekla sočasno. Na desni strani avtorjev eksperiment s spominjanjem, na levi detektivsko poročilo.

A detektiva nista odkrila ničesar, kar bi pomagalo dopolniti njegovo sliko. Otroštvo, družinska zgodovina, stvari, ki so ga izoblikovale, a nikdar niso dobile jasne artikulacije, bodo za vedno ostale ničelna točka, prazno mesto, podvrženo priročnim projekcijam, nezanesljivim interpretacijam in lažem. Le Carré se je bil prisiljen vrniti k nezanesljivemu aparatu spominjanja.

A naj bo nezanesljiv, kolikor hoče biti, spomin kot organizator njegove pripovedi o samem sebi ponuja neke vrste odgovor na to, kdo je ta, ki se spominja. Avtor, nevidni človek, opazovalec zgodovine, fant, ki izgine na šolanje v Švico, moški, ki izgine na delo v tajno služno, pisatelj, ki izgine v psevdonimu, je sin svojega očeta. Le Carré nas v zadnjih etapah Golobjega predora povabi, da prisluhnemo zgodbi, iz katere izvirajo vse druge. Zgodbi o njegovi družini, o koreninah in izvirih, ki se je lahko materializirala šele po očetovi smrti. Vemo namreč: šele po smrti staršev nam pripade pravica do upravljanja svoje lastne pripovedi. »Vrzi pogled, ljubeznivi bralec, na tega čustveno pohabljenega dečka, strtega pod škornjem tiranskega očeta,« sugerira. In ljubeznivi bralec vrže pogled.

Le Carréjev oče Ronnie je bil po poklicu slepar. Kriminalec, ženskar, vase zaverovani nasilnik, ki ni dajal vtisa, da se zaveda, da so tudi ljudje v njegovi bližini osebe. Mama je, začasno naveličana gospodovalnega soproga, za šestnajst let izginila v neznano. Ko sta se spet srečala, je s sinom o nekdanjem soprogu govorila v drugi osebi, kot bi ga nagovarjala. Oče pa, ki se je medtem potikal po svetu od posla do posla, od komplota do komplota in od zapora do zapora, se je občasno pojavil, ko je sin izdal kakšno knjigo, bolj ali manj zato, da bi mu povedal, da je za to zaslužen on sam.

Seveda: samo otrok staršev, ki so tako samozaverovani, da komaj opazijo, da otroke imajo, lahko postane opazovalec, kakršen je postal Le Carré pri obveščevalskem in pisateljskem delu. Od opazovanja je odvisno njegovo preživetje. Bolj, ko so okoliščine okrog tebe nepredvidljive, pozorneje jih boš poskušal spremljati v upanju, da bodo nagradile vsaj slutnjo vzorca. In samo tak otrok bo praznino odsotnosti informacij mrzlično poskušal zakrpati s tolažečo fikcijo in se obsodil na življenje poklicnega lažnivca. Samo takemu otroku, otroku, rojenemu z razpoko, je sojeno do smrti občutiti dušečo težo človeške osamljenosti.

A končajmo na začetku.

»Komaj kakšna med mojimi knjigami na tej ali oni točki ni nosila naslova Golobji predor,« je Le Carré zapisal v predgovoru. Nevedni bralec, ki ne ve, kaj s to metaforo početi, je kmalu obveščen o njenem izvoru: ko je bil Le Carré najstnik, je očeta pospremil na igralniško romanje v Monte Carlo. »Blizu stare igralnice je stal športni klub, ob njem pa zelenica in strelišče s pogledom na morje. Pod trato so ležali majhni vzporedni predori, speljani iz vrste ob robu morja. Vanje so bili vloženi živi golobi, ki so se izvalili na strehi igralnice. Njihova naloga je bila prhutati svojo pot po trdi temi predora, dokler niso vzniknili v sredozemsko nebo kot tarče dobro nahranjenim športnim gospodom, ki so v stoječem ali ležečem položaju čakali nanje s puškami. Golobi, ki so jih zgrešili ali zgolj oplazili, so nato storili, kar golobi pač počno. Vrnili so se na mesto rojstva na strehi igralnice, tam pa so nanje že čakale pasti. Zakaj me je ta podoba tako dolgo preganjala, je nekaj, o čemer bralec morda lahko presodi bolje, kot zmorem sam.«

Tolmačiti metafore je skoraj tako usmiljenja vredno početje kot razlagati šale. A vseeno: ob vsem, na kar podoba golobjega predora namiguje, Le Carré z njo okruškom svojih spominov podeljuje okvir, ki sporoča: v večnost smo obsojeni ponavljati tragedijo, v katero nas je z rojstvom postavila roka naključja. S svojim življenjem in neprekosljivim slogom pa na veliko veselje ljubeznivega bralca sporoča tudi, da je vse odvisno od načina, na katerega jo bomo odigrali. Resnična resnica leži, če sploh kje, ne v dejstvih, temveč v podrobnostih.