Zakaj se RKC izogiba najpomembnejšemu pietetnemu dogodku druge svetovne vojne na Štajerskem?

Tudi letos se je nekaj sto pohodnikov udeležilo spominske slovesnosti ob 74. obletnici zadnjega boja Pohorskega bataljona med drugo svetovno vojno. Slovesnost, ki tradicionalno poteka Pri treh žebljih na Osankarici, organizira šest podpohorskih občin, zbrane pa je nagovoril minister za kulturo Anton Peršak. V nagovoru je dejal, da gre za zgodbo, »ki kaže, kot kaže vsa zgodovina NOB, da so v odločilnih trenutkih, ko je šlo za nohte in je bil ogrožen naš obstoj, naši predhodniki znali strniti vrste in se upreti«.

A če zgodba Pohorskega bataljona simbolizira enotnost, zakaj na slovesnosti Pri treh žebljih že dolgo ni bilo nobenega predstavnika cerkve? Niti v zadnjih letih, ko najvišji predstavniki politike že tradicionalno obeležujejo dogodke, kot je na spomin na poboje v Hudi jami? To je nedavno izpostavil tudi Matjaž Kmecl, podpredsednik Zveze združenj borcev NOB. Kmecl se je odzval na pismo Slovenske škofovske konference, s katerim naj bi želela cerkev prikriti stare grehe nad slovenskim narodom. Med drugim je opozoril tudi na pristranskost RKC, češ da na Osankarici »po Vekoslavu Grmiču nikoli več ni bilo prav nobenega škofa, čeprav je tam padel ves bataljon borcev za svobodo in slovenski obstanek, niti približno ne samih komunistov – če je to problem«.

Zakaj se torej RKC izogiba najpomembnejšemu pietetnemu dogodku druge svetovne vojne na Štajerskem? Slovenska škofovska konferenca je na naše vprašanje odgovorila na kratko: »Sporočamo vam, da nismo prejeli vabila na dogodek na Osankarici.« Zavod za kulturo iz Slovenske Bistrice pa odgovarja, da za slovesnost na Osankarici nikoli niso pošiljali ekskluzivnih, individualnih vabil. »Nikoli ni bilo izpostavljeno, da bi se vabilo na prireditev pošiljalo RKC oziroma mariborski nadškofiji. Vabilo na prireditev je javno in kot tako doseže vse. Na prireditvi so dobrodošli vsi«.

Duhovnik Branko Cestnik, katerega dedek je pomagal pripadnikom Pohorskega bataljona, pravi, da je organizacija npr. maše zadušnice pri Treh žebljih stvar organizacije. »Pogovarjal sem se z več pohorskimi duhovniki, in ti načeloma nimajo zadržkov.« Cestnik je izrazil le zaskrbljenost, da bi bila maša zlorabljena za politične namene; tudi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je namreč izjavil: »Ne moremo maševati tam, kjer se potrjuje mit.« Cestnik zato opozarja, da bi morali biti pri organizaciji pozorni na možnost zlorabe. Podobno kot pri maševanju ob Hudi jami, kjer bi bilo primerneje, če bi duhovnik nastopal na ločenem odru, ne pa na istem kot politiki. Naslednje leto bo 75. obletnica poslednjega boja Pohorskega bataljona. Morda bodo ob okrogli številki vsi nehali iskati »bruno v očesu drugega« in (kakor nekoč) složno počastili vse, ki so padli za svobodo.