Brezkompromisna upornica Zofka Kveder

V navdušujočem sestavku Marjana Horvata o Zofki Kveder in najnovejšem knjižnem opisu njenega življenja (Manca G. Renko, Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder, 2017) je dragoceno tudi omenjanje nekam zastrte vloge pesnic in pisateljic v slovenski književnosti. Horvat za sklep poudari, da opus Zofke Kveder »po mnenju poznavalcev še ni dobil primernega mesta v slovenski književnosti«. Ne glede na nekoliko nejasen pomen besede »mesto« (morda gre za mesto v izobraževalnih učbenikih, morda za zastopanost na knjižnih policah, morda za branost, morda za živost umetniškega sporočila, morda za znanstveno ukvarjanje s pisateljico, morda za strokovno vrednotenje njenih del, najbrž pa za vse skupaj in še kaj) bi takole, vsaj proti koncu pisanja – najbrž bi se našel prostor za to – vendarle lahko bilo omenjeno, da je Marja Boršnik skupaj z Eleonoro Kernc pred 2. svetovno vojno poskrbela za izid Izbranega dela Zofke Kveder (7 knjig).

In omenjeno bi lahko bilo tudi Zbrano delo Zofke Kveder, ki od leta 2005 izhaja v najuglednejši slovenistični znanstveni zbirki Zbrana dela pesnikov in pisateljev, začeti leta 1946. Urednica Katja Mihurko Poniž (avtorica monografije Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti) se namreč posveča ne samo sistematični, tekstnokritični in z vsestranskim pojasnjevalnim aparatom podprti objavi doslej kolikor toliko znanega opusa Zofke Kveder, temveč tudi iskanju in odkrivanju doslej neznanih enot. Takšna omemba dveh temeljev za izrisovanje in oblikovanje pisateljičinega »mesta v slovenski književnosti« bi prav nič ne škodila vrednosti najnovejše knjige znanstvene raziskovalke Mance G. Renko.