Nismo vsi »Mojce« in »Janezi«

V Rokodelskem centru DUO v Škofji Loki so za kulturni praznik odprli razstavo Obrazi preje, na kateri pletilska zadruga Breja preja predstavlja svojo zgodbo in angažiranost, razstavljeni pa so najrazličnejši pletilski izdelki, značilni za različne konce sveta – od blazin, odej, pokrival in šalov do namiznega in stenskega okrasja. Zadruga Breja preja ne združuje zgolj rokodelske skupnosti, temveč ustvarjanje povezuje z družbenim aktivizmom. S Štrikeraji, pletilskimi srečanji in dogodki, vzpostavlja prostore dialoga med različnimi kulturami in generacijami, v zadnjem času predvsem s prosilkami za azil iz Azilnega doma na Viču.

Nina Arnuš iz pletilske zadruge pravi, da se medkulturno sodelovanje nič ne razlikuje od siceršnjega. »Vseeno je, ali na drugi strani sedi kdo, ki je iz Slovenije, Nemčije, Sirije ali Afganistana. Morda se sliši patetično, ampak vsi smo samo ljudje in pri sobivanju zadaj ni velikih filozofij, knjig ali navodil, ki bi nam povedala, kako naj ravnamo, če pridemo v stik s katoličanom, Pakistancem, muslimanom ali Mariborčanom. Zadaj mora biti le iskrena želja po sobivanju, sodelovanju, osvobojena strahov, ki jih trosijo nekateri mediji in politiki.« Nina Arnuš upa, da je imelo njihovo sodelovanje pozitiven vpliv tudi na škofjeloško okolico, kjer že leto dni poudarjajo, da pletilje hodijo v Azilni dom in še »nobena ni bila prisiljena nositi rute na glavi, nobena ni bila razžaljena, kaj šele posiljena«. To je realnost beguncev. »Tako kot mi si želijo varnega okolja za svoje družine, da bi otroci hodili v šolo, da bi starši imeli službe in preživeli družine. Ko hodimo v Azilni dom in o pletilsko-kvačkarskih dogodkih poročamo na družabnih omrežjih, želimo sporočati prav to – da so to ljudje, ženske, kot jaz in ti«. Nino Arnuš je do zdaj ganila prav vsaka od zgodb azilantk. »Ko nam azilantka pokaže fotografijo sebe in hčerke, kako sta se opremili, preden sta šli na begunsko pot čez afganistanske gore. Kako je težko staršem, ko vidijo, da otroci nočejo jesti hrane iz menze, mama pa jim ne more pripraviti hrane, ki bi jo jedli. Kako nekateri azilanti čakajo več kot dve leti v azilu in še nimajo odločbe. Kako nekateri begunci zavržejo svojo identiteto, ker mislijo, da jih bo potem Evropa sprejela …«

Članice Breje preje to počnejo, ker verjamejo, da lahko s tem vsaj malo spreminjajo svet in ljudi, s katerimi živimo pravzaprav vsi. Omenjene Škofjeločanke so sprejele družbeno stvarnost, čeprav si številni njihovi sokrajani in sokrajanke pred tem zatiskajo oči. »Nismo vsi Mojce in Janezi z modrimi očmi, s prstani na rokah, ob sobotah v nakupovalnih centrih, ob nedeljah ob goveji juhi. V naši družbi že živijo Jehovove priče, muslimani, neporočeni, vegani, lezbijke, geji, samski, pomislite, ljudje drugačne polti. Če je ’normalna’ Slovenija to, da smo vsi enaki – tega nikoli ni bilo in nikoli ne bo,« sklene Nina Arnuš, ki s sodelavkami tako plete tudi medkulturne vezi.